Spomnite se nazaj na prepire, ki ste jih imeli s svojimi starši in odkrili boste, da so bili to zelo verjetno isti prepiri, ki jih imate danes s svojimi najstniki.
"Karkoli naredim, ni dovolj dobro."
Najstnikom je nemogoče razložiti, da bodo v resničnem svetu obravnavani po tem, kar so naredili in ne po tem, kako zelo so se trudili. Zato je za starše boleče, a nujno, da jim ob rezultatih, ki niso najboljši, rečejo: "Super ... ampak lahko bi bilo bolje."
Odrasli še zelo dobro razumemo, kako hitro lahko oseba postane zadovoljna z nekim nivojem uspeha in se zato preneha truditi za še več. Zato se vsak starš boji, da bi otrok nenadoma bil zadovoljen s tisto dvojko, ko pa je sposoben doseči veliko več. A otrok to seveda razume drugače - kot da karkoli naredi, starši nikoli niso zadovoljni.
"Kaznuješ me iz čiste zlobe!"
Najstnik sedi za računalnikom, nažiga igrice, izgubljen v svojem svetu, nikomur v napoto, ko to njegovo brezdelno idilo nenadoma prekine zlovešči starš, ki določi, da je bilo dovolj zabave. In se začne: "Kaj hudiča? Kaj sem naredil narobe? Ti gre tako na živce, če se imam fajn!" In tako naprej.
Najstniku, ki ima dve domači nalogi in ukaz, da mora zložiti posode iz stroja, se to zdijo nepredstavljive količine dela. To pa zato, ker je njihova produktivnost poskočila za približno osemsto odstotkov od prejšnjega, pred-najstniškega stanja, ko je bilo njihovo življenje sestavljeno zgolj iz hranjenja, igranja in spanja.
Na drugi strani odrasli poznajo drugačno realnost. Realnost celodnevnih služb, po katerih jih čakajo še gospodinjska opravila in kup naključnih obveznosti. Zato se staršem seveda zdi smotrno, da najstnika nauči pomembne lekcije marljivosti in odgovornosti. Vendar pa je to v nasprotju s tem, kar starši učijo otroke v mlajših letih - torej takrat, ko se jih spodbuja, da je njihov vsakdan sestavljen iz neomejenih količin zabave.
Prepir o tem zato običajno ostane nerazrešen. Na eni strani se lekcija starša, ko najstniku poskuša razložiti, da se mora priučiti socialnih veščin, delovne etike in osnovnih interakcij, ker bo sicer lahko le zelo jezen brezdomec, sliši kot zastraševalna taktika, na drugi strani pa najstnik temu vedno odgovarja le preko svoje logike: "Saj vem, da ne morem tega početi vse življenje, zato pa to počnem zdaj! Da imam vsaj zdaj malo zabave, ker potem je očitno ne bom imel nikoli več!" In temu je potem težko oporekati.
"Pojma nimaš, o čem govoriš!"
Starši želijo biti za svoje otroke vir modrosti. Želijo jih usmeriti stran od napak, ki jih sami morda ne opazijo. A večina lekcij, ki jih starši podajajo, ni osnovana na realnosti, ki jo otrok doživlja. Starši namreč želijo najstnika, ki na novo odkriva svet, opozoriti na morebitne pasti življenja, še preden na njih naleti. To pa pomeni, da jih ne zna racionalno umestiti v svoje razmišljanje.
Ko najstniku tako starši govorijo o strahotah drog, spolno prenosljivih bolezni, alkoholizma, prometnih nesreč itn., s tem v bistvu podajajo hipotetične primere, ki so skoraj vedno osnovani na najslabšem možnem scenariju. Scenariju, ki ga najstnik seveda ne zna racionalizirati.
Starši se pri teh opozorilih pač radi nanašajo na tehniko pretiravanja, da bi otroku bolj efektivno pognali strah v kosti pred vsemi temi grozotami. Zato vedno govorijo o marihuani tako, kot da je en džoint le korak stran od težke heroinske odvisnosti, da je že spogledovanje brez kondoma gotova pot v smrtonosno bolezen in da človeku jetra odmrejo že po prvem pivu.
Prepričani, da bo nauk bolj učinkovit, če bo teatralno dramatičen, pa doseže ravno nasprotni učinek. Najstniki niso bebavi. Imajo dostop do informacij. In ko oni dobijo svojo zgodbo, pridejo do zaključka, da starši nimajo pojma o čem govorijo.
"Sploh me ne razumeš! Danes ni isto kot takrat, ko si bil ti v srednji šoli!"
Tu imajo najstniki velikokrat prav. Recimo: Kako jim lahko starši govorijo, da ne smejo biti toliko časa na internetu, če pa sami sploh niso zrasli z internetom (ali vsaj ne s povsod dostopnim) in s tem nimajo nobenih pravih izkušenj iz mladosti.
Zato se najstnikom v teh debatah s starši zdi, kot da se prerekajo s predjamskim človekom, ker se osredotočijo na zelo specifičen del problema in ne dojamejo širše slike nauka, ki ga starš želi posredovati. V primeru z internetom je to recimo lekcija o smotrnem upravljanju s prostim časom, a najstnik v tem vidi le, da je težava internet kot tak (in gre zato potem kot odgovor na to ležati na kavč, češ, saj nisem na internetu).
Tu starši ne morejo zmagati, ker se prerekajo z bitjem, ki je šele začelo uporabljati odraslo logiko, a z njo nimajo praktično nobenih izkušenj. Niso še bili izučeni v kritičnem razmišljanju, ker se to razvije šele v dejanskih scenarijih v resničnem svetu.
Najstniki sicer že delujejo kot odrasli ljudje, a njihova otroška miselnost še vedno prevladuje v razumevanju sveta okoli njih. Zato se v srednji šoli razvijejo različne klike, ki med seboj sploh ne komunicirajo. Najstniki svet pač opredeljujejo po tem, kar jim je pomembno: glasba, slog oblačenja, subkulturna pripadnost. Dve skupini najstnikov, ki imata različen slog in poslušata različno glasbo, sta si druga drugi kot, da sta iz različnih planetov.
Zato prepir, v katerem želijo starši preko specifičnega problema podati širši nauk, ne bodo delovali. Najstniku ne moremo reči "Ko boš starejši, ti bo še žal," ker nima ničesar, s čimer bi se lahko primerjal, da bi ta argument zdržal. Ker če se on primerja z mlajšimi, je običajno precej na boljšem, na drugi strani pa ima starše, ki mu pridigajo o stvareh, s katerimi še sami ne znajo upravljati.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
