Norman Ohler v Popolni omami o pacientu A, ki se je 'zdravil' s heroinom in metamfetamini!

Zadnja knjiga priznanega novinarja in pisatelja Normana Ohlerja, ki po navedba založbe Mladinska knjiga na jesen prihaja na obisk tudi v Slovenijo, razkriva neverjetno ozadje obdobja v človeški zgodovini, za katerega smo verjeli, da je bila pred tem raziskana do njega zadnje podrobnosti. Norman Ohler je namreč za knjigo Popolna omama iz nemških in ameriških arhivov uspel izvleči podrobnosti, ki vas bodo tako kot milijone drugih ljudi po svetu povsem osupnili. Še več. Avtorjeve senzacionalne navedbe so podprte z množico izvirnih dokumentov, tekom let pa je o svojih odkritjih govoril s številnimi pričami, vojaškimi zgodovinarji in zdravniki.

Knjiga Popolna omama, ki jo bodo navkljub morbidni tematiki (ali pa ravno zaradi nje) v roke jemali milijoni, pripoveduje o tem, kako veliko vlogo so igrale droge pri vzponu in padcu tretjega rajha. In če je doslej še veljalo, da je bil Adolf Hitler svoje čase vzor dobrega zdravja kot zaprisežen nekadilec in vegetarijanec, ga bomo odslej videli le še takšnega, kot je v resnici bil - t.j. nevaren blaznež, ki je bil odvisen od injekcijskih koktajlov iz metamfetaminov, živalskih hormonov in opiatov.

In tako kot vodja je bila omamljena tudi vsa njegova vojska. »Ko je Nemčija leta 1940 napadla Francijo, so bili vermahtovi vojaki pod vplivom 35 milijonov odmerkov pervitina,« na zadnji platnici knjige Popolna omama pišejo založniki in dodajajo: »Tudi domnevni abstinent Hitler je bil odvisen od eukodala, opiata, močnejšega od heroina. Vsakodnevno je od svojega osebnega zdravnika Thea Morella dobival injekcije z najrazličnejšimi dopinškimi sredstvi, dvomljivimi hormonskimi preparati, pa tudi s trdo drogo. Samo tako je lahko kot diktator vzdrževal svojo norost do konca.«

Droga groze

Popolna omama Normana Ohlerja je branje, ki prepričanje, da je bil nacionalsocializem strupen, postavlja v nov kontekst. Srhljiva resničnost o kemični zapuščini, ki nas zadeva še danes, pa bo za vedno spremenila vaš pogled na tretji rajh, ki se je svetu z drakonsko politiko proti drogam na eni strani kazal kot svojevrsten ’čistilec družbe’, po drugi strani pa so substance z izrazito zasvojitvenim potencialom pronicale v vsako poro samooklicane arijske družbe. Še več. V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je tableta s tržnim imenom pervitin, katerega glavna učinkovina je danes prepovedan metamfetamin, povsem legalno razširila po rajhu (in kasneje zasedenih državah) ter postala droga, ki jo je bilo mogoče pred letom 1939 povsem prosto kupiti v prav vsaki lekarni, nato jo je bilo nekaj časa mogoče dobiti na recept, da bi bila nazadnje leta 1941 podvržena določilom rajhovskega opijskega zakona.

Pohod te metamfetaminske mrzlice izpred desetletij pa še kako čutimo vse do današnjih dni.

’Drogo groze’ v obliki belih kristalov danes izdelujejo kemijsko neizobraženi ljudje v skritih laboratorijih, v medijih pa o njej pišejo z imenom crystal meth. Droga je izjemno priljubljena tudi v Nemčiji, kjer metamfetamin izbere vse več tistih, ki drogo poskusijo prvič.

• »Poživilo z nevarno močnim učinkom, ki se večinoma snifa v pogosto visokih odmerkih, je razširjeno na zabavah, kot sredstvo za zviševanje zmogljivosti pa tudi na delovnih mestih, v pisarnah, parlamentih in univerzah. Metamfetamin odloži potrebo po spanju in lakoto ter sproži evforijo, vendar je – zlasti v današnji obliki – zdravju škodljiva in nevarna droga, ki hitro povzroči odvisnost in človeka postopoma uniči.«

Taista droga pa je tudi učinkovina, iz katere je svojo ’moč’ za svoj nesluten vzpon črpal tretji rajh. Rajh, ki je zrasel na razbitinah v prvi svetovni vojni poražene Nemčije, ki je z versajsko pogodbo izgubila svoja eksteritorialna ozemlja in za razliko od Anglije in Francije izgubila dostop do poživil, kot so kava, čaj, vanilija, poper in druga naravna zdravila. In posledica? Nemci so poživila morali pričeti izdelovati umetno. Prav zares so jih namreč potrebovali.

• »... vojni polom je pustil globoke rane, prizadejal mnogovrstne bolečine, tako telesne kot psihične. Za poteptani narod med Baltikom in Alpami so droge v dvajsetih letih nenehno pridobivale na pomenu.«

Ker je bilo znanje za njihovo izdelavo pri roki, so bile poti za moderno farmacevtsko industrijo odprte. »Veliko kemičnih snovi, ki jih danes poznamo, je bilo razvitih in patentiranih takrat, v zelo kratkem času. Nemška podjetja so si na svetovnem trgu pridobila vodilni položaj. Ne samo, da so izdelovala večino zdravil, temveč so dobavljala tudi levji delež kemičnih surovin za njihovo izdelavo po vsem svetu. Nastala je nova ekonomija in porensko območje med Oberurslom in sredogorjem Odenwald je postala nekakšna ’Kemijska dolina’ tistega časa.«

Predvsem opiati so bili takrat še vedno nemška posebnost, leta 1926 pa je bila Nemčija celo na čelu držav proizvajalk morfina in svetovna prvakinja v izvozu heroina, ki ga je pri Bayerju leta 1897 izumil isti mož kot slavni aspirin, prodajali pa so ga kot sredstvo proti glavobolu in celo kot sirup proti kašlju za otroke. S pohodom Hitlerja in nacionalsocializma na čelo države se je plošča povsem obrnila, do trenutka, ko je zaradi prebavnih motenj Hitler postal pacient A.

• »Diktator se je nenehno bal dotikov drugih ljudi in dosledno ni dovoljeval, da bi ga zdravniki pregledali ter ugotovili vzroke njegovih težav. Nikoli ni mogel zaupati specialistu, ki je o njem vedel več kot on sam. Stari dobri domači zdravnik Morell pa mu je s svojim dobrodušno-zaupnim pristopom že od začetka vlival občutek varnosti. Morell se v Hitlerja nikakor ni nameraval poglabljati, da bi odkril kakšne skrite vzroke njegovih zdravstvenih težav. Zadostoval mu je vbod z iglo, nadomestil je resno zdravniško ukrepanje. Kadar je moral biti šef rajha pri močeh in je zahteval takojšnje prenehanje tegob, Morell tako kot pri igralki iz Metropola ni okleval, temveč je pripravil Merckovo 20-odstotno razstopino glukoze ali vitaminsko injekcijo. Takojšnja odprava simptomov, se je glasil moto, ki ni blagodejno deloval le na berlinske boeme, temveč tudi na ’pacienta A’, kot ga je Morell imenoval v svojih zapiskih.«

Hitler, ki je bil nad naglim izboljšanjem počutja seveda navdušen, saj je olajšanje nastopilo že takrat, ko je imel iglo še v žili, je Morella nagradil z obljubljeno hišo, sam pa se posvetil svojim nadvse ambicioznim načrtom za narod, ki je zaradi boja proti drogam resda opustil uživanja morfija in kokaina, zato pa se je na obzorju že pojavila nova sintetična droga, ki so jo po vzoru ameriškega dopinškega sredstva leta 1937 do konca razvili pri Temmlerju.

Rodil se je metamfetamin, ki za razliko od adrenalina ne povzroča nenadnega povišanje krvnega tlaka, temveč učinkuje blažje in dlje: »Uživalec nenadoma občuti popolno budnost, zazna povečanje energije, njegovi čuti so izostreni do skrajnosti. Prevzame ga občutek, da je poživljen, od glave do peta nabit z energijo. Okrepi se mu samozaupanje, nastopi subjektivno občutena pospešitev miselnih procesov, občutek evforije, lahkostni in svežine. V telesu nastane izredno stanje kot pri nevarnosti, ko organizem aktivira vse moči – čeprav nevarnosti sploh ni. Umeten trans.«

Pri Temmlerju so bili na svoj novi izdelek, ki je dobil ime pervitin, nadvse ponosni, ob njegovem lansiranju na trg pa zanemarili hude stranske negativne učinke, ki jih ima uživanje njihove droge na možgane.

Pervitin se je kot ogenj razširil v vseh družbenih krogih.

• »... med tajnicami, da so tako hitreje tipkale, igralci, da so se osvežili med predstavo, pisatelji, da so metamfetaminsko spodbudo uporabili za bedenje ob pisalni mizi, in delavci za tekočimi trakovi velikih tovarn, da so poživljeni povečevali proizvodnjo. Selitveni servisi so hitreje selili, gasilci hitreje gasili požare, frizerji urneje strigli, nočnih čuvajev ni več premagoval spanec, strojevodje so vilei brez godrnjanja, vozniki tovornjakov pa so prevoze po rekordno naglo zgrajenih avtocestah opravljali brez odmora. Dremež po kosilu je kolektivno odpadel. Zdravniki so zdravili sami sebe, poslovneži, ki so hiteli s sestanka na sestanek, so si obnavljali moči; enako člani stranke in esesovci. Stresa je bilo manj, želje po seksu več, motivacija umetno povečana.«

Pervitin je čez noč postal simptom nastajajoče storilnostno naravnane družbe, na trg pa so prišli celo pralineji z dodatkom metamfetamina, za katere so v oglasih trdili, da so v nasprotju s kofeinom nenevarni.

• »Pervitin se je popolnoma ujemal z duhom časa. Ko je snov osvojila trg, se je zdelo, da Nemci upravičeno verjamejo v konec vseh depresij; vsaj tisti, ki so imeli od nacionalsocialistične diktature ekonomske koristi, in to je bila večina. Če je leta 1933 večina še verjela, da bo novega kanclerja kmalu odneslo s političnega prizorišča, je bil položaj nekaj let povsem drugačen. Zgodila sta se dva čudeža – gospodarski in vojaški.«

Norman Ohler

Popolna omama: droge v tretjem rajhu

Popolna omama pogleda voditeljem tretjega rajha in njihovemu poslušnemu narodu dobesedno pod kožo in v žile. V njih ni bilo ničesar arijsko čistega, zato pa precej strupene kemije, medtem ko so uradno vodili strogo politiko »boja proti drogam«.

Novinar in pisatelj Norman Ohler (1970) je obiskoval hamburško šolo za novinarje ter študiral kulturologijo in filozofijo. Njegov prvenec Količinski stroj (Quotenmaschine) iz leta 1995 velja za prvi roman, objavljen na spletu. Napisal je še dva romana, Sredina (Mitte) in Mesto zlata (Stadt des Goldes), ter nekaj nekaj filmskih scenarijev. 

O knjigi so povedali:

• »Firerja je njegov osebni zdravnik Theodor Morell vsa vojna leta pital in fiksal z različnimi stimulansi, ki so bili vse bliže trdim drogam, s čimer ga je ohranjal aktivnega in na videz vitalnega, čeprav se mu je tudi zato seveda vse bolj mračil um. Šokantno branje!« - Samo Rugelj, Vikend 
• »Knjiga Popolna omama pogleda pod kožo in v žile krvoločnim množičnim morilcem in njihovemu poslušnemu narodu, ki ga je bilo treba očistiti vsakršnih rasnih in drugih strupov.« - Delo
• »Ohler je v arhivih izkopal neverjetne številke o porabi tega »zdravila«: v vojnih letih naj bi Nemci použili sto milijonov tablet, kar pomeni, da bi bil lep del prebivalstva na »speedu«; med njimi tudi številni najvišji poveljniki.« - Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec