N.Z. | 17. 11. 2020, 10:43

4 nasveti, kako se pogovarjati z ljudmi (ki so drugačnih nazorov)

profimedia

Megan Phelps-Roper je mlada ženska, ki je s svojim TED govorom dvignila kar nekaj prahu (in do danes zabeležila na TED YouTube platformi nekaj milijonov ogledov). Odrasla je v strogi skupnosti baptistične cerkve v Westborou, a ji obrnila hrbet v zgodnjih dvajsetih letih zaradi nekaj pogovorov z neznanci s Twitterja.

»Najprej sem videla, da so ljudje na Twitterju tako sovražno nastrojeni, kot sem sprva tudi pričakovala,« je povedala. Potem pa so se počasi stvari obrnile. Ljudje so jo začeli spraševati o njenih prepričanjih, ona pa je v zameno o tem spraševala njih. Prav ti pogovori so v njej zasadili seme dvoma, da bi se zlagoma pričel spreminjati tudi njen svetovni nazor. Počasi je prišla do točke, ko je ugotovila, da s sredino, v kateri je odrasla, nima več veliko skupnega, tuja pa so ji postala tudi njena prejšnja prepričanja.

Meganino glavno sporočilo TED govora je bilo, naj se potrudimo prisluhniti ravno ljudem, s katerimi se ne strinjamo. Z ljudmi je delila tudi naslednje 4 nasvete, ki se jih gre ob tem držati.

1. Ne sklepajte takoj o slabih namenih drugega.

Če ljudem, ki imajo drugačen set vrednot in prepričanj, avtomatično pripisujete zlobne vzgibe, jih nikoli ne boste zares spoznali, kaj šele razumeli. Ljudje radi pozabljamo, da je za vsakim izmed nas posebna življenjska zgodba, zaradi katere smo postali takšni, kot smo. Ker se ujamemo na limance hipne jeze, nadaljevanje pogovora naenkrat ni več mogoče.

Princesa Kate spet fotografira: objavili portret najmlajšega princa

Prav nasprotno se zgodi, če v pogovor stopimo s pričakovanji dobrega (ali vsaj nevtralnega) vzgiba. V tem primeru si damo priložnost, da bi dialog sploh lahko stekel.

2. Vprašajte!

Ko se na družabnih omrežjih v konverzacije ujamejo ljudje različnih ideoloških nazorov, lahko kratek stik, ki je na trenutke neizogiben, premaga le razumevanje ozadja, ki je botrovalo tako drugačnemu pogledu na stvari (od vašega). Slednje je izjemno pomembno, saj lahko v nasprotnem primeru pozabimo na izmenjavo argumentov, kaj šele, da bi drugi tako dobil priložnost, da opozori na naše lastne bele pege, ki bi jih bilo smiselno še enkrat ovrednotiti.

Vprašanja in iskreno izražanje zanimanja za življenjsko zgodbo drugega pa signalizira še nekaj. Drugemu sporoča, da je viden in slišan.

»Ko so me prijatelji na Twitterju prenehali obsojati in pričeli spraševati, sem sama avtomatično pričela početi isto. Njihova vprašanja so omogočila prostor, da se razložim, hkrati pa so mi dali dovoljenje, da tudi njih povprašam o istem. In zares sem si želela slišati, kaj mi imajo povedati. Prav ta proces je v temelju spremenil vso dinamiko naših pogovorov.«

3. Ohranite mirno kri.

Ta korak seveda zahteva veliko potrpljenja in izvajanja v praksi, a je vitalnega pomena za vzpostavitev pomenljivega dialoga.

»Ko je bil moj mož le še eden izmed številnih Twitter znancev, so najini pogovori hitro postali robustni in neizprosni. Vendar si nikoli nisva dovolila, da bi eskaliralo v še kaj hujšega. Ko so stvari postale prevroče, sva raje zamenjala temo. On je to storil tako, da je povedal kakšno šalo ali pa mi v branje priporočil knjigo. Včasih se je tudi prijazno izgovoril in tako končal pogovor. Pa čeprav sva vedela, da polemike še zdaleč nisva končala. Le na pavzo sva jo dala, da jo nadaljujeva ob drugi priliki in pod drugačnimi pogoji.«

Čeprav ljudje pogosto pravijo, da nas digitalno komuniciranje naredi manj vljudne, vendar ima te vrste komunikacija tudi svoje prednosti. Med nami in sogovornikom je veliko fizičnega prostora, možen pa je tudi časovni zamik. In to lahko s pridom uporabimo, ko smo soočeni s človekom, katerega ideje nas frustrirajo. Namesto, da bi vanje ’zarenčali’, se lahko ustavimo, globoko vdihnemo, zamenjamo temo ali ugasnemo telefon (in se vrnemo, ko se pomirimo).

4. Svoje argumente odkrito položite na mizo.

To se morda zdi očitno, a je vseeno potrebno povedati. Ko se v pregret prepir zapleteta posameznika z močnimi prepričanji, pogosto podcenita moč argumentov druge strani ali precenjujeta svoje kot edine pravilne, dobre in zveličavne. A če bi bilo zares tako, bi na stvari vsi gledali na isti način.

»Tako je bilo tudi z mojimi prijatelji na Twitterju. Če ne bi jasno izrazili svojih argumentov, meni nikoli ne bi uspelo sveta videti v drugačni luči. Smo namreč produkt naše vzgoje, pridobljenih prepričanj in ozkega nabora naših izkušenj. Sama sem bila vzgajana tako, da sem stavek ’homoseksualci si ne zaslužijo živeti’ prvič slišala že, ko sem bila stara komaj 5 let. Oči so mi odprli šele pogovori z ljudmi, ki o tem menijo drugače. Enako velja tudi za druge. Tudi od drugih ne moremo enostavno pričakovati, da se bodo spontano spremenili. Če si želimo spremembe, moramo najprej jasno pojasniti svoja stališča.«

Meganinemu TED govoru lahko prisluhnete v nadaljevanju.