5 novih otroških slikanic - od priljubljene bolhe Megi do ruskega strica Fjodra!

Pred dnevi so namreč izdali pet čisto novih otroških slikanic, od katerih jih bomo nekaj prvič brali tudi v slovenščini, medtem ko se med njimi najde tudi kakšna klasika, ki je doživela svojo popolno (tudi lepotno) preobrazbo.

Ena od najbolj priljubljenih knjižnih otroških serij priljubljene otroške pisateljice Dese Muck je odslej bogatejša še za osmo knjigo.

Čudežna bolha Megi in kobila Rika

Desa Muck, ilustrirala Maša Kozjek

Slovenska igralka, televizijska voditeljica, publicistka in mladinska pisateljica Desa Muck je otroke in njihove starše tokrat razveselila z novo zgodbo v drugi iz svojih otroških serij Čudežna bolha Megi, ki je tokrat posvečena pravi kobili Riki. Čisto novo knjigico, ki jo je ilustrirala Maša Kozjek, lahko za pokušino virtualno prelistate tudi tukaj in se tako prepričate, kako dobro je ilustratorki uspelo narisati nasmejanega konja. V risarskem cehu je namreč znano, da je prav konje (nekaterim se to zdi tudi za srne) najtežje narisati. Temu naj bi bilo tako zato, ker je zares težko ujeti vso lepoto tako čudovitega bitja kot je prav konj.

Tudi ta zadnja lična otroška slikanica iz serij z bolho Megi se prične tako, da Desa otrokom najprej pritrdi, da žival v hišo res prinese veliko veselja, a jim ne pozabi zabičati, da skupaj z veseljem rado prihajajo tudi skrbi in odgovornost. In zato se v bližini vedno mudi prav čudežna bolha Megi, ki o živalih zares veliko ve in jim vedno znova zna poiskati prave lastnike. Čisto na koncu pa bo besedo dobila še veterinarka, ki bo tako kot v Desinih knjižnih predhodnicah znala povedati marsikaj zanimivega in koristnega tudi o konjih.

V središče zgodbe Desa tokrat postavi deklico Romanco, ki se je zelo bala konjev, a se je s pomočjo konjarke Nataše vendarle spoprijateljila s čudovito kobilo Riko. Skupaj s sestro Jasno sta si nato zaželeli, da bi bila samo njuna. Prišlo je do hudega zapleta in na pomoč je seveda priskočila prav Megi.

Desa malim in velikim bralcem tudi torkat odpre oči za vso lepoto živali, ki jo s pomočjo bolhe Megi dobro spoznamo. Tako v njeni zadnji knjigici že kmalu izvemo, da konji niso vedno takšni, za kakršne jih rado imamo. Konj je v resnici plaha žival, ki se prestraši hitrih gibov in kričanja. Takrat lahko brcne ali celo ugrizne, ker se brani. In čeprav imajo konji otroke zelo radi, pa se jim bodo pustili božati le najbolj mirni in najbolj pogumni izmed njih. Še več. Konji pričnejo otroke jemati resno šele, ko so ti strai deset ali več let. Zato je prav, da na konja ne lezete, če ste mlajši.

Konj ima tudi poseben čut, piše v novi knjigi Desa Muck. V trenutku ve, kakšen je človek, ki ga skuša zajahati, in lahko ste si gotovi, da vas ne bo ubogal, če se do njega ne vedete spošljivo ali pa se ga bojite. Mala Romanca iz Desine nove knjige je imela prav ta problem. Na smrt se je bala konjev, pa čeprav so se ji (čeravno le od daleč) zdeli naravnost prelepi.

• Desa Muck je za zbirko Anica dobila Levstikovo nagrado in kar petkrat priznanje Moja najljubša knjiga. Čudežna bolha Megi je njena druga zbirka za otroke. Namenjena je otrokom od petega leta dalje in njihovim staršem.

Doslej izšlo v zbirki Čudežna bolha Megi: bernardinec Karli, zajček Branko, vodni želvici Taška in Toni, papagaj Slavko, podganici Ančka in Katka, Muca Živko in maček Marko, dihuček Jurček, hrček Božiček.

Stric Fjodor, pes in maček

Edvard Uspenski, ilustriral Jure Engelsberger

Velika novost na trgu otroške literature pa prihaja iz Rusije. Zgodba, ki je v originalu in izpod peresa pisatelja Edvarda Uspenskega nastala že leta 1974, bodo tokrat končno lahko spoznali tudi slovenski otroci. Stric Fjodor, pes in maček spada med izjemno priljubljeno klasično delo ruske književnosti, ki jo dobro poznajo tudi drugod po svetu. Zgodba je bojda zelo priljubljena tudi v Turčiji.

"V našem bloku poznam vse," se na naslednji strani knjige Stric Fjodor, maček in pes pohvalil ta nenavadni, govoreči mačkon. "Na podstrešju živim in vse vidim. Vem, kdo je dober in kdo hudoben. Ampak zdaj moje podstrešje prenavljajo in nimam kje živeti. Lahko se zgodi, da bodo potem še vrata zaklenili. In sploh ne bom več mogel tja."

Dečku, ki ga vsi kličejo stric Fjodor, se maček v stiski priljubi, zato skuša, a mu nazadnje ne uspe prepričati staršev, da bi mu ga dovolili obdržati. Zato naslednjega jutra odide od doma in se nastani v hišici na podeželju. Z njim tam živita še njegova nova prijateljica govoreča mačka in govoreči pes, pa traktor, ki ga poganja hrana, ter svojeglava krava. Prav nikoli jim ni dolgčas ...

Ilustracije za knjigo Stric Fjodor, maček in pes, ob kateri se bodo zabavali bralci prav vseh generacij, je prispeval odličen Jure Engelsberger, ki je sodeloval tudi pri otroški slikanici Vafljevi srčki, ki jo predstavljamo v nadaljevanju.

• Jure Engelsberger je vsestranski umetnik, ki ga poznamo kot ilustratorja, glasbenika in oblikovalca, zadnje čase pa ga fascinira tudi tradicija japonskega pripovednega gledališča. Če je prej večinoma ustvarjal za odrasle, se zadnja leta intenzivneje posveča ustvarjanju za otroke. Med drugim je ilustriral slovensko izdajo Tonje iz Hudega brega, zato ni naključje, da je v delo dobil še Vafljeve srčke.

Vafljevi srčki

Maria Parr, ilustriral Jure Engelsberger

Vafljevi srčki so prvenec priljubljene in večkrat nagrajene norveške avtorice Marie Parr, ki ji pravijo tudi Astrid Lindgren mlajše generacije. Slovenski otroci so njeno Tonjo iz Hudega brega že vzeli za svojo, na nedavnem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu pa smo jo imeli priložnost vsi skupaj tudi spoznati. 

Prizana mladinska pisateljica je za Vafljeve srčke prejela več nagrad, med drugim nizozemsko Zilveren Griffel in francosko Prix Sorcieres. Knjiga je prevedena v dvanajst jezikov, na Norveškem pa je po njej tudi posneta televizijska serija. Na youtubu jo boste morali iskati pod originalnim imenom Vaffelhjarte, le zares dobri poznavalci tistega drugega uradnega norveškega dialekta, ki ga zna manj ljudi, pa bodo dogajanje tudi razumeli.

V Vafljevih srčkih kaj hitro spoznamo sosedo in najboljšo prijateljico glavnega fantovskega lika v knjigi. Lena je tiste vrste navihana deklica, ki je namazana s prav vseh vrst žavbami. Vsak nov dan je zanjo ena sama pustolovščina. Njen sosed Trile pa jo ima za najboljšo prijateljico, navkljub temu da ga kar naprej spravlja v težave. Pred njima je dolgo poletje, ki obeta obilo zabave, a prinaša tudi težke trenutke, ki jih glavna junakinja premaga z veliko modrostjo.

Slovensko izdajo v imenitnem prevodu Darko Čudna dopolnjujejo že omenjene ilustracije Jureta Engelsbergerja.

• Darko Čuden prevaja iz norveščine, danščine, švedščine, nemščine in angleščine, za gledališče pa tudi iz španščine in portugalščine. Zaposlen je na Oddelku za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Del njegovega izjemno obsežnega in raznolikega prevajalskega opusa so prevodi mladinske in otroške literature – med njimi tudi Tonja iz Hudega Brega Marie Parr.

Sadje z naše ladje

Anja Štefan, ilustrirala Jelka Reichman

Pesnica, pisateljica in pripovedovalka ljudskih pripovedi Anja Štefan in slikarka Jelka Reichman sodita med najboljše in tudi najbolj priljubljene sodobne slovenske avtorje za otroke. Skupaj sta ustvarili slikanice Lešniki, lešniki, Lonček na pike, Sto ugank, Še sto ugank, ki spadajo v klasiko slovenske književnosti. Slikaniška zbirka pesmi Sadje z naše ladje nas bo popeljala v svet otroške igre, radovednosti in veselja.

Ena zanimivejših plati ustvarjanja te lične nove slikanice je obrnjen vrstni red njenega nastajanja. Risbe, za katere je Anja Štefan snovala pesmice, je Jelka Reichman narisala že pred desetletji. In če imajo običajno ilustratorji, risarji in slikarji to naporno nalogo, da se morajo domisliti vizualne prilike, ki bo najbolje ponazorila tok že obstoječe zgodbe, je bila tokrat pred ta veliki izziv postavljena pesnica. Muze navdiha so jo zato obiskale šele potem, ko se je že dodobra poglabljala v prisrčne Jelkine risbe z različnimi sadnimi motivi.  

• Anja Štefan je diplomirala, kasneje pa tudi magistrirala iz ljudskih pripovedi. Poleg tega, da je pisateljica, pesnica in pravljičarka, je tudi organizatorka pripovedovalskega festivala Pravljice danes v Cankarjevem domu in urednica zbirk ljudskih pravljic, ki jih pogosto tudi na novo pove in zapiše.

Žogica nogica

Jan Malik, ilustriral Peter Škerl

In za konec še čudovita novica o čisto novi izdaji slikaniške klasike o pogumni žogici, ki jo je odnesel zmaj, in vztrajnih dedku in babici, ki sta prepotovala pol sveta. Knjigica, ki ji je tokrat priložen CD s pravljico, je ponovno med nami.

Pravljico Žogica Nogica marsikateri otrok pozna zaradi knjižnih izdaj, lutkovne igre Žogica Marogica ali pa zaradi kasete Žogica Nogica, ki je prvič izšla leta 1978. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila prvič uprizorjena leta 1951, do zdaj so odigrali že več kot 1100 predstav. Zdaj je ta slikaniška klasika skupaj z zgoščenko spet med nami z novimi ilustracijami Petra Škerla, ki je eden najboljših slovenskih likovnih ustvarjalcev v zadnjem desetletju.

Vsem tako dobro znana pripoved se prične na robu mesta, v hišici, ki je čista kot rosa in ljubka kot cvetlica. V njej že dolgo živita dedek in babica. Ker nista imela otrok, sta bila vedno kar sama. Pa sta malo brkljala po vrtu, babica je pletla nogavice vseh vrst in barv, dokler ni babica nekega dne pogledala dedka in pomislila:  'Ubogi dedek, gotovo mu kaj manjka. Kar sedi, molči in oči ima tako žalostne. Le kaj naj storim?' In ko je tako strmela v dedka, se je nenadoma razveselila. 'Že vem, jutri ima dedek god, kupila mu bom lajno'.

• Peter Škerle je s svojimi ilustracijami doslej opremil že več kot 100 različnih izdaj. Njegove ilustracije je mogoče najti v številnih učbenikih, slikanicah in revijah. Leta 2002 je prejel posebno priznanje Hinka Smrekarja za mladega ustvarjalca za ilustracije iz knjige Kako postati deževnikar.

Več o drugih knjižnih novostih iz Mladinske knjige pa vabimo na spletno povezavo emka.si.

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del