500 let potem, ko je Martin Luter na vrata cerkve pribil svoje slavne teze!

23. 4. 2017
Deli
500 let potem, ko je Martin Luter na vrata cerkve pribil svoje slavne teze! (foto: profimedia)
profimedia

Od tistega dne, ko je menih in teolog Martin Luter na vrata cerkve v Wittenbergu pribil list s 95 tezami o moči odpustkov, s katerimi je spodbijal tedaj uveljavljeno doktrino o odpustkih za mrtve v vicah, je minilo natanko 500 let.

»Bilo je že kar turobno jesensko vreme, ko so se 31. oktobra 1517 leta zaslišali udarci kladiva, ki so naznanjali, da je avguštinski menih in pozneje profesor biblične teologije dr. Martin Luter na vrata grajske cerkve v Wittenbergu pribil svojih znanih 95 teh. Ali je bil ta dogodek resnično tak, kot se govori, ne vemo. To tudi ni najbolj pomembno. In ravno tako ne vemo, ali se je Luter resnično in v pravem pomenu besede zavedal, kaj bo s tem dejanjem izzval. Nekaj pa prav gotovo vemo in je jasno: svoje teže je Luter napisal po dolgem notranjem boju in dolgem ter krčevitem osebnem duhovnem spopadu s samim seboj in v soočenju s svetopisemskim izročilom, kot ga je on sam razumel, dojemal in doživljal,« je 500 let kasneje v uvodu slovenskega prevoda ta hip najboljše Lutrove biografije zapisal škof Geza Erniša.

Danes vemo, da je Lutrovo na videz preprosto dejanje izzvalo izzvalo zares silovito javno razpravo, ki je v letih, ki so sledila v temeljih spremenila tako Cerkev kot družbo v celoti, v Zahodni Evropi pa se je z njim začelo obdobje t.i. reformacije, ki se je iz Nemčije hitro razširilo po Evropi. Lutrova misel (in z njo omenjeno prelomno dejanje) je nadvse pomembna tudi za Slovence, ki dan reformacije z razlogom praznujemo kot slovenski praznik, praznik slovenskega jezika, slovenskih knjig in slovenske cerkve Božjega slovenskega jezika.

Martin LuterO tem, zakaj smo Slovenci na reformacijsko gibanje prav tako ponosni kot Nemci in zakaj vidimo Primoža Trubarja kot 'slovenskega Lutra', v uvodu najnovejše biografije Martin Luter, ki jo je napisal priznani poznavalec Lutrovega življenja Volker Lepin, takole piše škof Geza Erniša: »Tako kot predstavlja enega od temeljev tradicije nemškega jezika jezik Martina Lutra, predstavlja enega od temeljev slovenskega knjižnega jezika jezik Primoža Trubarja. Ta temelj je še veliko pomembnejši, saj Luter ni prvi pisal nemških knjig, Primož Trubar pa je napisal prve slovenske.«

Da so bile prve knjige v slovenskem jeziku ravno verske knjige, se gre torej zahvaliti prav gorečemu slovenskemu protestantizmu, ki je slavilo eno od osnovnih Lutrovih idej o tem, da bi moral vsak človek z bogom razviti oseben odnos (torej brez posrednikov), pri čemer je edino smiselno, da ga pri tem nagovarja, opravlja obrede in torej tudi bere sveto pismo v svojem, torej materinem jeziku. Če je bil ta za Martina Lutra nemščina, je bila za protestantskega duhovnika Primoža Trubarja slovenščina. Tako sta med letoma 1550 in 1555 nastali prvi slovenski knjigi – najprej Katekizem, nato pa še kratek Abecednik, s katerim je Trubar želel pomagati ljudem, da bi se naučili osnov branja in pisanja.

Ob vsem tem pa se je Trubar zavedal še enega pomembnega dejstva, in sicer tega, da je prvi, ki to počne, in da zato ne sme dovoliti, da bi šlo njegovo delo v pozabo.

»V ta namen si je zagotovil čim boljše naslednike, kar mu je tudi uspelo z Jurijem Dalmatinom, čudežnim dečkom mlajše generacije slovenskih protestantov, nad katerim je še posebej bdel in ga že od mladih nog pripravljal na to, da bo prvi prevajalec celotne Biblije v slovenščine,« je bil v predgovoru biografije Martin Luter še jasen škof Erniša.

Zanimivosti iz življenja Martina Lutra!

Ker pričujoča Lutrova biografija presega dosedanje predvsem po tem, da je avtor pridobil številne podatke o Lutrovi osebnosti, ki jih drugi pisci do danes niso upoštevali ali pa jih niso poznali, si v nadaljevanju izposojamo iz knjige, ki je pred dnevi izšla v domeni Cankarjeve založbe, nekaj naslednjih zanimivih poudarkov iz življenja Martina Lutra:

  • Martin Luter, ki ga sicer poznamo le kot upornega cerkvenega dostojanstvenika, je bil tudi nadarjen glasbenik. Lutnjo se je naučil igrati v hudi krizi, ko se je med potovanje k staršem z mečem po nesreči življenjsko nevarno ranil v nogo in tako najbrž prvič izkusil bližino smrti. Ker je bilo zdravljenje dolgotrajno, naj bi se kratkočasil prav z učenjem igranja na lutnjo.
  • Starši Martina Lutra so bili glede svojega sina nadvse ambiciozni. A medtem, ko si je oče zanj želel častitljive kariere pravnika, za kar mu je podaril tudi veliko pravnih knjig, pa je imel Martin s svojim življenjem drugačne načrte. Leta 1521 je v nekem posvetilu tako napisal: 'Minilo je že skoraj šestnajst let, odkar sem proti tvoji volji in ne da bi ti vedel, postal menih. V očetovski skrbi – bil sem mladenič 22 let, se pravi v žareči mladostni vročici, če uporabim Avguštinove besede – si se bal zame, kajti mnogi podobni primeri so te naučili, da je takšen način življenja nekaterim prinesel nesrečo. Nameril si se celo, da bi me priklenil s častno in bogato poroko.«
  • Luter je vse življenje ostal razklan človek. »Svoje teologije se nisem naučil naenkrat, ampak sem moral tuhtati vse globlje in globlje, k njej pa so me pripeljale tentationes,« je o stalni prisotnosti skušnjav že v zrelih letih opisal Luter. Njegovega samostanskega življenja pa nista opredeljevala samo skušnjava in obup, temveč tudi mistične izkušnje – vse do doživljanja videnj. »Tudi jaz sem bil v šoli, v kateri sem menil, da sem med angelskimi zbori, čeprav sem se bolj družil s hudiči,« je pisal v enem od svojih poznih spominov. Zdi se, da je mladi Luter izkusil doživetja, o katerih pa kasneje ni hotel veliko govoriti.
  • Medtem ko do svojega dvajsetega leta še nikoli ni videl Svetega pisma, saj so pri poznosrednejveškem bogoslužju uporabljali le mašne knjige s svetopisemskimi besedili, pa je takrat, ko je v roke prvič dobil Sveto pismo, to pričel strastno prebirati. Še več. Tako dolgo ga je znova in znova prebiral, da se ga je naučil na pamet in je tako lahko s skoraj fotografskim spominom znal ugotoviti, kaj je natisnjeno na kateri strani in takoj povedati, kje v knjigi je mogoče najti kateri odlomek.
  • Lutrov protest proti odpustkom, ki je zapisan v njegovih slavnih tezah, se je pripravljal že daljši čas. Svoja razmišljanja o odpustkih, tako kot jih je takrat prakticirala cerkev, je pred tem že večkrat kritiziral v svojih pridigah, pri čemer se ni omejil le na njihove moralne in finančne vidike, ampak je svojo kritičnost usmeril tudi na teološki miselni okvir v celoti in iz kritike odpustkov, ki so razumljivi samo kot posledica spokorniške teologije, naredil kritiko tedanjega razumevanja zakramenta pokore.
  • Potem, ko se je od leta 1921 vedno znova dogajalo, da so duhovniki prekinili celibat, se odpovedali zaobljubi in stopili v zakonski stan, je takšna praksa postala paradni konj simboličnega prehoda v reformacijo. Luter je takrat na zunaj še vedno ostajal menih, četudi izrecno na temelju prostovoljnosti. Dejstvo, da takrat sam ni stopil v zakonski stan, je bilo povezano z njegovo preganjanostjo in izobčenjem, neprestano pa so ga tudi preganjali sodno in mu grozili. O njegovi poroki s Katharino von Bora se je začelo govoriti šele leta 1524.
  • Katharina naj bi skupaj s še osmimi nunami iz samostana cistercijank pobegnila na velikonočno nedeljo. Po pomoč so se družno obrnile kar na reformatorja, saj je bilo posamostansko življenje veliko težje za ženske kot za moške. Medtem ko so skoraj vsi menihi, ki so po stiku z reformatorskimi teksti pobegnili iz samostanov, postali nosilci reformacije, za ženske namreč ni bilo nobene primerne naloge. Najbolj primerno jih je bilo kar najhitreje poročiti in Katharina naj bi se zato kar hitro sprva zaročila z nurnberškim patricijskim sinom, a do te poroke nikoli ni prišlo.
  • Leta 1925 je bilo že jasno, da se bo Luter poročil. Do takrat naj bi imel tri ženske, a sta dve odšli k drugima in ju je izgubil, ker ju je preveč ljubil, v odnosu do Katharine von Bora pa naj ne bi bilo spontane medsebojne naklonjenosti. Luter naj bi v enem od svojih kasnejših pogovorov za omizjem celo omenil, da mu žena najprej sploh ni bila ljuba, ker je sumil, da je v njej vse preveč izrazitega ponosa. Toda dogovorjenega zakona pač ne gre primerjati z zakonom iz ljubezni. V tistih časih je bilo vse, kar je štelo, le obojestranska privolitev.
  • Lutrove zadnje besede, ki jih je zapisal malo pred smrtjo, so bile: 'Berači smo. Hoc est verum.' Tem besedam mnogi pripisujejo pomen priznanja ponižnosti, o kateri je globoko premišljeval že kot mladi profesor v predavanji. Prerok konca sveta je prišel do meja svojega lastnega življenja in jih sprejel.
  • Ko je Luter umrl, je za seboj pustil Katharino s štirimi otroki, ki so še ostali pri življenju. Luter ji je zapustil vse imetje in jo postavil za skrbnico otrok, da bi ji zagotovil neodvisnost. To je bilo nenavadno zavarovanje za vdovo, a je volilni knez oporoko potrdil kmalu po Lutrovi smrti. Zaradi kasnejše vojne je sicer izgubila svojo posest, zaradi sporov s sosedi pa je postajala vse revnejša. Umrla je zaradi nerodnega padca z voza.

Za več branja o življenju in osebnosti Martina Lutra priporočamo Lepinovo biografijo Martin Luter.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju