5 razlogov, zaradi katerih zmotno verjamemo, da feministke sovražijo moške!

Naj najprej povemo, kaj po definiciji pomeni biti feministka (ali feminist) in za kaj se feminizem sploh zavzema.

Feminizem je kot družbeno gibanje zraslo na ideji, da nas telesne razlike na podlagi spola ne definirajo kot intelektualno ali družbeno manj oz. več vredne posameznike, kar bi za posledico lahko imelo diskriminatorno odrekanje pravic. Eno takšnih je bilo v preteklosti tudi odrekanje volilne pravice ženskam.

Zagovorniki prepričanja, da so si ljudje ne glede na njihove telesne, kulturne ali psihološke različnosti (torej ne le spola, temveč tudi rase, spolne orientacije, verovanja, nacionalnosti, kulture ali življenjskega stila) enakovredni in bi morali zato biti tudi enakopravni, so lahko tako moški kot ženske, zato v tem oziru nikoli ne govorimo zgolj o feministkah, temveč tudi feministih.

Tako feministke kot feministi so torej ljudje, ki se goreče borijo zoper zastarelo in znanstveno davno ovrženo trditev, da biologija usodno determinira in omejuje ljudi v njihovih potencialnih intelektualnih in siceršnjih sposobnostih. Naj na tem mestu spomnimo na stereotip, ki pravi, da naj bi bile ženske slabše v matematiki (ki se je že izkazal za neresničnega, a je vseeno povzročil to, da so ženske v svetu matematike podpovprečno zastopane), pa tudi tisti, da obstajajo t.i. moški in ženski možgani, kar je nevroznanost že zavrnila, mi pa smo o tem že pisali tudi tukaj.

Da ljudje danes feminizem morda ne vidijo tako enoznačno, gre iskati 'krivdo' v tem, da feminizem zajema zares raznoliko zbirko socialnih teorij, političnih gibanj in moralnih filozofij, ki pa si vse po vrsti vendarle zastavljajo isti cilj, t.j.: zmanjšanje in izničenje neenakosti med spoloma in promoviranje pravic, interesov in zadev žensk v družbi.

Feministična gibanja so si v preteklosti tako med drugim prizadevale za:

• pridobitev volilne pravice za ženske,
• se borile za njihovo pravico, da se politično udejstvujejo in kandidirajo za javne položaje,
• pravico, da gredo v službo, zasledujejo kariero po lastni izbiri in za isto delo dobijo isto plačo kot njihovi moški kolegi,
• za enakopraven položaj v partnerstvu in zakonu,
• za pravico do lastništva,
• pravico do izobraževanja
• in pravico do materinskega dopusta.

Po vsem naštetem bi vam skratka moralo biti jasno, da feministke (in feministi) niso nikakršne izprijene čarovnice, še manj pa vam bo iz zgornjega opisa jasno, od kje hudiča se je vzela tista zares pogosta kleveta, ki feminizem enači s sovraštvom do moških.

V nadaljevanju navajamo 5 razlogov, zaradi katerega se je ta neresnica v javnosti tako močno prijela ...

1. Zato, ker tam zunaj zares obstajajo posameznice, ki sovražijo moške.

Vas preseneča, da smo začeli z najbolj oguljenim razlogom? Zadeva pač drži in nima smisla, da se na tem mestu sprenevedamo. Pokukajte samo na svetovni splet. V 30-ih sekundah boste na Googlu našli članek o radikalnem feminizmu in v njem obilico citatov. Eden od njih pravi: »Moški niso živali. Mašine so. Hodeči vibratorji.«

Vendar pa bi za te ženske le težko rekli, da so feministke v pravem pomenu besede. Feministke se namreč borijo za enake pravice obeh - tako moških kot žensk, medtem ko pravimo ženskam, ki do moškega spola gojijo predsodke in zato moških prav zares ne marajo, mizandre. In ja, te prav zares obstajajo, tako kot obstajajo mizogini (to so moški, ki sovražijo ženske) in mizantropi (ki sovražijo kar vse ljudi po vrsti).

Tudi znotraj feminističnega gibanja se občasno znajde kakšna mizandra, saj jim družba feministk načeloma zelo ugaja (precej manj pa jim je seveda po godu bližina feministov), pa za večino feministk nikakor ne moremo reči, da bi bile sovražnice moških. Nasprotno. Kakšna od njih morda resda nadvse strastno prezira najbolj zadrte šoviniste in šovinistke, a se nikoli ne bo poistovetila s sovraštvom do skupine ljudi zgolj na podlagi njihovega spola. Konec koncev: mar se kot feministka v svoji osnovi ne bori ravno proti temu?

Naj torej sklenemo: četudi bi znotraj feminističnega gibanja seveda lahko našli tudi kakšno zablodelo mizandro, naj bi bila prisotnost slednjih tam prej izjema kot pravilo.

2. 200 let nas že prepričujejo, da feministke sovražijo moške. Prijelo se je.

Že od samega začetka feminističnega gibanja se o feministah vztrajno širijo govorice, da sovražijo moške.

Takrat (okoli leta 1800) je šlo najprej za zemljo, za pravico do lastnine in nato pa kmalu še za volilno pravico. Prvih bork za ženske pravice se je kar takoj prijel tisti slab glas, da sovražijo moške. In razlog? Enostavno zato, ker so si drznile zahtevati pravice, ki so do takrat pripadale le moški. In, resnici na ljubo, tudi danes ni kaj dosti drugače.

Danes ima največ vzvodov moči v svojih rokah še vedno beli moški, ki ga pozivi k enakim pravicam za vse, tudi najbolj motijo. A bodimo na tem mestu pošteni: takšne zahteve vendarle ne motijo vseh belih moških, še manj pa vseh moških. Številni izmed njih so namreč feministi ;)

3. Ko se stereotip enkrat uveljavi, ga je težko izkoreniniti!

Poznamo veliko stereotipov. Tako, kot nekateri moški verjamejo, da vse feministke sovražijo moške, tako nekatere ženske verjamejo, da so vsi moški posiljevalci. Tudi feministke niso imune na raznorazne stereotipe. Nekatere med njimi se npr. ne znajo upreti tistemu, ki vse moške obtožuje za dolgo zgodovino krivic do žensk, kar je enako butasto, kot če bi za suženjstvo krivili vse belce.

Pri stereotipih igra velik problem že globoko vkoreninjem seksizem, s katerim je družba, ki moškim odpira pot do vseh pozicij moči in odgovornosti, prežeta. A je pri tem potrebno vedeti, da se ljudje s takšnimi prepričanji ne rodimo, temveč nam jih privzgojijo.

In če naj bi vseprisotni seksizem, ki pa v luči razvoja znanosti in z njimi novodobnih spoznanj izgublja na svoji moči, premagali, nanj v prvi vrsti ne gre odgovarjati z agresijo in sovražno nastrojenostjo. Bolj učinkovita taktika bi bila, da si končno prisluhnemo, se medsebojno spoštujemo in si venomer prizadevamo za enakost vseh - kar so pravzaprav osnovni cilji feminizma.

4. Nekatere feministke se nočejo ukvarjati z moškimi vprašanji.

Če se borimo za enakost, potem je prav, da se borimo za enakost vseh. Ni res? Pa vednar drži, da se nekatere feministke nerade lotevajo moških tem, pa tudi tematik, ki zadevajo transseksualce. Ali je temu tako zato, ker sovražijo moške? Nikakor. Njihovi zadržki so večinoma osnovani na tem, da bi jih takšna raziskovanja odvrnila od ženskih tem, zaradi česar bi na področju, ki ga patriarhalna družba sama po sebi pogosto zanemarja, spet prihajalo do zaostankov. Zato se najraje posvečajo prav ženskim temam, medtem ko drugim prepuščajo fokus na ostale teme. Številne feministke bodo 'moške' teme zato prepustile feministom, saj jim zaupajo, da se bodo teme lotili tako, da pri iskanju krivcev za svoje probleme teh ne bodo iskali pri ženskah in v feminizmu.

Na tem mestu pa gre vendarle dodati še to, da obstajajo veje feminističnega gibanja, ki se svojih raziskovanj lotevajo bolj celostno - torej tako, da vanje zajamejo tudi moške in transseksualne osebe.

5. Očitki feministk prizadanejo tudi dobre moške.

Socialne spremembe se dogajajo počasi. Zato, ker zakone pišejo in sprejemajo tisti, ki so na oblasti. In ti praviloma tudi radi zavajajo. Ker to lahko počnejo in ker tako še naprej ohranjajo svojo pozicijo moči.

Veliko moškim, ki bodo brali te vrstice, se bo zdelo zgornje navajanje prenapihnjeno in senzacionalistično. Med njimi je gotovo tudi veliko dobrih fantov, ki ne sovražijo žensk in jih prav gotovo ne podcenjujejo, žensk in deklic pa prav tako nikoli niso zatirali v njihovih prizadevanjih ali jim kakorkoli odrekali sposobnosti in veljave. Ti fantje in moški pa seveda ne zaznajo (ker tega ne občutijo na lastni koži, prav tako niso aktivni akterji tega družbenega fenomena), da se zatiranje, o katerem govori in se mu po robu postavlja feminizem, niti ne odvija toliko na individualni ravni kot je vseobče prisoten na kolektivni ravni. Ti fantje in moški si za časa svojega življenja niso samovoljno vzeli in si dodelili privilegijev, temveč so jim ta enostavno pripadla, ko so se rodili. Njihovi privilegiji so zgolj zapuščina stoletij tradicije zatiranja tistega drugega spola. In ker tega zase niso zahtevali, jim tega tudi ne gre osebno očitati, saj to ni bila njihova osebna izbira. Njihova osebna izbira se začne na točki, ko se vprašajo, kaj bodo s temi privilegiji storili.

Jih bodo uporabili za to, da bodo pomagali ustvariti enakovrednejši položaj za svoje matere, sestre in hčere? Ali pa bodo še naprej negodovali in tarnali nad 'prekletimi feministkami, ki sovražijo moške' ter si zatiskali oči pred resnimi temami krivične neenakosti v družbi.

possibly the cutest thing I've ever seen #WomensMarch pic.twitter.com/TCkKKSodVn

— Sophia Psaila (@sophiapsaila) January 21, 2017

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec