Vsakdo je kdaj obramben. Toda kaj pravzaprav pomeni biti obramben?
Sigmund Freud je skoval izraz obrambni mehanizmi, njegova hči Anna Freud pa je koncept dodatno razvila. Naše razumevanje obrambnih mehanizmov se je od teh zgodnjih konceptov sicer nekoliko spremenilo, vendar poenostavljeno povedano gre za večinoma nezavedne psihološke vzorce, s katerimi se zaščitimo pred občutki strahu, sramu ali žalosti.
Ali povedano drugače, psihodinamski obrambni mehanizmi so naša lastna notranja 'orodja', ki jih naš um (pogosto že od otroštva) uporablja za soočanje s težkimi čustvi.
Ko doživimo stresen dogodek ali interakcijo, ki ogrozi naš občutek varnosti, naša psiha poišče načine, kako se zaščititi.
Problem, če to uporabljamo preveč
Zmožnost, da se med izjemno stresnimi dogodki zaščitimo pred čustveno poškodbo, je pomemben del psihične odpornosti. Vendar se včasih na določene obrambne mehanizme preveč zanašamo, zaradi česar postanemo vse bolj šibki, naši odnosi pa trpijo.
Problem psihičnih obramb tako skratka ni, da jih sploh imamo in se jih poslužujemo, problem nastane šele, ko jih uporabljamo preveč in prepogosto. Da bi svojo pretirano obrambnost zdravo uravnovesili, pa se moramo najprej naučiti prepoznavati različne oblike obramb.
V nadaljevanju zato povzemamo razlago družinskega psihoterapevta Erika Andersona iz Kalifornije. To je 7 najpogostejših obrambnih mehanizmov, ki se jih ljude poslužujemo.
7 najpogostejših obrambnih mehanizmov
1. Zanikanje
Prvi psihodinamski obrambni mehanizem na seznamu osmih najpogostejših je zanikanje. Vsi vemo, kaj je zanikanje, in tudi to, da lahko težke situacije še oteži. Ko zanikamo, da se je nekaj stresnega zgodilo ali se dogaja, si običajno preprečujemo, da bi se s problemom dejansko soočili.
Če razmišljate o trenutkih v svojem življenju, ko ste bili v zanikanju glede določene situacije (ali človeka), bodite do sebe prizanesljivi. V retrospektivi je sicer lahko prepoznati, kako je zanikanje poslabšalo položaj, a razlog, da je tako pogosto, je preprost: deluje - vsaj pri zmanjševanju bolečine.
Ko se vsaj površno prepričamo, da se nekaj groznega ali tragičnega ne dogaja, se naše trpljenje zmanjša. Kot ljudje smo naravno naravnani k temu, da imamo radi stvari, ki kratkoročno zmanjšajo bolečino.
Dobra novica je, da nam kljub temu, da naši možgani obožujejo zanikanje, ni treba ostati ujeti v tej navadi za vedno - še posebej v vsakdanjem življenju.
2. Preusmerjanje
Ljudje, ki se s preusmerjanjem spopadajo z življenjem, pogosto negativna čustva do ene osebe stresajo na popolnoma drugo, običajno nedolžno osebo. Nekdo, ki je besen na svojega šefa, lahko na primer pride domov in svojo jezo izlije na družinskega člana.
Kot vsi obrambni mehanizmi tudi preusmerjanje v trenutku deluje dobro - omogoča nam, da izrazimo jezo (ali druga neprijetna čustva) in se počutimo, kot da imamo nadzor. Ko čustva zlijemo na nekoga, ki nas ne straši, se počutimo večje in močnejše. Drugače povedano: ubežimo občutkom ranljivosti in strahu. Težava pa je, da po začetnem občutku olajšanja pogosto sledita obžalovanje in sram.
V določenih trenutkih ima preusmerjanje lahko tudi realno korist - v zgornjem primeru oseba ni eksplodirala v službi, kar bi lahko imelo resne finančne posledice za celotno družino.
Kljub temu je preusmerjanje skoraj nikoli zares koristno - niti kratkoročno. Morda boste ohranili službo, a hkrati škodovali drugemu odnosu. Brez orodij za obvladovanje jeze je takšno vedenje dolgoročno nevzdržno - prej ali slej boste izgubili nadzor nad tem, kje in kako sproščate svoja čustva.
Med vsemi psihodinamskimi obrambnimi mehanizmi je preusmerjanje pogosto eno najtežjih - ne le za obrambno osebo, ki se pogosto spopada s sramom in negotovostjo, temveč tudi za družinske člane in prijatelje.
Če se v tem opisu prepoznate, je to dobra novica - pomeni, da ste pripravljeni začeti prepoznavati ta destruktivni vzorec, kar je pomemben prvi korak.
3. Disociacija
Med osmimi obrambnimi mehanizmi je disociacija morda najmanj opazna - zlasti za okolico. Opisuje nekakšno miselno 'odklapljanje', ki nam omogoči, da pobegnemo iz neprijetnih situacij tako, da otopimo ali se oddaljimo od sedanjega trenutka.
Če se imate za sanjača, brez skrbi - vsaka disociacija ni škodljiva ali znak travme. Ljudje se naravno disociiramo oziroma 'odklopimo', da se spopademo z dolgčasom ali frustracijo. Ta prilagodljiva oblika disociacije lahko možganom pomaga varčevati z energijo, da se kasneje lažje osredotočimo.
Kot pri drugih obrambnih mehanizmih je disociacija lahko zelo koristna v izjemno stresnih okoliščinah. Na primer: če starš nenadoma izgubi partnerja v nesreči, lahko v prvem obdobju disociira, da lahko učinkovito poskrbi za otroke. V tem primeru disociacija ščiti starša pred popolnim razpadom, ki bi škodoval otrokom in dodatno ranil tudi njega samega zaradi občutkov krivde.
Disociacija postane nefunkcionalna, ko jo uporabljamo tako pogosto, da ovira reševanje dejansko rešljivega problema. Primer tega je zlorabljajoč odnos. Oseba se lahko zaveda, da je odnos zlorabljajoč (torej ni v zanikanju), vendar je tako odrezana od občutkov tesnobe ali nujnosti, da ostaja v nevarnem okolju.
4. Intelektualizacija
Predstavljajte si kirurga med operacijo, ko pride do nepričakovane nujne situacije. Bi želeli, da kirurg občuti polno težo groze ob možnosti, da izgubi pacienta? Ali pa, da ostane zbran in sposoben hitrih, natančnih odločitev?
Ta primer seveda ponazarja, kako je intelektualizacija lahko izjemno koristna. V določenih trenutkih je čustveno umirjanje in preusmerjanje energije v logiko, razmišljanje in načrtovanje nujno.
Toda pretirano zanašanje na ta obrambni mehanizem vodi v nezadovoljstvo in ne zares polno življenje.
Čustva so smerokazi, ki nam pomagajo razumeti življenje in vse, kar se nam je zgodilo. So informacije, ki jih potrebujemo, da se zaščitimo, umaknemo iz škodljivih situacij in intuitivno 'beremo' ljudi in dogodke. Čustva nam omogočajo tudi globoko povezanost z drugimi in občutek polne prisotnosti v sedanjem trenutku.
5. Projekcija
Izraz projekcija se pogosto uporablja, vendar kot psihodinamski obrambni mehanizem pomeni, da ima oseba občutek ali lastnost, ki je ne želi prepoznati pri sebi. Projekcija nastane, ko to nezaželeno lastnost pripišemo drugi osebi.
Predstavljajte si nekoga, ki pogosto komentira prijatelja, ki se je nekoliko zredil. Ta prijatelj se tega zaveda, vendar ga ne moti pretirano - bil je zaposlen z velikim projektom in ve, da se bo kmalu vrnil v telovadnico. Njegov prijatelj pa o tem ne more nehati govoriti: "Ne morem verjeti, kako se je zanemaril" ali "zagotovo je zaradi tega potrt, pa si tega ne upa priznati".
Skupni prijatelji slutijo isto: njegova obsedenost s prijateljevo težo morda razkriva lastno negotovost glede videza.
Takšni primeri so nam vsem znani. Če imamo srečo, prepoznamo tudi trenutke, ko smo se sami posluževali projekcije - ko smo druge kritizirali zaradi lastnosti, s katerimi smo bili nezadovoljni pri sebi ali smo se jih bali.
Kratkoročno projekcija učinkovito zmanjša sram in strah. Osredotočanje na druge nam omogoči beg pred zahtevnim pogledom vase. Toda ta olajšanje ima visoko ceno. Podobno kot preusmerjanje je projekcija skoraj nikoli koristna - niti v skrajnih okoliščinah. Če jo pogosto uporabljamo, izkrivlja naš pogled na svet in otežuje pristne odnose.
Če se v tem prepoznate in želite premagati obrambnost, ste že naredili najtežji korak: priznali ste to vedenje.
6. Reakcijska formacija
V Shakespearovem Hamletu kraljica Gertruda za pretirano igralsko izjavo zvestobe reče: "Gospa preveč protestira". Morda ste kaj podobnega opazili tudi sami, na primer, ko prijatelj pretirano zanika privlačnost do sodelavca: "O moj bog, nikakor! Fuj! Nikoli! Nikdar!"
To je primer reakcijske formacije - obrambnega mehanizma, pri katerem oseba izraža nasprotno čustvo od tistega, ki ga v resnici čuti. Drug primer je oseba po razhodu, ki vsem zagotavlja, da ji je popolnoma v redu, da bivšega partnerja sploh ne pogreša in da je navdušena nad samskim življenjem.
V obeh primerih je razlog jasen - zaljubljenost in žalovanje sta zelo ranljivi stanji.
Pomembno je poudariti, da reakcijska formacija ni preprosto laganje. Oseba se dejansko prepriča, da čuti ta neavtentična čustva. Rezultat je kratkoročno olajšanje in dolgoročna zmeda glede lastnih čustev. Sčasoma to oslabi našo čustveno pismenost in nas oddalji od samih sebe.
7. Potlačitev
Izraz potlačitev ste verjetno že slišali, vendar se pogosto zamenjuje s zavestnim zatiranjem, ki pomeni namerno 'zakopavanje' misli ali čustev. Pri potlačitvi pa neprijetne izkušnje utišamo nezavedno.
Freudove ideje o potlačitvi so med bolj kontroverznimi in so se skozi desetletja razvijale. Poenostavljeno: potlačitev uporabljamo, da se izognemo željam ali občutkom, za katere menimo, da bi lahko bili problematični.
Predstavljajte si, da imate groznega najemodajalca, ki prihaja nenapovedano, vas obtožuje in zanemarja popravila. Povsem razumljivo bi bilo čutiti zamero - a veste, da bi izražanje te zamere položaj še poslabšalo. Potlačitev vam omogoči, da konflikte preživite brez zavestnega občutka zamere. Morda ga drugim celo opišete kot 'včasih malo težkega za komunikacijo'. Ko se končno preselite, pa se lahko zalotite, da ste do novega najemodajalca pretirano previdni in nezaupljivi, skoraj fobični - čeprav ste mislili, da ste prejšnjo situacijo dobro obvladali.
Morda opažate podobnost med potlačitvijo in zanikanjem. Ključna razlika je v tem, da se zanikanje nanaša na zunanje okoliščine, potlačitev pa na notranje doživljanje. V zgornjem primeru se zavedate dejstev, a ste potlačili svojo zamero.
Kako premagati pretirano obrambnost
Če ste ob branju teh osmih obrambnih mehanizmov prepoznali katerega od svojih, čestitke - opravili ste najtežji del! Če bi bili povsem obrambni, bi verjetno rekli: "Jaz tega nikoli ne počnem" (kar bi bila potlačitev!) ali "To je čisto kot moj prijatelj, on je tako obramben" (kar bi bila, seveda, le projekcija!).
Obrambne mehanizme uporabljamo, da se izognemo bolečim čustvom, kot so strah, sram in samoprezir. Zato premagovanje obrambnosti zahteva veliko samosočutja. Prvi korak je učenje prepoznavanja teh vzorcev. Če se zaradi obrambnosti preveč obsojamo, se bomo le še bolj zaprli.
Namesto tega poskusite na svoje obrambe gledati kot na koristna orodja, ki so vas nekoč ščitila, zdaj pa jih želite zamenjati z bolj raznolikim naborom strategij.
Praksa čuječnosti, ki spodbuja radikalno sprejemanje in samosočutje, je lahko odličen način, da obrambnost zamenjate z odpornostjo.
Ko verjamemo, da smo dobri ljudje, ki včasih delamo napake, veliko lažje opazimo, kdaj si z neustreznimi načini spoprijemanja sami škodujemo.
Preberite si tudi: Bolečina in otopelost: "Med športniki je nadpovprečno veliko disociacije"