Minilo je 40 let od prve projekcije To so gadi – filma, ki ne le da ima gledalce še vedno na svoji strani, danes mu je mogoče pripisati tudi prej spregledano družbenokritično vrednost.
O čem že gre?
Ovdoveli voznik avtobusa Štebe živi v Ljubljani skupaj s petimi sinovi in pomočnico Rozi. Nadobudni in nagajivi fantje pa s s svojimi šalami in vedenjem nenehno spravljajo ob živce tako Rozi kot tudi kar večino soseske, zato jim dajo vzdevek gadi. Nekega dne Rozi ugotovi, da le grožnje z odhodom ne bodo delovale, zato se v trenutku obupa odloči, da fante dejansko zapusti, čeprav jih ima rada. Zelo kmalu po njeni odpravi na Dolenjsko pa družino obišče njena nečakinja Meri s prošnjo, ali bi lahko ostala pri njih, saj bi si v mestu rada našla službo. Kljub pridnosti Meri v gospodinjskih sposobnostih ne zmore nadomestiti Rozi, vendar družina nad njo ostaja očarana, zanimanje zanjo pokaže tudi Štebetov prijatelj Tone. Medtem ko Štebetovi začnejo vse bolj pogrešati Rozi, je tudi Meri čedalje manj doma. Rozi se vrne, Meri pa razkrije svojo skrivnost – hodila je v šolo in postala voznica mestnega avtobusa.
Se jih spomnite?
Režija in scenarij sta delo Jožeta Bevca, hkrati pa to ostaja njegov prvi in zadnji celovečerni film. Bevc, preminul pri 62 letih leta 1987, je v svojem času napisal več kot 60 scenarijev za kratke filme, ki jih je potem tudi sam režiral. Znan je bil po tem, da so v njegovih delih prevladovale predvsem družbenokritične in satirične prvine, ki so naslavljale težave tedanjega človeka.
V filmu je nastopila kopica še danes slavnih oseb, na žalost pa jih je do današnjega dne veliko že preminilo. Igralsko zasedbo so sestavljali Bert Sotlar v vlogi očeta Štebeta, Radko Polič, Dare Valič, Jože Horvat, Andrej Prevc, Bogdan Sajovic, Majda Potokar, Boris Cavazza, Milada Kalezić, Mila Kačič, Maks Bajc, Iva Zupančič, Demeter Bitenc, Ivo Barišič, Dare Ulaga, Janez Albreht, Saša Miklavc, Maks Furijan, Stanislava Bonisegna, Manca Košir in Alja Tkačev.
"Ne vem, kaj mi je bilo, da sem privolil v snemanje tega filma. Je pa dober prikaz cele vrste igralcev, ki jih ni več med nami, pa tudi dela Ljubljane, ki je skozi čas spremenila svojo podobo. Včasih je tam stala konjušnica, potem so bila socialna stanovanja, zdaj pa imamo luksuzna stanovanja. Žalostno je, če te ljudje poznajo samo kot šoferja mestnega prometa," je svojo refleksijo ob obletnici Jani zaupal Boris Cavazza, pri tem pa še dodal: "No, ja, je pa še vedno zelo gledan film ... ampak saj je tudi Pr'Hostarju je potolkel vse rekorde gledanosti. So pa To so gadi v primerjavi s tem Hostarjem pravi biser."
Najboljši film vseh časov?
Dobro uro in pol dolg film je bil premierno posnet in predvajan leta 1977, pred točno 40 leti, skoraj 15 let pa je ohranjal svoj status rekorderja v številu ogledov. Samo v ljubljanskih kinematografih si ga je ogledalo približno 112 tisoč gledalcev, po vsej državi približno 280 tisoč gledalcev, v te številke pa niso všteti tudi vsi ogledi poznejših projekcij, kot je bila ob obletnici filma v sredini oktobra letos projekcija v ljubljanski Kinoteki.
Njegova priljubljenost med gledalci z leti ni uvela. Odkar se je opis filma pojavil na Kolosejevi spletni strani, lahko tam preberemo same pozitivne komentarje: gledalci ga ocenjujejo kot najboljši slovenski film in najboljši film vseh časov, kot prvi slovenski film, po katerem jih ni bolela glava, in kot najboljšo komedijo, katere dialoge znajo zaradi tolikokrat ogledanega filma skoraj na pamet. Gledajo ga ponoči, ko ne morejo spati, podelili bi mu oskarja, ne morejo se ga naveličati, tako kot se ne naveličajo dobrega kruha, njegova edina omenjena pomanjkljivost pa je, da je prekratek.
Zakaj je kritike bolela glava?
Popularnost filma med gledalci pa se, kot je to sicer že precej utečena praksa, ni ujemala s priljubljenostjo filma med kritiki, ki so mu očitali odsotnost družbene kritičnosti, na kar so predhodno opozorili že producenti. Kritiki so ga označili za lahkotnega in preprostega, takratna novinarka Jane pa je zapisala: "Ljubeznivo naivno filmsko delce je polno takšne svete preproščine, da ga zelo resno sploh ne moreš jemati, in če se ga lotiš s tazaresnimi umetniškimi merili, se ti stopi na soncu kot zaplata lanskega snega." Med drugim so film, kot je zapisala novinarka Dela Tina Lešničar, kritizirali tudi zaradi slabe stopnje razvitosti likov, slabe uporabe kamere, nedodelane scenografije in propagiranja podjetja Viator, vendar pa so spustili eno izjemno pomembno specifiko tega filma, nastalega v jugoslovanskih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja: vlogo ženske.
Če postavimo lik Meri v zgodovinski kontekst, lahko ugotovimo, da gre v filmu za izredno napredno miselnost drugače stereotipno izpostavljenih spolnih vlog v večini slovenskih filmov, katerih se ustvarjalci filmov držijo še danes. Nič čudnega ni, da so kritiki spregledali določene karakteristike Meri, ki se kažejo v želji po tem, da postane voznica avtobusa, kar družbeno velja za moško dejavnost, ter v njeni 'naravni nenadarjenosti' za gospodinjska opravila, saj je feminizem v Jugoslaviji začel pridobivati svojo moč šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Lahko bi celo rekli, da film prav zaradi svoje lahkotnosti emancipacijo ter aktivnost ženske normalizira in nam sporoča, da to ni nič problematičnega in nič nenavadnega, gre namreč za normalen, običajen del naše realnosti.
Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografije: arhiv Slovenskega filmskega centra
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del