5 stavkov, ki razkrivajo, da je vaš otrok nesrečen

Strokovnjaki pravijo, da otroci pogosto ne znajo natančno izraziti, kaj jih muči, zato se pogosto skrivajo za preprostimi, kratkimi odgovori. Pravočasno prepoznavanje teh subtilnih znakov, ki razkrivajo nesrečo otroka, je ključno za to, da mu lahko ponudimo potrebno podporo. Tako se bo nasmeh vrnil na obraz vašega otroka.

Morda kot starš sprva pomislite, da vaš otrok le 'prehaja skozi fazo' ali da je preprosto neposlušen. Nato pa vas tihi starševski instinkt opozori, da nekaj globljega ni v redu.

Nesrečen otrok najpogosteje ne bo prišel in rekel: "Mama, oče, žalosten sem," temveč bo svojo stisko pokazal skozi vrsto tihih signalov. Te pa v hitrem vsakdanu zlahka spregledamo. Razumevanje tega jezika žalosti je prvi korak k ozdravljenju.

Skriti jezik žalosti

1. Če otroku 'ni mar', kaj se dogaja, je to lahko velik problem.

"Vseeno mi je", "Ne zanima me" ali "Sploh ni pomembno" pogosto ne pomenijo prave ravnodušnosti. Lahko pomenijo, da je otrok obupal nad tem, da bi ga kdo poslušal ali jemal resno.

Če je bil prej navdušen, zdaj pa se na vse odziva tako, je to lahko znak čustvene izčrpanosti, tesnobe ali preobremenjenosti s šolo. Psihologi priporočajo, da poskušamo ta zaprta vrata odpreti s pozornim pogovorom brez obsojanja. V ozadju so lahko konflikti s prijatelji, pritisk zaradi uspeha ali celo občutek, da otrok nima nadzora nad svojim položajem. 

2. "Sovražim se": prvi opozorilni stavek zahrbtne samokritike

Ko otrok reče stvari, kot so "Sovražim se", "Vedno sem jaz kriv/a" ali "Nikoli ničesar ne naredim prav", to ni le slaba volja. To je lahko znak resnih težav s samopodobo.

Psihologi poudarjajo, da se takšne izjave pogosto pojavijo, ko je otrok pod prevelikim pritiskom ali dalj časa ni deležen dovolj spodbud in pohval. Te izjave so lahko izrečene mimogrede, na primer po slabi oceni, prepiru ali neuspešnem poskusu, a kljub temu lahko odražajo globoko notranjo stisko.

Pomembno je, da teh besed ne zavrnemo ali jih zmanjšujemo s polresnicami (na primer: "Ne govori neumnosti"). Tako se otrok nauči, da njegova čustva niso pomembna. Ustreznejši odziv je sprejemajoča radovednost: "Zakaj se tako počutiš? Kaj se je točno zgodilo?" 

3. 4. in 5. opozorilni znak

Strokovnjaki opozarjajo tudi na druge opozorilne znake, kot so:

• "Nočem iti v šolo",
• "Ne potrebujem nikogar"
• ali "Nisem dovolj dober/dobra."

Čeprav vsak otrok kdaj pa kdaj izreče kaj takega, so ponavljajoče se izjave lahko znak tesnobe, preobremenjenosti, vrstniškega pritiska ali osamljenosti.

Najpomembnejši pokazatelj ni sama izjava, temveč kako pogosto in v kakšnih situacijah jo otrok izreče. 

Objem zdravi več kot besede

Nič ni težjega kot gledati svojega otroka, kako trpi, vendar sta vaša prisotnost in razumevanje najmočnejše zdravilo, ki mu ga lahko ponudite.

Zapomnite si: nesrečen otrok ne potrebuje popolnega starša z vsemi odgovori, temveč starša, ki je pripravljen poslušati in biti ob njem. Ne čakajte, da težave izginejo same od sebe.

Danes zvečer ga objemite nekoliko močneje, vprašajte ga, kako je zares, in mu pokažite, da v svojem boju ni sam. Ta trenutek bližine je lahko prelomnica, na katero ste vsi čakali.

Vir: Krstarica

Preberite si tudi: Ana Bešter Bertoncelj (kolumna): "Otroci s prosto igro izboljšujejo svoje socialne veščine!"