7 najbolj srečnih let, ki jih je Ivan Cankar preživel na Rožniku!

7 najbolj srečnih let, ki jih je Ivan Cankar preživel na Rožniku! (foto: profimedia) profimedia
16. 2. 2018

»Tudi jaz vem, da z mojim življenjem ali životarjenjem ne pojde več tako dalje, kakor je šlo doslej; posebno če premislim, da nisem več mlad. Letos moram nekaj ukreniti, da si najdem vsaj kako prepeličje gnezdo,« je v enem od svojih pisem prijatelju v Slovenske gorice v začetku leta 1910 pisal takrat že priznani pisatelj Ivan Cankar.

Svoje 'gnezdo' in dom je okoli velike noči, 'nekega pomladnega jutra po bohemsko prepiti noči' na sprehodu iz Tivolija proti Zgornjem Rožniku, tudi našel.

Na Rožniku!

Tam se je takrat počutil tako zelo domačega, da je že ob svojem naslednjem obisku poprosil takratna gospodarja gostilne, če bi mu bila pripravljena odstopiti sobo, ta pa sta za tega že takrat uglednega gosta to tudi storila.

Ivan Cankar je najprej stanoval v 'mali hiši' na spodnji strani z razgledom proti Vrhniki, kasneje so ga preselili v gostilniško hišo v prvo nadstropje, da bi ga malo pred koncem njegovega bivanja na Rožniku leta 1917 novi lastniki ne prisilili v bivanje v majhni sobici nad gostilno.

Prav teh sedem let Cankarjevega življenja danes veljajo tudi za najbolj srečna leta njegovega življenja, o čemer nazorno pričajo v knjigi objavljena pisma, ki jih je tiste dni Ivan Cankar pisal iz Slovenskih goric na Rožnik. Na Rožniku pa se slavni pisatelj ni zgolj udomačil, temveč tam stkal tudi najtrdnejše osebne stike ter ustvaril niz svojih čudovitih krajših besedil.

  • »Kakor je Franzotova mama dala zavetje Ketteju v letih pomanjkanja, tako je zdaj njena hčerka nudila brezdomnemu Cankarju po prihodu v domovino - 'prepeličje gnezdo', ki mu je postalo drugi dom in ga rešilo skrbi pred prihodnostjo. Nudila mu je vso oskrbo ter ga sprejela v družino kot člana, ne da bi mu kdaj predložila račun. Ni pa bil Cankar človek, ki bi koga izrabljal. Oddolžil se je rad na kakršen koli drug način. Kadar je dobil honorar, je plačal vino in cigarete, kar je imela v vidu natakarica, gospe pa je prinesel redno šopek najlepših rož, najrajši astre, ki jih je izredno ljubil, kakšna porcelanasta darila, slončke in podobno. Zelo rad je poklonil kakšno knjigo: ob svojem prihodu Ketteja, potem pa svoje knjige ali druge s s posvetilom ...« - Tine Debeljak, urednik prve knjige Šopek Cankarjevih pisem

Cankarja, ki se je na Rožniku najgloblje povezal prav s Franzotovima sestrama Nino in Marijo, svojima rožniškima gospodinjama, se spominjajo kot gospoda, ki je malo jedel, najraje pa je imel ričet, zato pa je toliko več kadil in pil, še najraje brizganec. Nina Bergmanova naj bi o njem povedala tudi, da z njim ni bilo dosti neprijetnosti, saj naj bi bil nadvse obziren.

  • »Njegov dnevni red – če se lahko tako imenuje – je bil nekako takšen: Vstajal je zgodaj, v poletnem času ob 6. uri. Pisal je vedno zjutraj od zajtrka do kosila. Zajtrkoval je dva čaja z dvojnim rumom – a brez kruha. Potem je malo povasoval pri rednih jutranjih tarokistih, ki so prišli na zajtrk in 'eno partijo' taroka. Tako so hodili redno dr. Jernej Demšar, dr. Schweiger in Kajzelj s kibici. Pa ti so pred osmo že odšli. Ob desetih je dobil malico: eno jajce ali košček šunke. Med pisanjem je že dopoldne spil več brizgancev. Pisal pa je ob lepem vremenu pred hišo, pri prvi mizi pod okni, kakor jo kaže Vavpotičeva podoba; ob slabem pa pri svoji mizi v gostilniški sobi, ki smo jo imenovali 'Cankarjeva miza'. Kosilo je bilo vedno preprosto. Že dopoldan so ga motili prijatelji in častilci, ki so prišli na Rožnik, popoldne pa jih je bilo vedno več. Tedaj so prihajali njegovi prijatelji, literati in umetniki in znanci kakor Župančič, Golar, Lojze Dolinar, Smrekar, Podrekar, Miha Čop, Viktor Zalar, učitelj Marjanovič, Cankarjev ljubljenec Leo Travnar, in ženske kakor Milena Rohrmannova, gospodična Mica, Ani in Vera Kesslerjeva in druge. Poleg tega so prihajali na Rožnik licejke in dijaki, ki so vsi hoteli govoriti s Cankarjem, in ga prositi za avtograme, skušali vsaj toliko doseči, da se je spustil z njimi v kratek pogovor ali pa je zapel z njimi svojo najljubšo pesem: 'Sem mislil snoči v vas iti, je bla meglica v jezeri ...' Prav med temi je imel največ častilcev.«

Gostilna na Rožniku je tako tudi po Cankarjevi zaslugi postala prava bohemska postojanka, posel pa je temu primerno cvetel.

Stvari so se spremenile šele v zadnjih letih njegovega bivanja 'v raju', ko so Franzotovi fantje pričeli prihajati iz vojske in so potrebovali stanovanje, pa tudi stara Franzotova mama je želela, da se Cankar umakne v mesto, kamor so ga neprestano vabili prijatelji.

  • »Slovo z Rožnika je bilo naravnost tragično. Bil je duševno in telesno bolan; cele štiri mesece se je poslavljal. Ponoči je sedel na postelji in vzdihoval. Včasih je šel in ga po dva dni ni bilo nazaj.«

Slovo od Rožnika se zdi še toliko bolj usodno, ker je Cankar več kot očitno že takrat slutil, da je bil prav Rožnik 'njegova zadnja postaja'.

Umrl je čez leto dni, star komaj 42 let. In do svojega bridkega konca le še životaril, ne da bi si uspel nekako ustvariti novo domačnost.

  • »Oktobra meseca se je Cankar vračal kakor navadno zvečer iz gostilne hotela Štrukelj v svoje novo stanovanje na Kongresnem trgu številka 5 (sedaj Lectarija). Ker še ni poznal dobro veže, je padel po stopnicah, ki vodijo zraven v klet, ter se pobil na zatilju. Nekaj dni je hodil tako okrog, dokler ni obležal. Gdč. Milena Rohrmannova ga je dala pripeljati v domačo oskrbo v svoje stanovanje na cesti Sv. Petra 28. Tu ga je obiskal Kraigher prav na zgodovinski dan v noči od 28. na 29. oktober. Tedaj, ko je vsa Ljubljana vriskala od zmagoslavja, je Cankarja tresla mrzlica in na padala skoraj vsakih 15 minut božjast. Prepeljali so ga zjutraj v bolnišnico na kirurški oddelek primarija dr. Stojca. Ta ga je sprejel in ugotovil 'vnetje možganske mrene s krvavenjem, povzročeno po padcu na zatilje. Dne 18. novembra se je vrnil k Rohrmannovim. Toda 25. novembra je zopet moral v bolnišnico, tokrat na interni oddelek primarija dr. Jenka, ki je ugotovil 'jetiko in gnitje pljuč'.«

Ivan Cankar je umrl 11. decembra 1918, ko je bil na višku svoje pisateljske moči in slave. In umrl ni za 'špansko', kakor navajajo nekateri viri, temveč za posledicami prav tistega usodnega padca v začetku oktobra taistega leta.

Cankarjevi slavospevi Rožniku!

šopek pisemOb stoti obletnici smrti velikega slovenskega pisatelja, dramatika in pesnika je po več kot sedmih desetletjih pri Mladinski knjigi izšel z novimi podatki, komentarji in slikovnim gradivom dopolnjen ponatis izjemno lepe in danes redke knjige Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik.

Knjiga danes velja za pravi slavospev Rožniku, zaradi česar imajo Cankarjeva pisma gospe Nini Bergmanovi tako za Ljubljano kot njen Rožnik še poseben pomen.

  • »Zdaj bo že kmalu obletnica tistega dne, ko sem prvikrat prišel na Rožnik. Vse mi je še tako živo v spominu, kakor da je bilo včeraj, in zdi se mi čudno, da je minilo že celo leto. Morda je moj spomin zato tako zvest, ker nimam nikjer pravega doma in mi ostane v srcu neizbrisljiv solnčni Rožnik, ki je bil res napol dom in kjer se po dolgem romanju čutil kot v varnem zavetju. Takega občutka nisem imel nikoli prej in nikjer drugje, tudi ne tukaj, čeprav so kraji lepi in ljudje ljubeznivi.«

Naj vam za konec to čudovito sončno knjigo, ki bo Slovencem in Slovenkam v tem jubilejnem letu predstavila velikana slovenske literature Ivana Cankarja v njegovi zares najbolj človeški podobi, le še toplo priporočimo v branje.