Vašega notranjega otroka, ki vas zavira in vam povzroča težave v življenju, je dobro ozdraviti. Trud se obrestuje, saj notranji otrok močno vpliva na vašo samozavest in dobro mnenje o sebi.
Začnimo s kratkim pojasnilom, kaj zajema pojem notranji otrok. Nihče ni samo to, kar je v sedanjosti, v njem so tudi deli iz otroštva. Vsakdo torej v sebi nosi notranjega otroka, ki je bil nekoč jezen, razočaran, osamljen, žalosten, prizadet. Idealnega otroštva namreč ni, težave pa nastanejo, ko otrok odrašča v okolju, v katerem so zanemarjanje, čustvena manipulacija ter zlorabe staršev in skrbnikov nekaj vsakdanjega in čustva kot cunami preplavijo kognitivne sposobnosti. Otrok, izpostavljen takšnim okoliščinam, je psihično poškodovan in zaznamovan za zmeraj. Zdravljenje notranjega otroka mu zato lahko povsem spremeni življenje.
Predstavljamo šest korakov za ozdravitev notranjega, ranjenega otroka, povzete po Johnu Bradshawu.
1. Zaupanje
Vaš notranji otrok se ne sme več skrivati, ampak vam mora zaupati in verjeti, da mu boste stali ob strani. Potrebuje podporo in zaveznika, ki ga ne bo sramotil, temveč bo priznal njegovo bolečino – zapuščenost, zanemarjanje, zlorabo in ujetost v mrežo. To so namreč osnovni elementi, ki otroku povzročajo bolečino.
2. Potrditev
Ne smete omalovaževati vzrokov ali iskati razumskih izgovorov za doživetja iz otroštva, ko ste bili osramočeni, prezrti ali so vas starši z manipulacijo izrabljali, da ste vi skrbeli zanje. Priznati si morate in sami sebi potrditi dejstvo, da ste bili ranjeni. Starši morda niso bili slabi, a so bili tudi sami močno ranjeni otroci.
3. Šok in jeza
Ko vas spoznanja šokirajo in vam budijo jezo, je to dobro novica. Šok je namreč pot do žalosti. Prav je, da ste žalostni in jezni, četudi so bile vaše izkušnje povzročene nenamerno. Navsezadnje morate biti jezni, če hočete ozdraviti svojega notranjega otroka. Ne mislim sicer, da morate kričati od jeze (čeprav tudi lahko), jeza vam bo preprosto pomagala pri razčiščevanju.
Zase vem, da so moji starši ravnali najbolje, kar so zmogli in znali, a sta mama in oče delala napake, ker sta bila sama ranjena otroka. Zavedam se, da sem bil hudo ranjen in da je to izzvalo škodljive posledice. Hkrati sem prepričan, da smo odgovorni vsi, zato se moramo potruditi in nehati s početjem, ki škodi tako nam kot drugim. Nisem pripravljen sprejeti disfunkcionalnosti in zlorab, ki prevladujejo v družinskem krogu. (Bradshaw)
4. Žalost
Jezi sledita bolečina in žalost. Če ste bili žrtveno jagnje, imate zaradi tega izdajstva pravico do žalosti. Obžalujete lahko tudi zapravljene želje in sanje, saj bi bilo vaše življenje sicer drugačno. Žalostni ste lahko tudi zaradi nezadovoljenih potreb.
5. Kesanje
Včasih žalujete za umrlim in se kesate, ker niste z njim preživeli več časa, se pogovarjali, mu izpolnili kakšno željo in podobno. Ko gre za zapuščenega, ranjenega otroka, ni prostora za kesanje. Pomagajte mu razumeti in sprejeti, da ni mogel vplivati na dogodke in ravnati drugače. Gre za njegovo upravičeno bolečino, gre izključno zanj.
6. Osamljenost
Bistveni sestavini otrokove žalosti sta sram in osamljenost. Osramotili so ga starši, ki so ga zanemarili, zapustili. Otrok je prepričan, da je slab, počuti se, ko bi bil onesnažen, kužen, zato ga je sram, občutek sramu pa vodi v osamljenost. Zaradi občutka, da ima preveč napak in je na nek način pokvarjen, se notranji otrok skrije in s prilagojenim, lažnim jazom prikrije svoj pravi jaz. Sčasoma se poistoveti z lažnim jazom, resnični pa ostane sam in izoliran.
Bivanje s tem, zadnjim slojem bolečih občutkov je najtežji del v procesu žalovanja. Edini izhod, da se prebijete skozi to fazo, je zdravljenje. Nadvse težko je prenašati tolikšen sram in osamljenost, ko pa te občutke sprejmete, boste stopili na drugi breg reke. Srečali boste svoj pravi jaz in ga potegnili iz skrivališča. S prejemanjem sramu in osamljenosti boste vzpostavili stik z vašim resničnim jazom.
Vir: LifestayleDezine
