Džingiskan. Bil je nepremagljiv vojskovodja, osvajalec in vladar. Prišel je iz pustinje, zdesetkal civilizacije in zgradil največji strnjen svetovni imperij.
Na dva milijona in pol kvadratnih kilometrov travnatih visokogorskih step, planinskih pašnikov ter peščenih in ledenih puščav Mongolije so divjali medplemenski spopadi. Čez noč so pogorele cele vasi, otroke so pomorili med spanjem v njihovih posteljicah, ženske zaplenili, kot bi bile hišni inventar. V takšnih razmerah, polnih strahu in negotovosti, se je rodil deček Temudžin. Vročeglavi sin plemenskega poglavarja Jesugeja je nekega dne odrasel in popolnoma spremenil tedaj znano podobo značilnega Mongola. Še preden je odrasel v moža, so ga izgnali iz plemena, vendar se je vrnil ter z ognjem in mečem uničil vsakogar, ki je drzno podvomil o moči božanskega vladarja.
Pod njegovim poveljstvom je bilo konec poprejšnjih medplemenskih trenj, razglasili so ga za gospodarja sveta, kralja vseh kraljev in princa vsega, kar oklepajo oceani – za Džingiskana. Obširno mongolsko ozemlje ga ni zadovoljilo. Njegovi jezdeci, krvoločna, z loki in puščicami oborožena horda, so jezdili skozi Azijo, osvajali, morili in plenili. Za njimi so v opozorilo ostajale gore človeških kosti in polja, namočena s krvjo. Džingiskanov imperij se je nezadržno širil, z osvajanji pa mu ni uspelo pridobiti le novih ozemelj.
Ljudstva so se znotraj imperija združila, vzcvetela je trgovina in kogar so nekoč preganjali zaradi verskih prepričanj, so ga zdaj toplo pozdravljali; tudi možje revnega rodu so lahko postali vojaški poveljniki, če so le imeli potrebne spretnosti. Nekateri ga imenujejo oče mongolskega naroda, celo vizionar, za druge je poosebljeno zlo. Vsi pa priznavajo, da je edinstven gospodar vojne, ki je s karizmo, vojskovanjem in reformami zatresel velik del sveta.
1. Kanova mongolska horda jezdecev je bila oborožena za vojno
PUŠČICA
Bliskovito skozi sovražnikovo obrambo - Uporabljali so različne puščice, odvisno od vrste spopada. Žvižgajočo puščico so izdolbli, da je med letom proizvajala žvižgajoč zvok, ki naj bi prestrašil sovražnika. Ognjene puščice so uporabljali za prizadejanje grozljivih ran in uničevanje vasi in mest, zgrajenih iz lesa.
LOK
Učinkovito mongolsko orožje - Mongolski vojščaki so uporabljali različne vrste lokov, vsi pa so bili manjši od teh, ki jih poznamo danes. Puščico so lahko izstrelili do 500 metrov daleč. Tradicionalne loke so izdelovali iz bambusa, roževine in tetive ter vse skupaj povezali z živalskim lepilom.
MEČ
Sekanje in rezanje - Mongoli so uporabljali lahek ukrivljen meč scimitar z eno- ali dvoročnim držalom. Dolg je bil en meter, a ga je bilo med bojevanjem na konju z lahkoto vihteti, saj se ob vbodu zaradi oblike ni zataknil v telesu, kakor so se ravni meči.
BOJNI OKLEP
Zadovoljiva zaščita, odlična okretnost - Mongolski oklep je sestavljala kombinacije parjenega usnja in kovinskih ploščic, pokrival pa je prsi, škornje in roke. Domiselna povezanost lahkih in težkih delov oklepa je ščitila in hkrati omogočala dovolj okretnosti, potrebne za streljanje in mečevanje iz sedla.
2. Konji so bili spritualni spremljevalci
Mongolski konji niso bili domači ljubljenčki, delovna živina in tudi ne vojaški jahalni konji. Bili so pomembni spiritualni spremljevalci. Džingiskan se je zavedal, da bi ježa po prostranih planjavah živali izčrpala, zato se je pripravil. Vsakega vojščaka je spremljala čredica običajno treh ali petih konj, ki jih je med ježo menjaval, da se niso preveč utrudili. Nekateri so jih imeli celo 20. "S konjskega hrbta je lahko osvojiti svet."
3. Dosledno je spoštoval nedotakljivost sovražnikovih odposlancev in uvedel zgodnje pojmovanje diplomatske imunitete.
4. Pretkana vojaška taktika mongolskih vojščakov
Smrt z neba
V začetnem delu napada so Mongoli nasprotnika zasuli s smrtonosno ploho puščic. Puščice so zasnovali tako, da so prebodle oklepe, zdesetkale nasprotnikove vrste in takoj povzročile strah in grozo na bojišču.
Neustavljivi val konjenice
Vojščaki so se nato s konji spustili v surov napad. S kopji, na katerih so bili namesto osti nameščeni kavlji, so nasprotnike pometali s sedel, se jim približali z meči in sekirami ter jih pokončali.
Lažni umik Manjša četa
Mongolov je hlinila poraz in se v paniki razbežala. Lažni umik z bojišča, sicer pogosta mongolska taktika, je lahko trajal dneve ali tedne. V zasedi so čakali, da zavedeni sovražnik postane nepozoren, nato so ga napadli.
V prednosti
Sovražnika so nič hudega sluteč izbezali iz skrivališča, ga obkolili in napadli nepripravljenega. Pogosto so ga zvabili proti skritim lokostrelcem, ki so vanj izstrelili točo smrtonosnih puščic.
Odločilni napad
Ko se je sovražnik razkropil, so mnogolski bojevniki preplavili bojišče z orožjem za boj prsi ob prsi in zadali poslednji udarec. Mongoli so sovražnike razčetverili z meči in bojnimi sekirami.
5. Bil je surovež
Napad na Samarkand
Po padcu uzbekistanskega Samarkanda, Kamnitega mesta, so prebivalce, vključno z ženskami in otroci, zbrali na prostem in jih brez oklevanja poklali. Iz odsekanih glav so v počastitev zmage in v opomin vsem, ki bi se drznili upreti Džingiskanovi volji, zgradili groteskno piramido.
Pokol pri Urgenču
Proti koncu mongolske invazije na Horezm v letih od 1181 do 1221 so vse ženske in otroke mesta Urgenč prodali v suženjstvo in druge meščane pobili. Starodavni učenjak Juvajni je ocenil, da naj bi 50 tisoč mongolskih vojakov usmrtilo približno 1,2 milijona prebivalcev tega mesta.
Meritve z osnikom
Po porazu plemena Jamukha leta 1202 je Džingiskan vse zajete moške prislil, da se sprehodili ob kolesu voza. Na konec osi so vstavili osnik. Če je glava mimoidočega moškega segala nad višino osnika, bi lahko pomenil morebitno nevarno grožnjo, zato so ga nemudoma usmrtili.
6. Sovjetska oblast je prepovedala omembo Džingiskanovega imena.
Hoteli so izbrisati sledi mongolske narodne identitete.
7. Poravnani računi
V začetku 13. stoletja je Džingiskan ponudil Horezmskemu cesarstvu trgovsko partnerstvo ob svilni cesti. Guvernerju horezmskega mesta Otrar je v znak prijateljskih poslovnih odnosov poslal karavano 500 mož, da bi s cesarstvom navezali uradne trgovske vezi. Guverner se je zbal, da gre za ukano, zato je karavano napadel in oropal. Džingiskan ni odnehal in je poslal še tri odposlance, tokrat k šahu osebno. Ta je muslimana obglavil, druga dva, ki sta bila Mongola, pa brez glav poslal nazaj. Šahovo predrzno dejanje je globoko užalilo gospodarja vojne. Razjarjen je zbral 200 tisoč vojakov in brez težav porazil šahovo obrambo. Ko so zajeli guvernerja, so mu v ušesa in oči nalili staljeno srebro. Cesarstvo in bližnjo okolico so opustošili do tal, meščane pobili in v šahovo rojstno mesto preusmerili reko ter ga odplaknili z obličja zemlje.
8. Vreme mu je bilo naklonjeno
Džingiskan je s svojimi mongolskimi nomadskimi plemeni živel na ozemlju, ki so mu vladale krute življenjske razmere. Obdajale so jih brekompromisne puščave na jugu in smrtonosni mraz gora na severu in zahodu. Preživeti so morali strahotno mrzle zime, ko je temperatura padla 30 stopinj pod ledišče, in sušna obdobja, ko je hrana postala redko razkošje. Leta 1211 je nesrečno območje doletela neverjetna sreča. Toliko dežja in toliko toplega sonca niso videli že vsaj tisoč let. Močno deževje je prispevalo svoje k vzponu Džingiskana, saj je bilo trave, s katero so krmili dragocene konje in živino, v izobilju. Vojska se je veselila velikega števila konj in izdatnih zalog mesa, ki so jim polnile želodce med epskimi osvajanji sveta. Deževje je ponehalo šele leta 1225, dve leti pred smrtjo velikega Džingiskana.
9. Imel je težavno otroštvo
Sin plemenskega poglavarja naj bi imel jasno začrtano prihodnost, vendar je imela usoda zanj drugačne načrte. Ko so njegovega očeta Jesugeja zastrupili sovražni Tatari, je Temudžin skušal uveljaviti svojo rojstno pravico do vladarskega položaja, vendar ga je klan zavrnil, ker je bil še otrok. Star je bil komaj deset let, in ker ni bil sposoben vladati, so njega in njegovo družino izgnali iz plemena in jih prepustili samim sebi v okrutni mongolski divjini, naj se znajdejo in preživljajo, kakor vejo in znajo. Temudžin je odkril, da polbrat pred družino skriva hrano, zato ga je ubil, se imenoval za glavo družine in jih rešil lakote.
10. Disciplina je bila ključ do vojaških uspehov
Struktura poveljstva (od najvišjega do najnižjega)
Kagan ali veliki kan - Položaj vrhovnega kana, kana vseh kanov oziroma kagana, je bil enak položaju cesarja. Kot voditelj kaganata je imel vrhovno oblast in zadnjo besedo pri vseh imperialnih zadevah. Naziv se je po smrti vladajočega kana prenesel na izbranega naslednika, običajno na sina.
Kešig - Kešigi so bili varuhi, osebni stražarji velikega kana. Razdeljeni so bili na nočno in dnevno stražo. Skrbeli so tudi za varnost mongolske vladarske družine. Kešige so ločili od preostale mongolske vojske, zato se nikoli niso udeleževali bitk.
Nojan - Nojani so bili vojaški generali, ki so poveljevali enotam tumenov (deset tisoč vojakov) in občasno minganom. Njihova poglavitna naloga je bilo poveljevanje in vojskovanje, organizirali pa so tudi administracijo na osvojenih območjih. Veljali so za mongolsko aristokracijo.
Mingan - Mingan je poveljeval vojski tisočev mož, ki jih je sestavljalo sto arbanov. Ti poveljniki so si položaj pridobili z izrednim pogumom, spretnostjo in uspešnim bojevanjem.
Zut - Zut je sestavljalo sto mož, ki so iz svojih vrst izbrali poveljnika zuta. Delegat se je lahko v bitkah relativno svobodno odločal o načinu ukrepanja. Poveljeval je po svoji najboljši presoji, vendar je moral o svojih odločitvah poročati nadrejenemu.
Arban - Podobno kot zut je enoto arbana sestavljalo deset mož s poveljnikom, ki so ga izbrali sami. Možje v enoti so bili brezpogojno zvesti in pripadni drug drugemu. Če je z bojišča pobegnil eden izmed njih, je smrtna kazen doletela vse arbance v enoti.
11. Mongoli so bili kopica rivalskih plemen
Ko je Džingiskan začel svoj krvavi pohod na oblast, je bila mongolska dežela razdeljena med številna nomadska plemena, ki se niso stalno naseljevala, so se pa ves čas vojskovala. Začetki razdelitve zemlje in nenehnih sporov med plemeni segajo daleč v preteklost. Vsak poskus sprave so skalili nenehni vojaški spopadi, požigi vasi, umori, posilstva in plenjenje. Mongoli so za medsebojna obračunavanja porabili toliko časa, sredstev in ne nazadnje življenj, da pred združitvijo niso ogrožali tujih narodov.
12. Po legendi naj bi na slovesnosti ob Džingiskanovem pogrebu v obrednem žrtvovanju poklali 40 konjev in 40 devic.
13. Nihče ne ve, kakšen je bil videti
Džingiskan ni nikoli dovolil, da bi kdo izklesal spomenik ali kip po njegovi podobi, naslikal njegov portret ali vrezal njegovo obličje. Šele nekaj let po njegovi smrti so se pojavile prve slike mongolskega vladarja. Čeprav ne moremo zagotovo vedeti, kakšna je bila njegova zunanja podoba, ga mnogi zgodovinski viri bolj ali manj enotno opisujejo kot visokega moža z dolgimi rdeče-rjavimi lasmi, brado in zelenimi očmi.
14. Ustvaril je mongolski imperij
Bitka na prelazu 1211–1215 Džingiskanovi bojevniki so na gorskem prelazu uničili precejšnjo jinsko vojsko. Življenje naj bi izgubilo 950 tisoč vojakov dinastije Jin.
Bitka pri Zhongdu 1215 Na območju Yanjinga, kjer danes stoji Peking, so Mongoli neizprosno oblegali in prebivalci mesta so zaradi silne lakote postali kanibali. Ko so se naposled predali, so jih mongolski zavojevalci vse do zadnjega poklali.
Bitka pri Indu 1221 Ko se je Džingiskan maščeval za predrznost Horezmskega cesarstva in ga zravnal s tlemi, se je šah Mohamed Ala ad-Din z vojaki umaknil v Indijo. Mongoli so jih izsledili in jih uničili.
Bitka pri Kalki 31. maj 1223 Mongolska vojska je pod poveljstvom kaganovega poveljnika Jebe porazila združene vojaške sile Kijeva, Galiča in drugih ruskih kneževin v najdaljšem konjeniškem pohodu v zgodovini. Prejahali so skoraj 9000 kilometrov.
15. Obudil je trgovske poti
Džingiskan se je v času svoje vladavine izkazal kot premišljen in vizionarski voditelj. Razumel je, da je trgovina nujna za zagotovitev ekonomskega preživetja obsežnega imperija. Z osvojenimi ozemlji je želel obuditi uspešne trgovske poti iz časa dinastije Tang, jih razširiti in povezati Azijo z Evropo. Mongoli sami niso proizvajali ničesar, kar bi imelo kakršnokoli tržno vrednost, lahko pa so zagotavljali varnost. Pod budnim očesom mongolskih varuhov svilne poti so popotniki in trgovci z zahoda varno potovali v Azijo in nazaj. Umetniki in obrtniki so preplavili imperij, ob glavnih trgovskih poteh so zgradili naselbine. Po vsej Evraziji so se začeli s tradicionalnimi stapljati novi umetniški slogi. Sledilo je obdobje prostega pretoka dragocenosti, blaga, dišav, začimb in orožja, žal pa tudi bolezni. Dežela je doživela trgovski, umetniški in kulturni razcvet, čeprav z grenkim priokusom krutih osvajanj.
16. Ustvaril je skriti zakonik
Jasa, zbir navodil družbenega ravnanja, predvidenih kazni, modrosti in zakonov.
17. Zavzemal se je za versko strpnost
Težko razumemo, da se je neusmiljen in okruten vojskovodja hkrati iskreno zavzemal za versko svobodo, strpnost in enakost med ljudmi ne glede na veroizpoved, barvo polti ali stanovsko pripadnost. Nikomur ni vsiljeval mongolskega načina življenja, temveč je modro sprejel in izkoristil kulturno raznolikost osvojenih dežel. V mongolskem imperiju so našli zatočišče vsi, ki so jih preganjali zaradi verskih prepričanj. Vladar jih je sprejel, s pridom je uporabil njihove spretnosti in znanje. Iz takšnih pripovedovanj se je veliko naučil tudi o svojih sovražnikih in bil tako vedno korak pred njimi. 'Branilec religij' se je obdal z budisti, muslimani, kristjani in animisti, kar je bil tudi sam. Pogosto je dolgo razpravljal o duhovnosti in predse poklical celo taoističnega vodjo, da bi iz njega izmamil skrivnost nesmrtnosti.
18. Osnoval je trajen imperij
Mogočni mongolski imperij se ni zrušil, ko je njegov stvaritelj umrl. Njegov tretji sin Ogedej ga je pravzaprav celo razširil, v zgodovino pa se je zapisal kot dober in pravičen vladar. Letnice v družinskem drevesu so obdobja vladanja Džingiskanovih naslednikov.
19. Leta 1204 je Džingiskan uvedel ujgursko pisavo kot uradno pisavo mongolskega imperija.
20. Imel je številne žene in priležnice
Po mongolskem običaju so Džingiskana že v rosnih letih zaročili s hčerko iz materinega plemena. Kmalu po poroki je njegovo ženo Borte ugrabilo sovražno pleme. Džingiskan je sklenil zavezništva, da bi jo rešil, s tem pa se je začel tudi njegov vzpon na oblast. Čeprav se je Džingiskan v času svoje vladavine poročil šestkrat, so bili njegovi edini upravičeni nasledniki sinovi, ki jih je imel z Borte. Žene so vladale vsaka na svojem dvoru, dodelili so jim posebna ozemlja, kadar sam ni mogel, pa so vladale tudi v njegovem imenu.
S svojo mongolsko hordo si je vladar po uspešnem osvajalskem pohodu običajno razdelil zajete ženske. Najraje naj bi imel ženske z majhnim nosom, dolgimi lasmi, polnimi ustnicami, zaobljenimi boki in milozvočnim glasom. Vedno jih je izbiral med najvišjimi stanovi. Njihovo lepoto je meril v karatih in slabše ocenjene ženske prepustil svojim častnikom. Natančne številke ne poznamo, predvidevajo pa, da je imel vladar vsaj 500 priležnic. Nekoč je svojo naklonjenost nasprotnemu spolu izrazil z besedami: "Največji užitek je preganjati nasprotnike in jih gledati, kako bežijo pred teboj, jih oropati imetja in v očeh njihovih bližnjih videti solze, jahati njihove konje in si k prsim prižemati njihove žene in hčere."
21. Zagotovil je stabilnost svilne ceste
6400 kilometrov dolga svilna cesta je bila strateško prepredena mreža pomembnih trgovskih poti v Aziji, ki so prek gorskih prelazov, oaz in garnizijskih utrdb segale vse od Kitajske na vzhodu do Evrope in Sredozemlja na zahodu. Ko se je v obdobju dinastije Tang (618—907 n. št.) razcvetela trgovina, so se na svilni cesti razširili razbojniški ropi potujočih karavan, kar je otežilo trgovanje. V 13. stoletju je Džingiskan zopet zagotovil varnost in stabilnost največje prometnice na svetu. Svilna cesta je zaživela, zadovoljni popotniki so trdili, da se lahko po njej varno sprehaja celo "devica s kepo zlata v rokah".
22. Postal je odličen strateg in mojster vojskovanja
Številni prebivalci na Kitajskem so bili prepričani, da jih bodo močni, utrjeni mestni zidovi obvarovali pred mongolsko grožnjo, ki je s konjskih hrbtov nadnje že poslala uničenje in smrt. Džingiskan je uporabil vse znanje in spretnosti svojih jetnikov ter postal pravi strokovnjak za obleganje mest. Kmalu tudi mesta za obzidji niso bila varna in so hitro padla pod oblast velikega kana.
Stradanje
Mongoli so uporabili klasično tehniko osamitve, onemogočili so dostavo zalog in živeža. Med bitko pri Zhongdu je mongolska vojska prestregla in zaužila hrano, namenjeno sestradanim prebivalcem kljubovalnega mesta.
Prevara
Mongoli so pogosto napravili slamnate vojake, jih posadili na konje in prižgali dodaten taborni ogenj. Njihova vojska je bila videti številnejša, kot je bila v resnici, zato so se prestrašeni (in uspešno prelisičeni) nasprotniki raje predali kot spustili v boj.
Katapulti
Katapulte so usposobljeni kitajski in perzijski inženirji, ki so jih iz ujetništva sprejeli v svoje vrste, postavili na samem prizorišču napada. Z njimi so prek obrambnih zidov mesta metali skale, živali in ognjene krogle.
Živi ščit
Zajeti domačini ali vojaki, ki so se med obleganjem predali, so v bitkah služili kot živi človeški ščit. Ujeti sovražniki so v bitkah proti nasprotniku hodili z Mongoli za hrbti in pred ploho puščic s telesi branili glavnino vojaških sil.
23. Strah je bil njegovo najmočnejše orožje
Džingiskan je nasprotnikom pred zajetjem ponudil izbiro – predajte se ali umrite. Mongoli so najraje videli, da se sovražniki predajo brez boja. Tako so lahko prihranili življenja svojih vojakov, denar in zaloge hrane za kak drug spopad. Mestom, ki se niso upirala, so ponudili zaščito, vsakršno kljubovanje pa so zadušili s smrtjo in množičnim uničenjem.
Džingiskan je namenoma krojil in usmerjal javno mnenje, podobno kot to danes počne propaganda, vendar je bil njegov cilj ravno nasproten. Gradil je lastno, kolikor le mogoče zloveščo javno podobo. Z zgodbami o uničevanju in rušenju, napihnjenimi številkami o krvnem davku in zapiskih o njegovih brezobzirnih zavzetjih mest je ustvarjal umetno ozračje strahu, s katerim je dosegel pokorščino upornih ljudi.
24. Bil je ekobojevnik
Po napadu mongolskih hord je bilo marsikatero območje poravnano z zemljo, prebivalci ubiti. Mongoli so pravzaprav poskrbeli, da si je nekoč gosto naseljeno območje opomoglo od prenatrpanosti in po opustošenju ponovno zaživelo. Rastlinje je znova zraslo, naselili so se novi prebivalci in zgradili nova mesta.
25. Ko je bil Džingiskan še deček, so ga ugrabili.
Z odmevnim pobegom si je prislužil slavo med mongolskim ljudstvom.
26. Njegovi usmrtitveni vodi so bili neusmiljeni
Zgodovinski viri navajajo, da so Džingiskanovi vojaški podvigi terjali strahotno število žrtev, na primer 2,4 milijona pri Nišapurju in 1,6 miljona pri plenjenju Harata. Tega ne moremo z gotovostjo potrditi, vendar vsi zbrani podatki potrjujejo, da se je med ogroženimi ljudstvi kot blisk razširila fama o grozljivih napadih podivjanih Mongolov. Vojščakom so določili, koliko ljudi morajo pokončati v bitki – včasih je to pomenilo deset upornikov, včasih 20, kdaj tudi 50. Pogosto se je dogajalo, da so vojaki v dokaz, da so izpolnili zadano nalogo, žrtvam odrezali ušesa in jih spravili. Ljudje iz obleganih mest niso mogli pobegniti, saj so se mongolske horde po masakru običajno vrnile in preverile, ali je kateri od prebivalcev preživel.
27. Sovražnike je spremenil v zaveznike
Džingiskana največkrat opisujejo kot neusmiljenega brutalneža, pri čemer pogosto spregledajo njegovo bistroumnost in pretkanost. Mongolska vojska ni kar zaorala skozi oblegano mesto – vladar je najprej sam izbral najmočnejše vojake in največje strokovnjake ter jim ponudil položaje v svojem imperiju. Nekoč je Džingiskana med bitko v vrat ranila puščica. Zahteval je, da odkrijejo identiteto lokostrelca. Džebe (ali 'puščica', kakor ga je kasneje poimenoval vladar) je stopil predenj in pogumno priznal dejanje, veliki kan pa je pohvalil njegovo spretnost z lokom in iskrenost, ki jo je zelo cenil. Pomiloščeni Džebe je postal Džingiskanov največji in najzvestejši general ter se ničkolikokrat izkazal v boju.
28. Pojavila se je zgodnja poštna služba
Imperij ni zrasel le iz ognja, krvi in vojne, velike zasluge za to je imela tudi komunikacijska mreža, imenovana jam. Jam je sestavljal nepregleden niz postojank in obcestnih postajališč, ki so bili razporejeni po vsem ozemlju. Ko je glasnik dosegel eno od postaj, je sporočilo ali dokument predal drugemu glasniku, ki je že čakal pripravljen, da prevzame nalogo in odjezdi do naslednje postaje. Tako so nadaljevali, dokler sporočilo ni doseglo cilja. Prek Jama so informacije potovale hitreje kot kdaj prej, poleg tega pa je vsaka postaja zagotavljala tudi sveže napojene in spočite konje, hrano in zatočišče. Sistem Jama so kmalu začeli uporabljati tudi vojaki, potujoči uradniki in znane osebe, denimo raziskovalec Marco Polo, in s pridom izkoriščali genialen koncept prve 'pošte'.
29. Džingiskan ima 16 milijonov sorodnikov
Običajno zmotne trditve, da je nekdo potomec slavnih ali mogočnih osebnosti iz zgodovine, so pogosta in priljubljena praksa, vendar je sodobno testiranje DNK pokazalo, da je z Džingiskanom neposredno povezanih veliko več ljudi, kakor so sprva predvidevali. Študija iz leta 2003 je razkrila, da skoraj osem odstotkov prebivalcev z območja nekdanjega mongolskega imperija nosi identičen kromosom Y. Teh osem odstotkov pomeni 0,5 odstotka svetovne moške populacije, kar je osupljivih 16 milijonov danes živečih potomcev. Poreklu kromosoma so sledili do približno tisoč let v zgodovino in ugotovili, da je bil za tovrstno širjenje DNK potreben zelo specifičen splet okoliščin. Slednji jih je privedel do Džingiskana. Njegov imperij se je raztezal prek Azije do Kaspijskega morja, spolno nasilje na tem območju pa ni bilo redkost. Že naraščaj, za katerega so poskrbeli Džingiskanovi sinovi, je bil izreden. Najstarejši sin naj bi bil oče vsaj 40 sinovom in številnim hčeram. Zopet gre za eno tistih teorij, ki jih brez Džingsikanovega DNK ne moremo preveriti, sploh pa ne dokazati, vendar je verjetnost, da je odkrita DNK res povezana z 'gospodarjem sveta', res precej velika.
30. Ker ni bilo jasno, kdo je biološki oče prvorojenca, je vladar za svojega naslednika imenoval tretjega sina Ogedeja.
31. Džingiskan je verjel, da ga je na vladarsko mesto postavil bog, in rekel ...
"Če ne bi zagrešili velikih grehov, potem bog nadte ne bi poslal tako grozovite kazni, kot sem jaz."
32. Ima svoj bankovec
Čeprav je znan predvsem kot negativna osebnost, je v Mongoliji čislan kot narodni junak. Številni prebivalci, posebno mlajše generacije, domovino imenujejo Džingiskanova Mongolija, sebe pa Džingiskanovi otroci. V Džingiskanu vidijo očeta mongolskega ljudstva in bržkone božanstvo, ki je združilo nezdružljivo in ustvarilo mogočno domovino. Mnogi Mongoli trdijo, da zgodovinski zapisi nemongolskih piscev pretiravajo z navedbami o Džingiskanovi okrutnosti in zanemarjajo njegove številne pozitivne dosežke. Danes je vladarjevo podobo v Mongoliji mogoče zaslediti na vsakem koraku. Upodobljen je na čokoladah, cigaretah, v hotelih. Pojavil se je celo na bankovcu. Legenda pravi, da se bo Džingiskan nekega dne znova rodil in mongolskemu narodu povrnil nekdanjo blaginjo.
33. Verjel je v meritokracijo
Džingiskan ni verjel v tradicionalne mongolske navade, zato je podanike nagrajeval na podlagi njihovih dosežkov, ne rojstne pravice. Čeprav je s tem povzročil negodovanje in trenja med bogataškimi sinovi, ki so se nadejali uglednih družbenih položajev, je po drugi strani tako ustvaril najenotnejšo vojsko v zgodovini. Kdor je napredoval na višji položaj, je napredoval zaradi vojaških uspehov, to pa je vodilo k nastanku tesno povezane, brezpogojno zveste in visoko usposobljene vojske. Reforme so se odražale tudi v vsakdanjem življenju. Veliki kan je odpravil dedovanje arisotkratskih nazivov, zaradi česar so si bila plemena pogosto v laseh. Ne glede na narodno ali rasno pripadnost je svoje vrste bogatil z novimi strokovnjaki, zato je imperij hitro postal kulturno izjemno raznolik. Džingiskan je vedel, da sam ne more voditi obsežnega imperija, zato je najel usposobljene upravljavce iz osvojenih mest, da so vladali namesto njega – naloga, ki je nomadski Mongoli ne bi znali izpeljati. Sistem meritokracije pa se ni nanašal na njegovo družino. Odredil je, da lahko vrhovno oblast v imperiju prevzame le imenovani član njegove 'Zlate družine'.
34. Med Džingiskanovo vladavino naj bi pobili več kot 40 milijonov ljudi.
Če to drži, krvni davek presega vsoto Hitlerjevih in Stalinovih usmrtitev.
35. Nihče ne ve, kako je umrl
Džingiskan je umrl avgusta 1227, vendar natančen vzrok in način smrti ostajata neznanka. Med zgodovinarji vlada splošno sprejeto prepričanje, da je vladar med lovom padel s konja in kmalu zatem zaradi poškodb in izčrpanosti umrl. Nekateri trdijo, da je umrl zaradi bolezni dihal, raziskovalec Marco Polo pa je zapisal, da je veliki kan podlegel infekciji bojne rane, ki jo je povzročila puščica. Ena bolj za lase privlečenih zgodb govori o tem, da ga je zajeta princesa kastrirala s skritim bodalom, kar pa za zdaj velja le za propagando Džingiskanovih nasprotnikov in nima nikakršne zgodovinske veljave. Tudi njegovo mesto zadnjega počitka ni znano. Po šegah in navadah njegovega klana so Džingiskana pokopali v neoznačen grob in čezenj preusmerili reko, da bi zabrisala sledi pokopa in ostankov umrlega. Da bi ohranili skrivnost, je spremstvo pogreba ubilo vsakogar, ki so ga srečali na poti, in poskrbelo, da nihče nikoli ne bo zmotil večnega spanca gospodarja sveta.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
