5 izjemnih novih branj na temo premikanja

5 izjemnih novih branj na temo premikanja (foto: profimedia) profimedia
Vir: STA
5. 2. 2018

Cankarjeva založba je predstavila sveženj knjig, ki jih po besedah urednika Andreja Blatnika povezuje tema premikanja. Carlos Pascual v Debelih zidovih, majhnih oknih potuje po Sloveniji, Nevidni Karla Glastre van Loona je roman o karenskih beguncih iz Mjanmara. Izšla sta še romana Narkopolis Jeeta Thayila in Samostan Zaharja Prilepina ter potopis Gabriela Garcia Marqueza S poti po Vzhodni Evropi.

knjige

Knjigo Debeli zidovi, majhna okna je v Ljubljani živeči pisatelj z mehiškimi koreninami napisal na Blatnikovo povabilo. Da Pascuala povabi k pisanju, se je, kot je povedal Blatnik, odločil zato, ker v Sloveniji primanjkuje kakovostnih potopisov. Knjiga veliko pove o Sloveniji, veliko pa tudi o avtorju samem. Posebna dragocenost knjiga pa je po njegovih besedah v tem, da gre za enega redkih pogledov na slovenijo "skozi zunanje oči".

Prevajalka Mojca Medvedšek je osvetlila proces nastajanja in prevajanja knjige, ki je bil nekoliko drugačen kot običajno, saj sta procesa pravzaprav potekala vzporedno. V prevajanje je dobila fragmente, za katere ni vedela, v kakšnem vrstnem redu bodo uporabljeni, poleg tega je lahko avtor vmes posamezne dele tudi preoblikoval. Kot je povedala, je bil tak način dela zanjo privilegij, obenem je bilo pa tudi naporno.

Knjiga nizozemskega pisatelja, esejista in publicista van Loona Nevidni po Blatnikovih besedah prinaša trenutno tudi v Evropi aktualno problematiko begunstva izven evropskega konteksta. Van Loon je nekaj mesecev živel v taboru Mae La na Tajskem, kjer je podrobneje spoznaval begunce, njihove zgodbe, njihovo kulturo in zgodovino.

Pretresljiv roman o nasilju in izgubi pa ne govori le o begunstvu, hkrati je tudi portret kulture in družbe v eni od dežel, ki jih je oblast za dolga desetletja zaprla pred svetom, so zapisali pri založbi. Knjigo je prevedla Tanja Mlaker.

Roman Narkopolis se je leta 2012 prebil v ožji izbor za prestižno nagrado man booker. Zadeto poetična epopeja prek prvoosebnega pripovedovalca opisuje zakulisje opijaške in narkomanske scene v indijskem Mumbaju, kamor pripovedovalec prispe sredi 70. let minulega stoletja. V zgodbo vešče vpleta nenavadne sopotnike, ki jih srečuje med lebdenjem v indijskem podzemlju, od lastnika opijske beznice do evnuha-prostitutke in kitajskega priseljenca.

Kot je poudaril Blatnik, je ključna sestavina romana, ki je v slovenščini izšel v prevodu Jedrt Lapuh Maležič, jezik. Slednja je roman označila kot "mojstrsko slogovno izpisan" in dodala, da "takoj začutiš ta drogeraški melos". Pisatelj, ki se je rodil v Indiji, je roman napisal v angleščini.

Razvpiti ruski pisatelj, publicist in esejist Prilepin je začel Samostan pisati kot predlogo za film, nastalo pa je delo, ki je po besedah urednika Aljoše Harlamova eden najboljših ruskih romanov, nastalih po letu 2000. V slovenščini je roman prevedel Borut Kraševec.

Glavni junak romana Artjom se znajde v Soloveškem taborišču za posebne namene, prvem sovjetskem taborišču, ki so ga odprli na začetku 20. let minulega stoletja v bivšem pravoslavnem samostanu oziroma carski ječi. Čeprav so bili Solovki najprej mišljen kot prevzgojna ustanova, v kateri naj bi antisovjetski element "prekovali" v sovjetskega, se je projekt kmalu izrodil in taborišče je že začelo kazati nekatere poteze poznejšega gulaga. Artjoma, ki je na prvi pogled povsem običajen posameznik, želja po preživetju vodi v različna, včasih tudi povsem impulzivna in nevarna dejanja.

V slovenščini je izšel tudi potopis slovitega nobelovca Gabriela Garcie Marqueza, ki je nastal v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je kolumbijski pisatelj kot mlad dopisnik bival v Parizu in se podal na pot po komunističnih državah tedanje Vzhodne Evrope. Vsako izmed držav opisuje skozi opazovanje vsakdanjih izkušenj njihovih prebivalcev in zanj nenavadnih podrobnosti. Njegovi opisi so prežeti s hudomušnostjo in ironijo, ki dajeta njegovemu kritičnemu pisanju o tedanjem političnem sistemu vzhodnega bloka in absurdnosti tamkajšnjih razmer enkraten pečat. Popotovanje po času, ki ga ni več, a je zelo blizu.

Knjigo S poti po Vzhodni Evropi je prevedla Marjeta Drobnič.

Priporočamo