Ljubezen ne diši vedno samo po vrtnicah, dragocenih parfumih in čokoladnih pralinah. Včasih ljubezen smrdi. Po mokri dlaki in toplem, sveže iztisnjenem pasjem kakcu. Ki ga moraš pobrati v tanko plastično vrečko. Čeprav to ni tvoj pes. Ampak je lastnica tako luštna in seksi in zabavna, da bi za njo naredil vse.
Biti v razmerju z ljubiteljico psov pomeni biti v razmerju z obema - z njo in s psom. Kar zahteva od človeka, ki nikoli nikoli ni živel s to sorto domače živali (sem pač bolj nagnjen k oboževanju mačk), mnogo nepričakovanih kompromisov. Ki pa so v resnici bolj zabavni, kot pa travmatični.
1. Pes je v bistvu njen otrok
Resda ima dlako, ki na deževen dan smrdi kot zamašena greznica in resda hodi po štirih, a pes je član družine. In tako ga je potrebno tudi dojemati. Kar pomeni, da moram spoštovati njegove želje, potrebe in, predvsem, kaprice. Zato on večkrat leži na kavču kot jaz. Zato je še vedno živ, čeprav je zgrizel njej tako ljube Jimmy Choo petke - jaz česa takšnega zagotovo ne bi preživel. In zato ga včasih objema več kot se mi zdi, da si zasluži.
2. V tem razmerju sem vedno tretje kolo
Njen pes, tako kot ljudje, potrebuje ljubezen in pozornost. In to tudi dobi. Kadar je le mogoče. Ckrljanje pred televizijo si morava zato s psom izboriti. Kdor prej glavo položi v njeno naročje, je zmagovalec. Včasih zmagam jaz, ampak potem jo on tako otožno gleda, da v svoji zmagi ne uspem prav dolgo uživati.
3. Ko ona vstopi v stanovanje, naprej pozdravi psa
Tole dejstvo me je kar nekaj časa tiščalo pri srcu, preden sem se le navadil in sprejel, da drugače ne bo šlo. Edina možnost je, da tudi jaz pritečem k vratom, ko zaslišim obračanje ključev v ključavnici in tam proseče čakam na poljub in objem. Ker se bojim, da tudi v tem primeru ne bom prvi na vrsti, raje ne tvegam še enega razočaranja.
4. Dlake, dlake, dlake
Če umivalnika v kopalnici po britju ne počistim dovolj temeljito, bom zagotovo vsaj pet minut poslušal negodovanje o mojem neokusnem guljenju. Tega, da spokojno živim z lepljivim čistilcem dlak, zgolj zato, da ne hodim v službo z oblekami, ki so videti, kot da sem prespal v pasji uti, pa seveda ne opazi.
5. Iz restavracije nikoli praznih rok
Včasih me je še motilo, da v precej ugledni restavraciji prosjači za zavijanje ostankov, ampak zdaj razumem, da tista nepopisna sreča psa, ko mu domov prineseš slastno darilo (steak za 20 EUR je vendarle nadgranja od suhih pasjih briketov), odtehta nič kaj sofisticiran sprehod čez mesto, z vrečko ostankov v rokah.
6. Vsak mesec imava isti pogovor - zakaj NE bova imela še enega psa
Na facebooku jo vedno znova zmedejo fotografije luštnih psičkov, ki čakajo na posvojitev. Ko zid racionalnosti dokočno popusti - to se zgodi približno enkrat mesečno - sledi nujni pogovor o tem, kako si v bistvu ne moreva niti časovno, niti prostorsko, niti finančno privoščiti še enega psa. "Pa saj lahko kakšnega majhnega," je potem vedno še zadnji protiargument.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
