Tradicionalno organiziran sistem krvodajalstva, v katerem vsako leto več kot 100 tisoč darovalcev daruje kri, omogoča, da je država s to tekočino življenjskega pomena dobro preskrbljena.
Še zlasti pa veseli dejstvo, da slovenska mladina še enkrat pogosteje daruje kri kot v povprečju evropska. Zato se nam, kljub komercializaciji krvi in krvnih pripravkov v tujini, ni treba bati za prihodnost preskrbe s krvjo v državi.
Se spomnite hude prometne nesreče na avtocesti med Uncem in Razdrtim decembra leta 2014 ali pa balonarske nesreče na Ljubljanskem barju septembra leta 2012? Obe množični nesreči sta zahtevali smrtne žrtve in večje število poškodovanih, ki so potrebovali kri. V teh in drugih nesrečah, ob težkih porodih in primerih zdravljenja nekaterih bolezni krvodajalci dobesedno rešujejo življenja.
V Sloveniji je sistem organiziranega krvodajalstva vzpostavljen že od leta 1953 in vsako leto kri daruje več kot 100 tisoč nesebičnih posameznikov. Med njimi je 64 tisoč stalnih krvodajalcev, kar kot pojasnjuje sodelavec Rdečega križa Slovenije Boštjan Novak, pomeni, »da se človek enkrat ali dvakrat na leto udeleži darovanja krvi, nekateri pridejo celo večkrat – trikrat, štirikrat na leto. In to je popolnoma dovolj, saj slovenske potrebe po krvi narekujejo, da moramo zbrati 42 tisoč litrov krvi na leto.
Vsak odrasel človek daruje do pol litra krvi, moški do štirikrat in ženske do trikrat na leto. Če vemo, da imamo vsako leto več kot 100 tisoč krvodajalcev, lahko ugotovimo, da je Slovenija dobro prekrvavljena.« Po zakonu o preskrbi s krvjo mora imeti država samozadosten sistem preskrbe s krvjo in krvnimi pripravki in ga načeloma tudi ima, saj je vsak hip zagotovljena desetdnevna zaloga krvi.
V primeru hudih nesreč pa lahko ta zaloga seveda hitro poide: »Ob izrednih razmerah zaloge krvi navadno tudi zadostujejo. Sicer pa ob hudih nesrečah RKS in Zavod RS za transfuzijsko medicino pokličeta krvodajalce oz. jim pošljemo SMS z vabilom na izredni odvzem krvi. Če je potrebno, se po posvetu odločimo tudi za poziv k darovanju krvi v medijih. Takrat pride zelo veliko ljudi, saj smo Slovenci res odzivni in solidarni in hodimo na krvodajalske akcije,« ugotavlja Boštjan Novak z Rdečega križa Slovenije.
Večji delodajalci zaposlene spodbujajo h krvodajalstvu
Ker ima organizirano krvodajalstvo v Sloveniji skoraj 70-letno tradicijo, so mu naklonjeni tudi večji slovenski delodajalci, ki svoje zaposlene spodbujajo k darovanju krvi. Med temi so Krka, Petrol, Lek, Slovenske železnice, Rudnik Velenje, Gorenje in drugi.
Ker lahko kri darujejo samo zdravi ljudje, imajo delodajalci s tem posredno tudi okvirno informacijo o zdravju svojih zaposlenih. In jasno je, da zdravi zaposleni prinašajo kapital. Med poklicnimi skupinami, ki so izrazito požrtvovalne, ko gre za darovanje krvi, je direktor Zavoda RS za transfuzijsko medicino Danijel Starman posebej omenil slovenske policiste: »Še posebej bi rad omenil policiste, ki se pri svojem delu srečujejo z različnimi težkimi primeri in lahko neposredno vidijo, kako zelo nekdo potrebuje kri. Zato ne preseneča, da je lani kri darovalo kar 1.138 policistov. To je poklicna skupina, ki je najbolj širokogrudno ponudila del sebe tistim, ki so zaradi medicinskih težav v stiski. V Sloveniji je okoli pet tisoč uniformiranih policistov oziroma je na policiji skupaj zaposlenih osem tisoč ljudi, torej je to res velik odziv. Ob tej priložnosti bi se slovenskim policistom še posebej zahvalil, pa tudi vsem drugim, ki obiskujejo naše centre in so na številnih terenskih akcijah, ki jih organizirajo prostovoljci 86 območnih združenj in zveze Rdečega križa. Zahvaljujem se seveda tudi Petrolu, ki nam ves časstoji ob strani in vsako leto prispeva, da se lahko ob dnevu slovenskega krvodajalstva 4. junija z akcijo Darovanje imajo v krvi že sedmo leto zapored zahvalimo vsem tistim, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč.«
Policisti darujejo, varujejo, rešujejo!
Med 1.138 policisti, ki so lani darovali kri, je tudi stalen krvodajalec Tomaž Celestina, policist konjenik iz Šmartnega pri Litiji. Na slavnostni dogodek, ki je ob dnevu slovenskega krvodajalstva potekal pred poslopjem Zavoda RS za transfuzijsko medicino na Šlajmerjevi ulici v Ljubljani, sta skupaj s kolegom policistom prijezdila na osupljivo lepih lipicancih in prireditvi vtisnila še prijetnejši pečat.
Policist Celestina se je s krvodajalstvom srečal še kot otrok, saj sta bila že njegova starša krvodajalca. Sam je kri prvič daroval na organizirani krvodajalski akciji v srednji šoli. Pravi, da je krvodajalstvo zanj privilegij, in vedno znova se veseli, ko lahko daruje kri oziroma plazmo in s tem nekomu pomaga: »Policisti imamo poudarjen čut za pomoč ljudem v stiski. Pri svojem delu se srečujemo z različnimi nesrečami in drugimi dogodki, zaradi katerih ljudje potrebujejo kri. Nekako naravno je, da se odzovemo tudi na krvodajalske akcije. Poleg tega je imel brat pred časom nesrečo v gorah in takrat je potreboval transfuzijo krvi. To me dodatno motivira, da pomagam tudi drugim ljudem.«
Čeprav krvodajalstvo na deklarativni ravni seveda vsi podpiramo, imajo nekateri, predvsem manjši delodajalci, lahko precejšnje organizacijske težave zaradi odsotnosti svojih zaposlenih, ki bi se udeležili krvodajalskih akcij. A Slovenska policija kljub kadrovski podhranjenosti večjih policijskih uprav promovira nesebično ravnanje svojih policistov, ali kot pravi policist konjenik Tomaž Celestina: »Res je, delodajalci temu niso vedno naklonjeni, a moram povedati in hkrati pohvaliti naše vodstvo, saj je krvodajalstvu zelo naklonjeno. Ne nazadnje je tudi naše vodilo: darujemo, varujemo, darujemo, rešujemo!«
Slovenska mladina je zakon!
Poznate svojo krvno skupino? Ne? Pa bi jo morali. Starejše generacije so jo poznale, saj je bila zapisana na nekdanjih oranžnih zdravstvenih izkaznicah, danes je zabeležena na zdravstvenih karticah, a njene vsebine ne vidimo.
Na Rdečem križu Slovenije si s posebnimi programi prizadevajo, da bi h krvodajalstvu, ki ima v Sloveniji res zavidanja vredno tradicijo, privabili čim več mladih in glede na statistični izkupiček, jim gre odlično. »Vsak Slovenec bi moral poznati svojo krvno skupino. Mladi tega več ne vedo. Zato imamo v srednjih šolah veliko predavanj za mlade in polnoletne dijake nagovarjamo, naj postanejo krvodajalci. Mladi se zelo lepo odzivajo in vsako leto beležimo skoraj 10 odstotkov novih, mladih krvodajalcev. To je krepko nad evropskim povprečjem, saj imajo tam le mi med tremi in štirimi odstotki mladih krvodajalcev. Pri nas pa jih je še enkrat več! To je predvsem zasluga tradicije, ki se prenaša iz roda v rod. Naše mame in očetje so bili krvodajalci, in če si zdrav, zakaj ne bi postal še ti?« se sprašuje Boštjan Novak z RKS.
In katera krvna skupina je najbolj iskana? Potrebe narekujejo pacienti in vendar so ljudje z negativnimi krvnimi skupinami pogosteje naprošeni za darovanje, saj ima negativne krvne skupine le 18 odstotkov populacije, 82 pa pozitivne. Najbolj redka krvna skupina je AB, ki jo ima le okoli sedem odstotkov, AB negativno pa le okoli en odstotek ljudi. Lani je to krvno skupino darovalo 884 darovalcev.
Darovanje dela sebe je najplemenitejše dejanje
Skoraj nepredstavljivo je, koliko ljudem so v zadnjih skoraj 70 letih krvodajalci rešili življenje. Vsakdo med nami pa verjetno pozna kakšnega krvodajalca ali je krvodajalec tudi sam. In čeprav so to posamezniki različnih starosti, poklicev in obeh spolov, imajo nekaj skupnih lastnosti.
Poleg zdravja je generalna sekretarka RKS Renata Brunskole prepričana, da je to tudi solidarnost: »Ljudje, ki darujejo kri, kažejo najvišjo stopnjo solidarnosti, ki jo premore človek. Da se za to humano dejanje, darovanje svoje življenjske tekočine, odločijo zato, da rešujejo življenja, je tisto največ, kar človek lahko naredi za sočloveka. Pravzaprav za nekoga, ki ga sploh ne pozna.« In komercializacija, ki smo ji priča v tujini, kjer za kri oziroma krvno plazmo krvodajalca plačujejo, lahko kaj takega pričakujemo tudi pri nas? Boštjan Novak iz RKS upa, da nikoli: »S tem bi uničili sistem, ki smo ga gradili desetletja in ki dokazano deluje. Imamo dovolj varne krvi, ker s tem, ko krvodajalci nismo plačani, ne zamolčimo svojega dejanskega zdravstvenega stanja. Kri darujemo iz altruističnih vzgibov, ker želimo nekomu pomagati.«
Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Primož Predalič, Anže Malovrh, Shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
