5 zlatih pravil, kako ravnati z najstniki

27. 1. 2018 | Vir: Jana
Deli
5 zlatih pravil, kako ravnati z najstniki (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Tudi vi obupavate nad seboj, medtem ko poskušate živeti z najstnikom?

Doma imam najstnico. Medtem ko je prej vse delovalo nekako logično, so se zdaj stvari spremenile. Povečala se je njena občutljivost. Zdi se mi bolj svojeglava, eno minuto je lahko jokava, naslednjo, ravno ko se pripravljam na to, kako ji bom vse lepo pojasnila, da se bo počutila bolje, pa je vse že pozabljeno in mi že kaže nove skladbe na spletu. Uf. Grem ji na živce, včasih mi reče, da me sovraži. A pazite, to vse je varljivo. Pomembno je, da se ne izgubimo.

In kolikokrat moram povedati eno in isto stvar. Predvsem gre za to, da naj že postori kaj v hiši. Sama sebi grem že pošteno na živce, saj sem naravnost groteskna, ker se ponavljam ... včasih, no, prevečkrat tudi povzdignem glas. In takrat, potem ko razmislim, sem sama sebi še v večji posmeh. Kako naj ne bom njej? Seveda me ne bo spoštovala. Smo mi spoštovali starše, ki so kričali na nas? Ne. Morda smo se jih bali, če so znali dajati hude kazni ali udariti, spoštovali pa jih vsekakor nismo. In naši otroci ne bodo spoštovali nas, če bomo kričali vsak dan, zato ker nas ne slišijo. In oni ne slišijo z razlogom. Verjemite.

Naj razčistimo – dejstva o najstništvu

Hormonske spremembe, ki jih opevamo v površnih pogovorih predvsem laiki, niso nič v primerjavi s spremembami in z večjimi procesi, ki se dogajajo v teh letih nekje drugje. Podrobni posnetki možganov so pokazali, da značilno najstniško vedenje povzročajo obsežne spremembe, ki so posledice intenzivnega razvoja možganov. Namreč, saj veste, kako nam številni strokovnjaki prigovarjajo, da so prva leta, ne vem, nekateri trdijo prva tri, drugi prvih pet, spet nekateri prvih sedem let, najpomembnejša za vzgojo, ker se takrat možgani otroka intenzivno razvijajo. In da če bomo zamudili ta leta, smo ga pobiksali na polno in nikoli ne bo mogoče ničesar spremeniti. No, tukaj imam dobro in na videz slabo novico (saj veste, vse morate reči po večkrat, pa vas najstnik še vedno ne sliši niti ne upošteva).

Nevroznanstveniki so nam pomagali spoznati, da so najstniška leta za intenzivnost razvoja možganov podobnega pomena. In prav to je razlog, da so naši najstniki čustveno nestabilni, nagnjeni k nepremišljenemu vedenju in da neredko ne razumejo samih sebe niti jih ne morejo razumeti drugi. V tem obdobju se namreč spreminjajo tako rekoč vse povezave med možganskimi celicami; nekatere nastajajo na novo, druge pa izginjajo. V najstniških letih se razvijajo zlasti tisti deli možganov, ki omogočajo natančnejše dojemanje, zavedanje dolgoročnih posledic in sprejemanje dobrih odločitev.

Tako, zdaj veste, zakaj vašemu najstniku ni jasno, ko mu razlagate, kaj zanj dolgoročno pomeni, če ne bo izdelal osnovne šole s čim boljšim uspehom, na kratko: zakaj so ocene pomembne, čeprav vsi vemo, da srečno življenje ni odvisno od njih. In pazite tole: dokler se ta proces ne konča, najstniki niso sposobni izkoriščati zmogljivosti svojih možganov, tako kot jih izkoriščajo odrasli. Izjemno pomembno pa je še naslednje dejstvo: možgani v intenzivnem razvoju vsrkavajo in si zapomnijo tisto, kar imajo na voljo, ne glede na to, ali gre za probleme in stres ali lepe doživljaje in koristne veščine. Informacije, ki so najstnikom takrat ponujene, bodo za vselej vgrajene v njihovo možgansko strukturo, ne glede na to, ali so dobre ali slabe. Obenem pa se bodo njihovi možgani tistega, česar nimajo na voljo, pozneje teže in počasneje naučili.

Tako najstniško obdobje ponuja odlično novo priložnost za ustrezno izgradnjo možganov in s tem kakovostnejše življenje (prav takšna je najzgodnejše otroštvo) pa tudi past, da se stvari poslabšajo.

Kako naj ravnamo z najstnikom

Ko sem vzela v roke knjigo Najstniki, ki jo je napisala Ana Kandare Šoljaga, me je zajelo strašno veselje. Knjiga je dovolj intuitivna, logična, podkrepljena z dokazi znanosti o razvoju možganov ter s številnimi praktičnimi primeri.

Ljubezen sama ne zadošča pri vzgoji najstnika in številne veščine, ki nam bodo pomagale pri odraščanju našega najstnika, so kontraintuitivne. To prav dobro vemo tudi sami. A tudi če smo sami imeli srečno otroštvo, smo ljubeči in empatični ter imamo radi svoje otroke, včasih ne gre. Tudi če smo pametni in zreli ter uspešni na drugih področjih. Z najstnikom pa nam še vedno ne gre. Sodobno starševstvo v resnici zahteva precej veščin, ki se jih moramo naučiti in nadgrajevati. Sploh pa ne padimo na fore naših najstnikov, ko se do nas vedejo grdo, nas komaj prenašajo, ko jim gremo na živce, ali pa nam kdaj celo rečejo, da nas sovražijo. Ne nasedajmo temu lažnemu videzu. To vedenje, ki vsem nam staršem jemlje pogum, je varljivo, kajti najpomembnejše je še vedno tisto, kar delamo mi. To njihovo vedenje pa je prehodno.

Pet zlatih pravil

Avtorica prečudovito naniza naslednjih pet pravil in jih tudi logično razloži.

Bodimo zavesten zgled

Zelo pomembno je, da se ne glede na najstnikovo vedenje vselej zavedamo, kako pomemben zgled smo. Najstnikovi možgani vpijajo. In to, kakšni bomo v teh letih mi do najstnika, ima lahko usodno vlogo v njegovem poznejšem življenju. Zato je sila pomembno, da če se le da, skrbno nadziramo vsaj tisti del, ki ga moremo, se pravi vse tisto, kar lahko otrokom pokažemo s svojim vedenjem. Pomembno je tudi, da tisto, kar govorimo, čim bolje uskladimo s tistim, kar delamo, oboje pa s tistim, kar razmišljamo in v kar verjamemo. Prav tako počnimo, kot bi si najbolj želeli, da razmišlja in dela naš otrok.

Ločimo otroke od sebe

Ločiti ga moramo od sebe kot samostojno osebo. To je pogoj za njegovo zdravje. Otrok se mora znati razvijati ločeno od nas, za vse ne moremo poskrbeti mi, in prav je, da ne. Ne moremo mu vedno ponuditi zavetja. To omogoča, da bo celostno razvil svojo osebnost. Otrok se mora osamosvojiti – to je nujen del, da postane odgovorna odrasla oseba. In zadovoljna.

Otroke spoštujmo

Spoštovanje je temeljna sestavina dobrega odnosa. Obojestransko. Za spoštovanje so ključni odsotnost strahu in hkrati obilo potrpljenja, strpnost in želja po razumevanju in komunikaciji. Spoštovanje pomeni, da imajo tudi otroci pravico do lastnega dostojanstva in lastnega mišljenja ter pravico do lastnih napak. Kot mi. Če spoštujemo svoje otroke, bodo tudi oni spoštovali nas. Če jih ustrahujemo, si kar poiščimo pomoč, kajti povsem možno je, da nas bodo kmalu ustrahovali tudi oni. Če želimo dati svojim otrokom najboljše, jim izkažimo spoštovanje.

Komunicirajmo

Velikokrat postavljamo ista vprašanja otrokom. Vsak dan. Kar ni najbolje. Zato se raje naučimo resnično sporazumevati in uporabimo vse možne kanale komuniciranja. Pogovor, sporočila na lističih, če je treba tudi s komentarji na Facebooku (čeprav sama nisem zagovornica tega). Naučimo se uporabljati orodja njihove komunikacije ali še bolje, skupaj skujmo nove in kreativnejše načine. Predvsem pa načnimo različne teme; o čustvih, stališčih otrok, njihovih sanjah, dogajanju okoli nas. Naučimo jih, da izražajo svoj notranji svet čustev. Ne bodimo površni, ne kramljajmo, raziskujmo globlje. Bodimo pozorni, poslušajmo pazljivo. Gre za vzdrževanje povezave med našim srcem in srcem otroka.

Poskrbimo zase

Najprej zase, da bomo lahko poskrbeli za otroke. Tako to gre. Pa saj že vemo. S tem, kako se obnašamo do sebe, učimo najstnika, kako naj se vede do sebe. Zato se imejmo radi. Vsak dan.

Ne razumejo tako kot odrasli

Pet najpogostejših napak

Napaka v komunikaciji

Predvsem mislimo na prepričevanje, prepir in monologe.

V najstniških letih moramo pravilno izbirati bitke, sicer bomo nenehno v vojni. Zveni znano, ne? Kaj je bistveno, kaj ni? Presodimo dobro. Kajti nima smisla odpirati ust, če nimamo nič bistvenega za povedati, tako bomo le izgubili kredibilnost. In najstnik nas ne bo več poslušal, ne glede na to, kaj bomo govorili.

Kričanje je agresivnejša oblika in navadno jo uporabimo, ko prva metoda ne uspe. V resnici otroci slišijo starše še toliko manj, kolikor glasneje kričimo. In ne le to, bolj ko se deremo, manj nas spoštujejo. Kričanje izraža šibkost, enako kot očitanje, in ne daje prav nobenih rezultatov. Tako si le zmanjšujemo ugled v otrokovih očeh in izgubljamo moč glasilk. Ter rušimo odnos.

Monolog je predavanje, s katerim poskušamo najstnikom predati pomembna življenjska spoznanja, ki otrok niti malo ne zanimajo. Pojasnjujemo mu, kako so pomembne ocene. V nedogled. Jih najstnik zaradi tega popravi? Ne. Poskušamo znova in znova, a ne deluje. Zakaj ne? Znanost je pokazala, da je strašenje najstnikov s prihodnostjo neučinkovito, ker se tisti del najstniških možganov, ki je specializiran za spoznavanje dolgoročnih posledic, šele razvija.

Napaka pri razmišljanju 'vse ali nič'

Klasična napaka, ki jo občasno delamo prav vsi. Tako bo, kot rečem, in nič drugače. Črno ali belo, ni drugega. Ah, saj vemo, da ima življenje odtenke. Izogibajmo se besedam, kot sta vedno in nikoli. »Nikoli me ne poslušaš!« »Nikoli ničesar ne narediš, kar ti rečem!« »Vedno delaš po svoje!« Če bomo na najstnika gledali tako, bomo le prilivali olja na ogenj, rušili odnos in se za nameček počutili obupno. Pomagajmo najprej sebi, da počistimo tako slab besednjak skrajnosti. Uporabljajmo stvarnejše, zmernejše izraze, ker bomo tako bliže resničnosti in zadovoljnejši.

Nejasni cilji, pravila in meje

Novo je, da postavljanje pravil in meja zdaj ni le naša stvar, temveč je skupno, timsko delo! Ta sprememba, ki nam načeloma oteži življenje, pa je pričakovana in v resnici dobrodošla. Priča, da se stvari razvijajo v pravi smeri. Če imamo doma otroka, ki se povsem podreja, si ne želi porazdelitve moči in pasivno dopušča, da uravnavamo njegovo življenje, imamo najbrž najstnika, ki ima resen problem. Vsak najstnik je individualen, zato je treba pravila in cilje opredeliti v skladu s tem. Najprej pa moramo razmisliti o ciljih. Vse pa mora potekati v dogovoru z njim. Ta dogovor zapišimo na papir, določimo pravilo, mejo, nagrado za spoštovanje dogovorjenega in posledico za nespoštovanje. To jim je všeč, ker podpira oblikovanje osebnosti, krepi najstnikov občutek moči in nadzora nad lastnim življenjem. In ne pozabimo: najstnikovo preizkušanje meja je zdravo, to je proces, ko si krepi krila, da bo nekoč odletel iz našega gnezda.

Nedoslednost

Nikakor ne smemo prekršiti pravil, pa čeprav si to želimo! Zares moramo najstniku vzeti telefon, dokler mu ne bo uspelo spoštovati dogovorjenih pravil za njegovo uporabo. Zares ga ne smemo pustiti na rojstni dan na najboljšega prijatelja, ker je spet zamudil šolo. Če nas naši otroci ne jemljejo resno, imamo najbrž težave z nedoslednostjo. Doslednost daje stabilnost, jasnost, gradi njihovo odgovornost in brusi njihove veščine sprejemanja odločitev. Naša doslednost pa bo, brez skrbi, vedno na težki preizkušnji. Ali končno raje imeti mir ali vztrajati in tvegati nemir v hiši? Pripravimo se na solze, žaljenje in vse druge vedenjske izpade, ki so prej učinkovali, zdaj pa ne smejo. Ne pozabite: najstnika nam ni treba prepričevati, kaznovati ali se mu maščevati. Ne. Držimo se dogovora, ki smo ga dosegli z najstnikom, in ohranimo mirno kri. Ko urimo doslednost, smo lahko elastični in si občasno dovolimo prostor za prilagodljivosti. Izjeme pa morajo biti sila redke in vedno razložene.

Odpor do spreminjanja samega sebe

Da se najstnik lahko spremeni, se mora spremeniti naš odnos do njega, spremeniti se moramo sami. Sprememba izhaja iz nas. Pika. To je prvi korak.

Želim vam čim bolj zanimivo komunikacijo in učenje z vašimi najstniki. 

Besedilo: Lejla Kenda // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju