O tem, da smo končno dobili tudi slovenski prevod v knjigo zapisane spomine Bruca Springsteena, smo na tem mestu že pisali. Zdaj, ko smo knjigo že imeli možnost tudi prebrati, pa se lahko le še pridružimo številnim pohvalam, ki jih je bila avtobiografija deležna s strani najbolj prominentnih knjižnih kritikov, glasbenih poznavalcev in njegovih oboževalcev.
Recenzije Brucove knjige, ki že velja za bestseler, so si edine v osuplosti nad brezkompromisno iskrenostjo njegovih zapisov, mnogi pa poudarjajo tudi čutnost, čustvenost in globino njegovih zapisov. Brucovo avtobiografijo poleg naštetega odlikuje še mojstrski slog pisanja in impresiven, zares bogat besedni zaklad, ki naravnost pritiče njegovi pesniški duši.
Da je najbolj pričakovana glasbena biografija, ki je v originalu izšla že 27. septembra lanskega leta, torej štiri dni po glasbenikovem 67. rojstnem dnevu, skupaj z albumom Chapter and Verse, ki predstavlja glasbeno podlago knjigi, zares izjemno napisana proza, se gre najverjetneje zahvaliti tudi dejstvu, da jo je avtor z veliko samorefleksije in premisleka pisal kar sedem let.
»Pisal sem jo na roko v beležnico, ki sem jo vsake toliko časa odložil, včasih za leto ali več, če smo bili na turneji ali smo snemali. Ni se mi mudilo in nisem imel nobenega roka. Zato sem se lahko vračal k besedilu in s svežim pogledom ocenjeval že napisano,« je v zahvali na koncu svoje biografije med drugim zapisal Bruce, ki ni skrival, da je 'pisati o sebi čudno'.
»Konec koncev je to samo še ena zgodba, zgodba, ki jo sestaviš iz izbranih dogodkov v svojem življenju. Nisem vam povedal 'vsega' o sebi. Tega ne dopuščata diskretnost in občutja drugih ljudi. A pri projektu, kakršen je ta, je pisec obljubil eno stvar: da bo bralcu odprl svoja razmišljanja. To sem skušal narediti na teh straneh.«
Avtobiografija Bruca Springsteena na več kot 500 straneh in skozi 79. poglavij razkrije legendarnega rokovskega glasbenika tako kot redkokaterega izvajalca v zgodovini. O fantiču iz New Jerseya, ki je nato postal eden najboljših kantavtorjov na svetu, boste z njeno pomočjo izvedeli veliko tega, kar vas je od nekdaj zanimalo, njegovi največji oboževalci pa bodo morda prišli tudi na sled nečemu takšnemu, česar nikoli niso zares želeli izvedeti.
6 šokantnih spoznanj o Brucu Springsteenu!
V nadaljevanju bomo nanizali nekaj tistih spoznanj o kultnem zvezdniku, ki so nas ob branju njegove biografije najbolj presenetile.
1. Springsteen se je zavedal svojih omejitev.
- »Imel sem samo en talent. Nisem bil naravni genij. Izkoristiti bom moral vsak košček tega, kar je v meni – zvitost, glasbene veščine, smisel za nastopanje, intelekt, srce, voljo. Večer za večerom se bom moral gnati naprej, delati več in bolje od drugih, samo zato, da bom samostojno preživel v svetu, kjer živim.«
Močno se motijo tisti, ki mislijo, da je nekdo, ki ima za seboj tako impresivno glasbeno kariero, gotovo močno prepričan v svoje glasbene sposobnosti. V primeru Bruca Springsteena to zagotovo ne drži. Ko je pred 50 leti zasnoval skupino Castiles, je med drugim iskreno priznal, da je bil 'za mikrofonom porazen'. In čeprav je desetletja kasneje kot pevec postal neprimerno bolj suveren, je ostajal mnenja, da njegov 'glas opravi delo, ki se od njega zahteva', vendar pa nikoli ne bo sposoben kvalitet, ki pritičejo vrhunskim vokalom. Dejstvo, da se je Bruce Springsteen od svojih samih ranih začetkov povsem zavedal, da je zgolj povprečen kitarist, povprečen pevec, povprečen plesalec in povprečen pisec pesmi, je ena od stvari, ki nas je ob branju njegove biografije močno presenetila, po drugi strani pa nam dala tudi misliti. Šele ko je Bruce Springsteen svojim 'povprečnim' glasbenim sposobnostim dodal ščepec unikatne energije, neuklonljive volje in veliko srčnosti, je iz prej povprečnih nastavkov nastalo nekaj novega, nekaj izjemnega. Prav to, in šele vsota vsega, kar je Bruce Sprinsteen znal in zmogel dati, je rezultiralo v eksploziven in unikatni glasbeni genij, po katerem ga danes pozna ves svet.
2. Bruca usodno zaznamuje problematičen odnos z očetom
- »Nekega večera mi je oče v dnevni sobi pokazal nekaj boksarskih veščin. Bil sem počaščen, navdušen nad njegovo pozornostjo in željan učenja. Stvari so šle dobro. Nato pa mi je z odprto dlanjo zadal nekaj udarcev v obraz, ki so bili ravno malo premočni. Zapeklo me je, ni me poškodoval, toda meja je bil prekoračena. Vedel sem, da mi hoče nekaj povedati. Zdrknila sva na temačno stran med očetom in sinom. Slutil sem, kaj mi govori: da sem vsiljivec, tujec in tekmec v hiši, da sem bojazljivo razočaranje. Počilo mi je srce in skremžil sem se. Ogorčeno je odšel.«
Springsteenov problematični odnos z očetom se je nadaljeval globoko v odraslost, v njegovi biografiji pa ta boleča tema neprestano prihaja na površje. Odraščanje v odsotnosti očeta, ki bi ga podpiral, je nazadnje rezultiral v Brucovi potrebi, da 'očetovsko figuro' išče v drugih pomembnih moških v njegovem življenju.
Enega takšnih je našel v sosedu Texu Vinyardu, ki je skupaj s svojo ženo Marion odprl vrata svojega doma Brucovi najstniški glasbeni skupini, da so pri njem vadili. Tex je bil za Bruca pomemben tudi zato, ker jih je kot najstnike znal spodbuditi in je spoštoval njihov talent in trud. Takšnih mentorjev je bilo v Brucovem življenju še nekaj, dokler v njegovo življenje ni vstopil najpomembnejši izmed vseh: Jon Landau.
3. Springsteenovo slavo je lansiral nesporazum
Eden od ključnih prelomnic v Springsteenovi karieri se je zgodila po naključju.
V prvi polovici leta 1974 je namreč izšla glasbena kritika Springsteenovega koncerta v Cambridgu, ki jo je napisal pisec in producent Jon Landau. Bruce v biografiji ta trenutek opisuje takole ...
- »Nekdo v Bostonu je 'videl prihodnost rokenrola' in to ... sem bil jaz. Igrali smo v Harvard Square Theatru kot predskupina Bonnie Raitt (Bog jo blagoslovi, bi la je ena redkih v tistih časih, ki nam je dovolila, da smo bili več kot enkrat njena predskupina). Med občinstvom je bil novinar časopisa The Real Paper, Jon Landau, ki je v kritičarskem zanosu zapisal eno največjih, življenjskih pohval vseh časov. To je bil lepo spisan članek ljubitelja glasbe, ki ceni moč in pomen rokenrola, občutek pripadnosti in kontinuitete, ki ga rokenrol prinaša v naše življenje, o družbi, ki ji ne more pomagati, lahko pa jo krepi, in o osamljenosti, ki jo lajša. Tistega večer v Bostonu nas je na odru vodilo srce in enako je veljalo za Jona.«
Bruce v nadaljevanju ne skriva, da je bil citat iz Jonovega članka (v katerem govori o prihodnosti rock'n rolla), ki je kasneje obšel svet (v smislu, da je ta prihodnost prav Bruce Springsteen), vzet iz konteksta, a je bilo takrat že prepozno, da bi 'pobeglega duha spravili nazaj v steklenico'. »In če nekdo mora biti prihodnost, zakaj ne bi bil jaz?« se je s situacijo leta kasneje nekako spravil tudi sam Bruce.
4. Springsteenove ponavljajoče se težave z ženskami
Bruce je kot nerodni piflarski najstnik pozornost deklet najprej lovil s plesnimi koraki, nato pa s kitaro na odru, vendar pa mu natrpan urnik ni dopuščal veliko časa za druženje z dekleti. Če pa ga je nekaj malega le našel, se do njih - kot pravi sam - ni ravno najlepše vedel.
- »Imel sem strategijo. Vedno znova sem rutinsko in robato dajal na čevelj popolnoma v redu ženske. Dolgo časa sem objemal čez ramo tisto veliko 'praznino' in počutil sem se dobro. Po babičini smrti pri svojih šestnajstih letih, očetovi čustveni odsotnosti in selitvi staršev v Kalifornijo sem si najbrž mislil, da se potreba po ljudeh ne izplača najbolj in da je bolje igrati obrambno. A vse težje se mi je bilo pretvarjati, da mi ničesar ne manjka.«
Springsteen v biografiji odkrito prizna tudi, da se je še posebno grdo vedel ob ločitvi od svoje prve žene Julianne Philips, a ta svoj 'sovražen odnos do žensk' pripisuje vzorcu, ki ga je prevzel po očetu.
- »Podobno kot oče sem bil pasivno agresiven. Zanikanje in ustrahovanje, ne pa neposredno soočenje; to je bil moj slog. Oče je nadzoroval hišo tako, da je tiho sedel ... in kadil. Bil je pasivno jezen, dokler ni izbruhnil, nato pa se je vrnil k svojemu pivu in meniški tišini.«
5. Bruce Springsteen je svojo prvo kitaro kupil v trgovini z avtodeli
Bruce si je svojo prvo kitaro za 18 dolarjev kupil tako, da je za 50 centov na uro kosil travo.
- »S svojimi dvajsetimi dolarji sem šel naravnost v mesto. Prodajalec je potegnil moje grde rjave sanje iz izložbe, odstranil listek s ceno in kitara je bila moja. Pretihotapil sem jo domov, saj si nisem želel, da bi sosedi vedeli za moje prazne nerealistične sanje. Odvlekel sem jo v sobo in zaprl vrata za seboj, kot da bi skrival kakšen seksualni pripomoček (kar je tudi bila!). Ko sem sedel in jo vzel v naročje, sem bil strašansko zbegan. Sanjalo se mi ni, kako začeti. Strune so bile debele kot telefonske žice, tako da sem enostavno začel proizvajati hrup, igrati po posluhu.«
6. Eden najbolj ganljivih trenutkov v Brucovem življenju
... in njegovi biografiji je povezan z njegovim očetom, ki je na jesen svojega življenja Brucu vendarle dal, kar si je celo življenje tako zelo želel.
- »Nekega dopoldneva, malo preden sem sam postal oče, se je moj oče prikazal na vratih mojega vikenda v Los Angelesu. Pripeljal se je iz San Matea in 'me je želel samo pozdraviti'. Povabil sem ga noter in tako sva ob enajstih sedela za mizo v majhni osončeni jedilnici in cuzala pivo. Očetu v njegovem običajnem stanju klepetanje ni šlo najbolje od rok, zato sem se trudil, kolikor sem se lahko. Nenadoma je dejal: 'Bruce, zelo dober si bil do naju.' Priznal sem, da res. Premor. Nato je pogledal po losangeleških meglicah in nadaljeval: '... Jaz pa nisem bil prav dober do tebe.' Zavladala je kratka tišina. 'Potrudil si se, kolikor si se lahko,' se odvrnil. To je bilo to. Samo to sem potreboval, samo tega sem si želel. Na tisti dan sem prejel blagoslov, oče pa mi je dal nekaj, kar sem mislil, da ne bom nikoli doživel ... kratko priznanje resnice.«
Priporočamo v branje!
Bruce Springsteen: Avtobiografija!
Avtobiografija kultnega newjerseyjskega rokerja bo pravo odkritje za vse, ki jim je bil Bruce Springsteen kdaj všeč, a ta knjiga je še veliko več kot avtobiografija legendarnega rokovskega zvezdnika. To je knjiga za delavce in sanjače, starše in otroke, zaljubljence in osamljene, umetnike, čudake in vse, ki so se kdaj želeli krstiti v sveti reki rokenrola.
V njem boste poleg že omenjenega lahko brali tudi o tem, da Bruce nikoli ni popival ali se drogiral (in je morda prav zaradi tega ostal glasbeno tako kreativen do današnjih dni), pa tudi o tem, da se je (in se še vedno) bori tudi z depresijo.
Knjiga vam je v odličnem prevodu Simona Demšarja zdaj na voljo tudi v slovenskem jeziku.
