Zgodba upanja: Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom!

24. 6. 2017
Deli
Zgodba upanja: Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom! (foto: profimedia)
profimedia

Sherman Alexie je en tak multipraktik: snema filme, je stand-up komik, poet in nadvse ploden pisatelj romanov. Med slednjimi je tudi večkrat nagrajeno delo za mladino Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom.

absolutno resničniSnov zanj je Sherman Alexie črpal iz lastnih izkušenj, zanj pa med drugim leta 2007 prejel nagrado National Book Award for Young People's Literature, knjiga pa je bila leta 2008 še uvrščena med deset najboljših knjig za mladino, ki jih priporoča Ameriška zveza mladinskih knjižničarjev (YALSA). Roman o najstniku Juniorju iz indijanskega rezervata Spokane se je v naslednjih nekaj letih priljubila milijonom mladih bralcev po celem svetu, pred dnevi pa smo slovenski prevod dobili tudi pod Alpami.

Osrednji lik nadvse duhovite zgodbe je štirinajstletni Indijanec Arnold Spirit Junior, ki ima tako kot večina najstnikov tega sveta veliko težav s samim seboj, kar z obilico humorja relativno dobro obvladuje. Je tudi nadvse občutljiva umetniška duša, ki svoja veselja, stiske in razmišljanja predeluje skozi risanje prilik iz življenja v obliki sličic stripa. Knjiga, ki jo bodo tudi za branje manj vneti mladi bralci prebrali na dušek, zato bogatijo izjemne ilustracije Ellen Forney.

Ali povedano z Juniorjevimi besedami ...

»Rišem zato, ker bi rad nagovarjal svet. In rad bi, da bi bil svet pozoren name. S kulijem v rokah se počutim pomembnega. Počutim se, kot da bi lahko odrastel v kakšno pomembno osebo. V umetnika. Mogoče slavnega umetnika. Mogoče bogatega umetnika. To je edini način, kako bi lahko postal bogat in slaven. Samo poglejte si ta svet. Skoraj vsi bogati in slavni ljudje, ki niso ravno beli, so umetniki. Sami pevci in igralci in pisatelji in plesalci in režiserji in pesniki. Tako da rišem, ker se mi zdi, da je to moja edina šansa, da bi kdaj prišel iz rezervata. Svet se mi zdi kot vrsta samih podrtih jezov in poplav, moje risbe pa so majhni rešilni čolni.«

Arnold, ki ima zaradi nekaterih svojih telesnih in zdravstvenih posebnosti še nekoliko več težav kot njegovi vrstniki, je gotovo lik, ki ga bodo najstniki (še posebno tisti, ki ga bodo brali v okviru angleške bralne značke) vzeli za svojega. Če z vsemi izzivi, s katerimi je soočen, uspeva Juniorju, potem ni vrag, da bodo 'strašno' puberteto 'preživeli' tudi oni sami.

In Arnold zares ni imel malo težav. In to od samega začetka.

»Rodil sem se z vodo v možganih. Okej, to ni čisto res. V bistvu sem se rodil s preveč možganske tekočine v lobanji. Ampak 'možganska tekočina' je samo kul zdravniška beseda za zamaščene možgane. In možganska mast ima v možganskih režnjih tak namen kot motorno olje v avtu. Skrbi, da vse teče hitro in gladko. Jaz, čudak, sem se torej rodil s preveč podmazanimi možgani, tako da se je vse zgostilo in skalilo in zasmrdelo in je koleščke samo zapacalo. Moj stroj za mišljenje in dihanje in življenje je zabremzal in poplavil.«

A če je zdravnikom nato uspelo izsesati odvečno tekočino iz njegove majcene lobanje, pa njegovim težavam zlepa ni bilo konec.

»Če začnem naštevati, zraslo mi je dvainštirideset zob. Tipičen človek jih ima dvaintrideset, ne? Jaz pa dvainštirideset. Deset več, kot je v navadi. Deset več, kot je normalno. Deset več, kot je humano. Zobje so se mi tako gužvali, da sem komaj zapiral usta. Šel sem na Indijansko zdravstveno službo, da mi populijo par zob, da bom lahko normalno jedel, ne pa kot kakšen slinast mrhovinar. Ampak Indijanska zdravstvena služba financira večje zobozdravstvene posege samo enkrat na leto, tako da so mi morali izpuliti vseh deset zob v istem dnevu.«

In to še ni vse.

Junior je bil zaradi možganske poškodbe na enem očesu kratkoviden, na drugem pa daljnoviden. Njegovi očesi sta bili tako 'skregani', da je imel stalno glavobole. Imel pa je tudi božjastne napade. Najmanj dva na teden. Poleg tega pa je še jecljal in sesljal. Kar je seveda grozno. Še posebno, ko si star že 14 let.

»Takrat zaradi jecljanja in sesljanja postaneš bebo. Če si star štirinajst let, tako kot jaz, pa še zmeraj jecljaš in sesljaš, to pomeni, da si največji bebo na svetu. Vsi v rezki me kakšnih dvakrat na dan pokličejo bebo. Kličejo me bebo, ko mi vlečejo dol hlače ali mi tlačijo glavo v školjko ali me samo tapkajo po glavi.«

In, ali veste, kaj se dogaja takšnim 'bebotom'?

»Tepeni smo. Najmanj enkrat na mesec. Jep, sem član kluba Mister Črno oko.«

Arnoldu pa se (tako kot njega dni Shermanu Alexieu) svet vendarle odpre, ko se odloči, da bo zapustil rezervat in se prešolal na 'belsko' šolo v nekaj kilometrov oddaljenem mestu Reardan. Ne le, da je odločitev za odhod botrovala modrici na oko in zmerljivki, da je izdajalec, s strani njegovega (zdaj bivšega) najboljšega prijatelja, ampak je v novi šoli ponovno naletel na obilico šikaniranja, tokrat pretežno rasističnega značaja. A je bilo nekaj vendarle drugače ...

»Babi,« sem rekel. »Enega velikega fanta sem usekal v obraz. On pa je šel samo stran. Zdaj se bojim, da me bo ubil.«

»Zakaj si ga udaril?« je vprašala.

»Težil mi je.«

»Moral bi samo iti stran.«

»Klical me je Veliki Poglavar. Pa Skvo.«

»Potem bi ga moral brcniti v jajca.«

Pretvarjala se je, da brca velikega tipa v jajca, in oba sva se na nasmejala.

»Te je udaril?« je vprašala.

»Ne, sploh ne,« sem rekel.

»Niti po tistem, ko si ti njega?«

»Ne.«

»In je velik?«

»Orjaški. Sigurno bi premagal Rowdyja.«

»Uf,« je rekla.

»Ampak čudno je, a ni?« sem vprašal. »Kaj to pomeni?«

»Mislim, da to pomeni, da te spoštuje,« je rekla.

»Spoštuje? Ni šans!«

»Ja, je! Ker vidiš, vi moški in fantje ste kot krdel divjih psov. Ta orjak je v šoli alfa samec, ti pa si novi kuža, zato te je malo mrcvaril, da preveri, kako hud si.«

»Pa saj sploh nisem hud!« sem rekel.

»Ja, ampak udaril si alfa samca v obraz,« je rekla. »Zdaj te bodo spoštovali.«

»Rad te imam, babi,« sem rekel. »Ampak ti si usekana.«

lovilec sanjPo teh nekaj izposojenih odlomkih iz knjige, v kateri vsak stavek bodisi zabava, bodisi pa daje globoko misliti, vam je verjetno že jasno, da Alexie v ničemer ne olepšuje Arnoldovega življenja. Še več. Tako kot v knjižnih predhodnicah ostaja zvest realističnemu pogledu na življenje v indijanskih rezervatih, v katerih so stalnica revščina, alkoholizem, zlorabe in nesmiselne smrti. Po drugi strani pa nas taisti roman uči, da navkljub vsemu življenje polno malih radosti in nenazadnje upanja. Zgodbo, ki nas uči, da se življenje vsemu navkljub lahko spremeni, če v njem vznikneta upanje in radost, zato v branje toplo priporočamo tudi slovenskim najstnikom (in njihovim staršem).

Arnold je namreč poosebljenje takšnega upanja.

Upre so okoliščinam, ki ga dušijo, in se odloči, da bo 'karte', ki mu jih je izročilo življenje, premešal na novo. V sebi nato najde moč, da to spremembo izpelje, in zato mu zadano tudi uspe. A naj vas naše sklepne misli ne zavedejo. Vse to seveda ne pomeni, da je Arnoldovo življenje poslej posejano z rožicami. A dejstvo je, da si Arnold navkljub vsem nesrečnim okoliščinam, v katere je bil rojen, izbere življenje priložnosti in možnosti izbir, je dovolj, da se bo v njem našel sleherni med nami. Vsi si namreč želimo prav to. Živeti življenje, ki obeta več. Pa karkoli to že je.

Priporočamo!

6 novih poletnih branj iz Mladinske knjige!

Mladinski roman Shermana Alexiea o indijanskem najstniku še zdaleč ni edina knjiga, ki vam jo v naslednjih dneh in tednih priporočamo v branje, saj so pri Mladinski knjigi te dni izdali še nekaj odličnih romanov. To so Knjiga o Baltimorskih Joela Dickerja, E-romanca Rainbow Rowell, knjiga Juliana Barnesa Hrumenje časa, roman Laurenta Bineta Sedma funkcija jezika in knjiga Curtis Sittenfeld po vzoru Jane Austen Za oženit.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju