Potem, ko je bil človeštvu že izročen račun za nenehno gospodarsko in materialno rast, ki v svoji pohlepni enačbi nikoli ni upoštevala, da imamo na voljo le omejene, torej končne in neobnovljive naravne vire, bo breme tega okoljsko zgrešenega modela v celoti pada na mlado generacijo. In prav njim je priznana klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj namenila svoje novo pisanje.
Knjiga 'Planet, ki ne raste', ki jo je s svojimi hudomušnimi in hkrati kruto nazornimi ilustracijami opremil Izar Lunaček, je namreč pri Cankarjevi založbi pred dnevi izšla v zbirki Najst.
Čeprav je knjiga napisana z mislijo na mlajšo generacijo in najstnike, bi jo morali v roke najprej vzeti tudi odrasli. Še več. Na nedavni predstavitvi knjižnih novosti je padel zabaven medklic, da bi novo knjigo Lučke Kajfež Bogataj šlo v branje podtakniti tudi okoljskim temam nenaklonjenemu aktualnemu predsedniku ZDA Donaldu Trumpu, ki je znan tudi po svoji neosnovani skepsi glede klimatskih sprememb.
A če je glede na trdoglavost poslovneža in nekdanjega zvezdnika resničnostnih šovov, ki pooseblja vse tisto, kar je človeštvo pripeljalo v položaj, da se danes približujemo zgornjim mejam zmožnosti planeta, ko ta še lahko brez nepopravljive škode prenese pospeševanje materialne rasti človeštva. Problem je, da so se domine zakonitosti kroženj energije in snovi v nravi, ki so bile prisotne na tisoče let, že začele podirati, 21. stoletje pa je tista točka preloma. Na kocki je namreč preživetje – ne toliko planeta kot človeštva v obče.
Najtežje breme spoznanja, zaradi katerega bo čas, ki prihaja, zelo drugačen (ali pa ga za človeštvo ne bo več), pade na našo generacijo, še posebno na mlade. In Lučka Kajfež Bogataj v knjigi 'Planet, ki ne raste' prav te sooča z naslednjimi globalnimi problemi (in z rešitvami, za katere pa se čas počasi izteka).
9 globalnih problemov
... in predlogov za njihovo rešitev!
Lučka Kajfež Bogataj je te probleme doslej že naslavljala v svojih prejšnjih knjigah (eno od njih smo na tem mestu že predstavili), v katerih pa se je osredotočala na posamične vidike sicer širšega problema okoljskih sprememb. Njeno zadnje delo se od prejšnjih tako razlikuje zgolj po tem, da je vse segmente, ki so posledica človekove dejavnosti in se med seboj neizpodbitno prepletajo, povzela v isto knjigo.
V nadaljevanju jih naslavljamo tako, kot jih je avtorica sama zlagoma nizala v knjigi 'Planet, ki ne raste' in ki jo priporočamo v branje tako mladim kot starim.
Globalni problemi, s katerimi se že sooča človeštvo, reševala pa jih bo danes odraščajoča mladina, skratka so ...
1. Podnebne spremembe
Podnebne spremembe so prvi globalni problem, na katerega opozori Lučka Kajfež Bogataj, saj so z njim povezani vsi drugi pereči okoljski problemi, ki jih je ustvaril človek.
Dejstvo: »Obstajajo številni dokazi o tem, da se podnebje spreminja. V zadnjih dvesto letih nam to kažejo rezultati neposrednih meteoroloških meritev in podatki, pridobljeni iz globokih vrtin v večnem ledu na Grenlandiji in Antarktiki. V dolgi zgodovini planeta so obdobja visokih temperatur vedno sovpadala z visoko vsebnostjo toplogrednih plinov v ozračju.«
Vzrok in posledica: Podnebne spremembe je povzročil človek z izpusti toplogrednih plinov in aerosolov, ki jih povzroča kurjenje fosilnih goriv, ter s spreminjanjem gozdnih površin v kmetijske. Podnebne spremembe so tudi izrazito nepravične, saj so jih povzročili bogati, posledice pa nosijo predvsem revni, ki se bodo tudi težje prilagajali nanje.
Prihodnost: Podnebne spremembe utegnejo le še poglobiti težave, ki jih že imamo in ustvariti nove. Če ne bomo pravočasno omejili ogrevanja planeta, bomo izgubili biotsko raznovrstnost in z njo vse usluge, ki nam jih brezplačno ponuja narava z zdravimi ekosistemi, več kot pol prebivalstva se bo soočalo s pomanjkanjem čiste pitne vode, kemično onesnaženje bo postalo še bolj nevarno, celjenje ozonske plasti bo potekalo počasneje in nepredvidljivo, onesnaženje zraka bo predstavljalo še resnejšo grožnjo zdravju in podnebni stabilnosti, spremenjena raba tal pa bo še poslabšala stanje gozdnih ekosistemov.
Rešitev: Da bi preprečili stopnjevanje ogrevanja planeta, mora človeštvo opustiti rabo fosilnih goriv, zaustaviti krčenje gozdov in zmanjšati dodatne izpuste metana ter dušikovega oksida v kmetijstvu z živinorejo. To je mogoče doseči le z manj potratnim potrošniškim stilom življenja in učinkovitejšo rabo (alternativno pridobljene) energije.
2. Zakisanje oceanov
Že pred desetletji so 'podnebni znanstveniki' ugotovili, da ima površinska plast oceana zelo pomembno vlogo pri oblikovanju podnebja, zato danes zakisanju oceanov mnogi rečejo kar hudobni dvojček podnebnih sprememb.
Dejstvo: Oceani so veliki rezervoarji toplote in poleg ozračja predstavljajo največje odlagališče antropogenih ogljikovih izpustov.
Vzrok in posledica: »V času od začetka industrijske revolucije do danes je ocean v svoje zgornje plasti sprejel kar tri desetine vseh naših izpustov CO2. Ogljikov dioksid potrebuje stoletja za prodor v globlje plasti morja, zato je v tej biološko najbolj poseljeni plasti oceana prišlo do niza kemičnih reakcij, ki so zakisale morsko vodo. Zakisanje morske vode se je v zadnjih 200 letih povečalo za tretjino in narašča hitreje, kot se ji lahko prilagajajo morski organizmi, zlasti korale in lupinarji.«
Prihodnost: Obstaja usodna povezava med stanjem oceanov in biotsko raznovrstnostjo. Če upade slednja, to ne le prizadene na milijone ljudi, ki živijo od ribištva in turizma, temveč lahko povzroči številna izumrtja vrst z nepredvidljivimi posledicami za celoten ekosistem in človeštvo.
Rešitev: Edina rešitev za ta globalni problem je takojšnje globalno zmanjšanje ogljikovega dioksida, kar pomeni prenehanje krčenja gozdov in rabe fosilnih goriv.
3. Tanjšanje ozonske plasti
Uničevanje zaščitne ozonske plasti, ki varuje živa bitja pred UV-sevanjem, je povzročil človek z izpusti ozonu nevarnih kemikalij, kot sta klor in brom.
Dejstvo: Ljudje smo z industrijo in prometom uničili varovalni ozon v stratosferi in ustvarili razdiralni ozon v plasteh ozračja na tleh. Po drugi strani pa je človeštvo z Montrealskim sporazumom dokazalo, da so globalne rešitve možne, če je dovolj politične volje in sodelovanje. Pogodbenicam je namreč uspelo znižati več kot 95 odstotkov količin kemijskih snovi, ki tanjšajo ozonsko plast.
Vzrok in posledica: »V drugi polovici prejšnjega stoletja se je ozonska plast začela tanjšati zaradi človekove dejavnosti, ki je v ozračje prispevala bromove in klorove spojine ter fluorokloroogljikovodike. Zaradi povečanja prometa in industrije je slabega ozona pri tleh vse več.«
Prihodnost: Zaradi podnebnih sprememb se ozonska plast navkljub mednarodnim dogovorom celi počasneje, kot je bilo mogoče upati, kar vpliva na rastline in pridelavo hrane, hkrati pa pomeni upadanje biotske raznovrstnosti. Če bomo morali zaradi manjših pridelkov spet sekati več gozda ali bolj gnojiti, bo to povečalo izpuste toplogrednih plinov, ozonska plast pa se bo celila še počasneje.
Rešitev: Montrealski sporazum skupnosti držav iz leta 1987 je že bila ena od uspešnejših akcij človeštva in izboljšanje stanja na tem področju je že mogoče opaziti. Navkljub temu pa še vedno velja, da moramo biti ljudje pri izpostavljanju soncu (še posebno poletnem sončenju) na prostem bolj previdni ter se izogibati naporu na prostem, kadar so koncentracije ozona pri tleh visoke.
4. Biotska raznovrstnost in stanje ekosistemov
Čeprav je število ogroženih vrst in živali že tako in tako večje kot kdajkoli, saj človek naravo obravnava, kot da gre za brezplačno samopostrežbo, pa na njihovo zmanjševanje vplivajo tudi podnebne spremembe.
Dejstvo: »Tudi v Evropi je ogroženih 42 odstotkov avtohtonih evropskih sesalcev, 43 odstotkov ptic, 45 odstotkov metuljev, 30 odstotkov dvoživk in 45 odstotkov plazilcev. 52% odstotkov sladkovodnih rib je na robu izumrtja. Prav tako je ogroženih približno 800 vrst rastlin v Evropi. Od petdesetih let prejšnjega stoletja je Evropa izgubila več kot polovico mokrišč in večino obdelovalne zemlje velike naravne vrednosti. Samo 1-3 % gozdov v zahodni Evropi lahko uvrstimo med tiste, kamor še ni stopila človeška noga.«
Vzrok in posledica: S posegi v okolje, izpuščanjem sintetičnih kemikalij in vnosom tujerodnih ali invazivnih vrst v okolje je človek povzročil, da smo danes priča množičnemu izumiranju rastlinskih in živalskih vrst na planetu. Izumiranje vrst je danes v primerjavi z naravnim dogajanjem vsaj stokrat prehitro, trdijo znanstveniki.
Prihodnost: ... je na tej točki najbolj črna, saj smo varno planetarno mejo najbolj presegli prav pri biotski raznovrstnosti. Problem je, ker z zmanjšanjem biotske raznovrstnosti nepovratno izgubljamo dragocen naravni kapital, ki nas pre delovanja ekosistemov oskrbuje z viri energije, snovmi in hrano, opravlja čistilno vlogo, uravnava sestavo ozračja in podnebje, vodo in opraševanje ter zagotavlja prostor za življenje in prosti čas.
Rešitev: Nujna je takojšnja sprememba vzorcev naše proizvodnje, trgovine in potrošnje, ki so okolju neprijazne. Rešitev pa predstavljajo tudi finančno ovrednotenje dobrin in storitev ekosistemov, vzpostavitev mreže ohranitvenih območij po vsem svetu, vzpostavljanje genskih bank in raziskave novih politik, povezanih z ohranjanjem biotske raznovrstnosti.
5. Raba tal
S krčenjem gozdov na račun povečanja kmetijskih površin, pa tudi širjenjem mest in onesnaževanjem tal si človeštvo žaga vejo, na kateri sedi.
Dejstvo: »Tla so naš osnovni življenjski prostor. So medij za pridelavo hrane, biomase in in surovin. Tla shranjujejo, filtrirajo in preoblikujejo mnoge pomembne snovi, kot so voda, hranilne snovi in ogljik.«
Vzrok in posledica: V zadnjih stoletjih smo s krčenjem gozdov, povečevanjem kmetijskih površin in širjenjem mest močno spremenili rabo tal in tako ogrozili stabilnost ekosistemov. Problem je, da smo od stanja taistih ekosistemov tudi sami življenjsko odvisni.
Prihodnost: Pri spremembi rabe tal za pridelavo hrane zaenkrat še nismo presegli varne meje, ki so jo znanstveniki postavili pri 15% kopnega, žal pa bi se z naraščanjem števila prebivalstva, pa tudi spreminjanjem prehranjevalnih navad, to lahko zgodilo že v bližnji prihodnosti.
Rešitev: Povečamo lahko donose na že obstoječih kmetijskih površinah, zmanjšamo izgube hrane na poti od polja do krožnika, pravičneje porazdelimo hrano po svetu in spremenimo svoje prehranske navade. Opustiti gre tudi slabe kmetijske prakse in omejiti pozidavo tal.
6. Rušenje dušikovega in fosforjevega kroga
Gre za manj znani globalni problem, ki pa zato ni nič manj pereč.
Dejstvo: »Človeštvo je v zadnjih sto letih močno poseglo v naravni kroženji dušika in fosforja z dejavnostmi, kot so: industrijska vezava dušika iz ozračja, množično kurjenje fosilnih goriv in koriščenje zalog fosforja za proizvodnjo mineralnih gnojil.«
Vzrok in posledica: Posledice dodatnih količin dušika in fosforja v okolju so evtrofikacija vodnih teles in morij, kisli dež, propadanje ozonske plasti, podnebne spremembe, upad biotske raznovrstnosti in slabšanje zdravja zaradi slabše kakovosti pitne vode in zraka.
Prihodnost: Za bolj varno prihodnost človeštva je nujno zmanjšati naš vpliv. Če ne bomo uspeli omejiti naš vpliv na kroženje dušika, pa tudi na druge cikle, se bo hitro izumiranje vrst le še nadaljevalo.
Rešitev: Problem porušenega dušikovega in fosforjevega kroga je sistemske narave, zato je le takšna lahko tudi njuna rešitev. Človek se bo moral naučiti učinkovitejše rabe naravnih virov, zlasti v kmetijstvu, s prehodom v nizkoogljično in krožno gospodarstvo ter spremembo življenjskega sloga v manj potrošniškega.
7. Raba vode
Sladke vode je na Zemlji relativno malo, čiste pitne vode pa vse bolj primanjkuje, saj človekova dejavnost nenehno onesnažuje tako površinske vode kot tudi podtalnico s hranili, pesticidi, mikroorganizmi, industrijskimi kemikalijami in farmacevtskimi proizvodi.
Dejstvo: »Danes si sedem in pol milijarde ljudi s preostalimi živimi bitji deli enako količino vode, kot je bila na voljo v času prvih civilizacij, ko je na svetu živelo le kakih sto milijonov ljudi. V zadnjem stoletju se je svetovna populacija početverila, poraba vode pa se je zaradi spremembe življenjskega sloga povečala kar za sedemkrat.
Vzrok in posledica: Človeštvo izkorišča več kot polovice razpoložljivih vodnih virov na planetu, večinoma za kmetijsko proizvodnjo. Ker pa vodnih virov ni v neomejenih količinah, ponekod zaloge te dragocene tekočine že usihajo.
Prihodnost: Zaradi naraščanja števila prebivalstva in podnebnih sprememb, lahko ob dosedanjem načinu uporabe vode pričakujemo skorajšnjo svetovno krizo.
Rešitev: Z znanjem, ozaveščenostjo in informiranostjo je mogoče zmanjšati svoj vpliv na vodni krog. Omejevanje potrošništva, pa je poleg varčevanja z vodo in spremembami prehranjevanja v smeri večjega uživanja hrane rastlinskega izvora najučinkovitejši način varčevanja z vodo.
8. Nalaganje aerosolov v ozračju
Zrak ni nikoli povsem čist, ampak poleg glavnih sestavin (dušika, kisika, argona, ogljikovega dioksida in vodne pare) vedno vsebuje tudi neka aerosola. To so kristali morske soli, prah, dim, saje, kapljice kemičnih snovi, bakterije, virusi ali cvetni prah.
Dejstvo: »Varna meja, koliko dodatnega aerosola lahko človek spusti v ozračje, še ni določena, saj je meritev premalo in raziskovalci vseh posledic še ne poznajo. Določene pa so regionalne kritične vrednosti in te jasno kažejo, da so marsikje v Aziji varno mejo že zdavnaj presegli, v mestih pa se ji povsod po svetu nevarno približujejo.«
Vzrok in posledica: Vsebnosti nekaterih aerosolov v ozračju so se zaradi človeške aktivnosti (še posebno zaradi kurjenja fosilnih goriv, biomase, prometa, industrije in kmetijstva) več kot podvojile. Več aerosolov v ozračju pa povzroča onesnaženje zraka in kisli dež, zmanjšuje kmetijsko proizvodnjo in prirast gozdov ter vpliva na globalno podnebje.
Prihodnost: V Evropi zaradi onesnaženega zraka že zdaj prezgodaj umre več sto tisoč ljudi.
Rešitev: Nujno bi bilo razviti in pričeti uporabljati boljše tehnologije v industriji in prometu. Veliko lahko naredimo tudi kot posamezniki tako, da spremenimo naše navade in potrošniške vzorce.
9. Kemično in drugo onesnaževanje
Z napredkom tehnologije smo ljudje (in ostalo življenje na planetu) izpostavljeni vse večjemu številu najrazličnejših novih snovi in fizičnim dejavnikom, katere posledice nam še niso niti v celoti znane.
Dejstvo: »Vsako leto je proizvedenih 1500 novih kemikalij, okrog sto tisoč pa jih je že v vsakdanji uporabi. Za številne ne vemo, kako dolgoročno vplivajo na ljudi in okolje. Potencialno nevarne snovi se nahajajo že v proizvodih za vsakdanjo rabo, kot so oblačila, igrače, kozmetika, računalniki in pohištvo.«
Vzrok in posledica: Neustrezna raba pesticidov, povečana prisotnost težkih kovin v okolju, motilci hormonskega ravnovesja in radioaktivna sevanja predstavljajo zgolj del bolje prepoznane in že dokazane nevarnosti kemičnega onesnaževanja. Problem slednjega je, da veliko od novih nevarnih snovi, ki se hitro širijo po svetu in imajo potencialen vpliv na najpomembnejše življenjske procese na Zemlji, le slabo poznamo.
Prihodnost: Zaradi kemičnega onesnaževanja so močno ogrožene ženske in njihova sposobnost imeti zdrave otroke. Najranljivejša skupina pa so seveda majhni otroci.
Rešitev: Za zagotavljanje varnosti kemikalij bi morala vsa mednarodna in poslovna zakonodaja upoštevati previdnostno načelo. Kemikalije, ki vzbujajo skrb, bi morale biti takoj zamenjane z manj nevarnimi alternativami, že zgolj majhna znanstvena negotovost glede domnevnega tveganja pa bi morala biti dovolj, da se kemikalijo umakne s trga.
Priporočamo v branje!
Lučka Bogataj Kajfež: Planet, ki ne raste
Lučka Kajfež Bogataj v svoji najnovejši knjigi 'Planet, ki ne raste' opozarja na uničenje, ki ga Zemlji, svojemu edinemu domu, nepremišljeno in sebično zadaja človek.
Okoljske spremembe, ki so posledica človekove dejavnosti, so povezane med sabo in zajemajo vse od podnebnih sprememb, zakisanja oceanov, tanjšanja ozonske plasti, naglega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst do rušenja dušikovega in fosforjevega kroga ter kemičnega in drugega onesnaževanja tal, vode in zraka.
Današnja generacija, ki ima politično in ekonomsko moč, pa z nereševanjem težav in s prepočasnim prehodom v brezogljično in odgovorno družbo krožnega gospodarstva ogroža vse prihodnje. Zaradi tega jo v svojih duhovitih, a neizprosnih ilustracijah biča tudi Izar Lunaček.
Lučka Kajfež Bogataj (1957), slovenska klimatologinja, redna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, predstojnica Katedre za agrometeorologijo in članica Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) v Ženevi. V Sloveniji velja za eno izmed pionirk pri raziskovanju vpliva podnebnih sprememb. Leta 1988 je s soavtorjem prejela Nagrado Sklada Borisa Kidriča za originalne prispevke k dinamičnemu modeliranju produkcijske organske mase v odvisnosti od okolja v lokaciji in širšem prostoru. Leta 2008 ji je takratni predsednik Slovenije Danilo Türk podelil red za zasluge »za odmevno znanstveno delo na področju proučevanja podnebnih sprememb ter njeno predanost varovanju okolja«.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču