Tipičen simbol adventa je adventni venec s štirimi svečami. Na prvo adventno nedeljo, ki bo letos 3. decembra, verniki prižgejo eno svečo, na drugo dve sveči, na tretjo tri in na četrto vse štiri sveče. Adventni venec je razširjen tudi med neverujočimi in je pogosto brez sveč.
Advent je čas pred božičem in v bogoslužju namenjen pričakovanju Jezusovega prihoda oziroma rojstva. Adventni čas se konča po četrti adventni nedelji – na sveti večer. V katolištvu pomeni tudi začetek novega liturgičnega leta, liturgična barva v adventu pa je vijoličasta in pomeni spokornost.
Adventni venček
November je skoraj že minil, naš vsakdanjik že začenjajo lepšati pisano okrašene izložbe, ki nas vabijo, da kupimo darila za svoje najdražje. V izložbah in trgovinah je mogoče videti različne adventne venčke – pa naj bo v tradicionalni obliki zimzelenega kroga s štirimi rdečimi ali z zlatimi svečami z nekaj okraski med zelenjem ali pa tudi tisti malo bolj moderni – kvadratni, s svečami, postavljenimi kar v vrsto, ali pa tudi taki, ko je v posodi nekaj živobarvnega peska in štiri sveče tesno druga ob drugi. Adventni venček je za večino Slovencev del božičnega pričakovanja, ki se vsako leto zvesto ponovi od prve do četrte svečke in doseže vrhunec na božični večer. Kako je pravzaprav prišlo do tega, da smo privzeli adventni venec kot neke vrste koledar do božiča?
Zgodovina
Zima je poleg poletja praviloma najljubši letni čas otrok – ne samo zaradi počitnic, temveč tudi zaradi zabave na snegu, Miklavža in Božička. Za stare Slovane je veljalo, da je bila zima čas Morane, boginje smrti, teme in zime. Sčasoma se je na takratno staroslovansko ozemlje in tudi drugje razširilo krščanstvo. Prvi misijonarji, ki so uporabljali samo božjo besedo, so hitro doumeli, da ljudi ne bodo prepričali, naj sprejmejo krščanstvo, če se ne bodo tudi sami prilagodili lokalnim običajem in navadam, predvsem praznikom. Eden izmed največjih takratnih praznikov je bilo čaščenje zimskega solsticija, torej dneva, ko se dan začne ponovno daljšati. Če so torej hoteli, da bodo staroselci praznovali Jezusovo rojstvo, so morali to ‘rojstvo’ umestiti na dan, ko so staroselci praznovali Peruna ali katerega od drugih bogov svetlobe in upanja. Čeprav je bil Jezus tako po ‘pravem’ koledarju rojen šele nekje na začetku januarja, so prvi misijonarji zvito prestavili njegovo rojstvo na 25. december. Dandanes ‘pravi’ Jezusov rojstni dan praznujejo predvsem pravoslavci, to pa zaradi uporabe julijanskega koledarja, ki potisne ‘njihov’ božič na 7. januar.
Prvi venec
Že staroverci so krasili svoje domove z različnimi okrasji iz zimzelenih rastlin, prvi adventni venček, kot ga poznamo danes, pa je uradno naredil evangeličanski pastor Johann Hinrich Wichern. Leta 1839 je prišel na misel, kako spodbuditi otroke iz revnih hamburških četrti k prihajanju k bogoslužju. Na staro leseno kolo je pritrdil 19 majhnih rdečih sveč in 4 velike bele. Tako je vsak dan z otroki prižgal eno malo rdečo, ob nedeljah pa eno veliko svečo, in skupaj z njimi odšteval dneve do božiča.
Zimzelena podoba
Čez čas je tradicionalni leseni adventni venec dobil bolj zimzeleno podobo, ko so ga ljudje začeli izdelovati iz vrbovega šibja in zelenih smrekovih vej, vendar samo s štirimi svečami. Katoličani so bili sprva nezaupljivi do te novotarije, vendar so jo sčasoma vendarle sprejeli. Venec so najprej vnesli v bogoslužne prostore in pozneje v skupne prostore družin. Običajno je bila to izba, dandanes pa je to kuhinja, ki je tudi jedilnica, lahko pa je tudi kar dnevna soba. Adventne vence smo v Sloveniji začeli izdelovati šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat poznamo ‘klasični’ adventni venec, ki je bil grajen iz smrekovih, jelkinih ali borovih vej, odvisno od tega pač, kar je bilo pri roki. Venec lahko naredimo tudi iz bolj obstojnih, umetnih materialov, ki jim pa ne moremo pričarati svežega vonja.
Besedilo: Jasna Milinković // Fotografije: Shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
