Aida Hadžiahmetović in Marina Uzelac: Mladoletni begunci!

29. 6. 2016 | Vir: Jana
Deli
Aida Hadžiahmetović in Marina Uzelac: Mladoletni begunci! (foto: igor zaplatil, shutterstock, profimedia)
igor zaplatil, shutterstock, profimedia

Z begunskim valom je prišlo k nam nekaj manj kot sto mladoletnih brez spremstva odraslih. Ti otroci preživljajo trpljenje, ki ga mi ne poznamo.

Marina Uzelac & Aida Hadžiahmetović

So nadarjeni, a njihove talente puščamo umreti. Pogosto so prepuščeni samim sebi. O njih sem se pogovarjala z dvema zaposlenima pri Slovenski filantropiji.

Pravnica Aida Hadžiahmetović pravno svetuje prosilcem za mednarodno zaščito vseh starosti, tudi mladoletnim. Marina Uzelac je zadolžena za mladoletne begunce in mladoletne brez spremstva. Obe že več let delujeta kot zakoniti zastopnici mladoletnih beguncev in sta vključeni v vse uradne postopke v zvezi s temi otroki.

Koliko so stari najmlajši otroci, ki so prišli k nam?

Marina Uzelac: V zadnjih mesecih prihaja k nam več otrok, starih od 10 do 14 let, kot prej. Večina teh otrok in mladostnikov je bolj zrelih, kot so pri teh letih otroci večinskega prebivalstva. Kdo izmed nas bi bil npr. sposoben sam priti iz Afganistana do sem? Hkrati so še vedno otroci, z neizživetim otroštvom, kar moramo razumeti in upoštevati pri njihovi obravnavi.

Kako Slovenska filantropija pomaga mladoletnim beguncem brez spremstva odraslih?

Marina Uzelac: Pomagamo jim že od leta 1994, ko so v Slovenijo prihajali begunci iz BiH. Med drugim delujemo pri učenju slovenskega jezika, ponujamo učno pomoč in prostočasne dejavnosti, pomoči pri integraciji ter psihosocialno pomoč, ki je še zlasti pomembna. Spremljamo tako sprejemanje kot tudi izvajanje te zakonodaje v praksi in poskušamo vplivati na to, da bi se izboljšala. Menimo, da je področje zaščite in obravnave teh otrok v Sloveniji neustrezno. Slovenska filantropija je od leta 1997 tudi članica Programa za otroke brez spremstva v Evropi, tako da delujemo tudi na evropski ravni.

Zakaj nastanitev v azilnem domu na Viču in v kriznih centrih ni primerna za otroke?

Marina Uzelac: Menimo, da bi morali biti enako obravnavani kot otroci večinskega prebivalstva, a niso. Otroci večinskega prebivalstva, ki živijo brez družine, so nameščeni npr. v Mladinski dom Malči Beličeve ali v stanovanjske skupine, kjer so obravnavani 24-urno, imajo vzgojitelja in so deležni intenzivne psihosocialne podpore. Krizni centri, kjer bivajo begunci, mlajši od 15 let, so v primerjavi z azilnim domom primernejši za nastanjevanje otrok, vendar je njihov mandat drugačen, saj so pri njih otroci praviloma lahko nastanjeni le tri tedne. Krizni centri bi potrebovali več podpore, strokovni delavci bi potrebovali dodatno usposabljanje za delo z otroki begunci, prav tako v centrih nimajo na voljo tolmača ali prevajalca. Kako naj delajo z desetletnim otrokom, ki jih ne razume in oni ne razumejo njega, ne poznajo njegovega ozadja, kulture?

V kakšnih razmerah so ti otroci živeli, preden so prišli k nam?

Marina Uzelac: Številni od njih so vse življenje ali večino časa odraščali v vojni, kriznih razmerah, veliki revščini, niso imeli možnosti obiskovati šole. Nekateri so se že zelo majhni ločili od staršev, številni so začeli delati zelo mladi, da so sploh lahko preživeli.

Po drugi strani so nekateri najstniki v domovini končali drugi ali tretji letnik srednje šole. Številni so zelo aktivni, vrhunski športniki, zmagovalci ...

Aida Hadžiahmetović: Pogosto so zelo uspeš-ni v borilnih veščinah, zelo gibčni in rojeni za šport. Drugi so nadarjeni za druge stvari – šivajo, odlično kuhajo, govorijo veliko jezikov. Nekateri med njimi sploh niso bili vključeni v šolo iz različnih razlogov – recimo zaradi vojne. Osnovna šola za odrasle in mladostnike Ceneta Štuparja, kamor je vpisana večina, je samo delno prilagojena njihovim potrebam.

Marina Uzelac: V nekaterih drugih državah jim omogočajo pripravljalni program, ki poteka zelo intenzivno – s ciljem, da se čim prej vključijo v redni šolski sistem. Tem otrokom je težko zaradi tega, kar so doživeli, a se hitro učijo in sprejemajo novo okolje. Želijo skrbeti sami zase, biti samostojni, ne marajo biti odvisni od države. Številni obvladajo veliko veščin, ročnih spretnosti, ki so se jih na žalost pogosto naučili v izkoriščevalskem sistemu otroškega dela.

So si ti otroci pogosto predstavljali, še sploh mlajši, da bodo v Sloveniji živeli v družini?

Aida Hadžiahmetović: Eden izmed mlajših otrok, ki je brez spremstva prišel k nam, je jokal, ker je želel družino, ki ima otroke ter psa ali mačko. Jaz sem zakonita zastopnica, kar je bolj formalna vloga, oni pa potrebujejo tudi redne neformalne stike s prijatelji, prostovoljci, mentorji, s katerimi se lahko učijo in preživljajo svoj prosti čas. Nekateri med njimi potrebujejo tudi družino.

Marina Uzelac: Nekateri otroci zakonite zastopnice kličejo mama. Drugi so bili jezni, ko je prevajalec besedo 'zakonita zastopnica' prevedel v 'mama', češ: "Svojo mamo že imam!" Pri teh stvareh je treba biti previden, ker so zelo občutljive. Vsekakor pa bi morali tudi pri nas razviti rejniški sistem za te otroke, po zgledu drugih držav, npr. Anglije, kjer otroke nastanjujejo pri družinah.

Je pri nas veliko otrok, ki so preživeli brodolome v Grčiji in tako zgubili svojce?

Aida Hadžiahmetović: Nekaj sem jih zastopala, ko so zaprosili za mednarodno zaščito. Držijo se kot levi. Niti ene same solze ne spustijo, a je očitno, da trpijo. Najhuje je, da nekateri od teh otrok še vedno niso dobili informacije o tem, ali so njihovi starši oziroma drugi člani družine, ki so jih izgubili na poti, še živi ali ne.

Kako lahko Slovenija preprečuje izginotja, zlorabe teh otrok?

Marina Uzelac: Pojav izginjanja teh otrok ni značilen samo za Slovenijo, ampak za vse države. Nekateri od njih si želijo oditi v drugo državo, vedno pa je prisoten strah, da lahko postanejo tarče kriminalnih združb in trgovcev z ljudmi. Če ima otrok sorodnike ali starše v drugi državi, lahko Slovenija uradno zaprosi to državo, da otroka združijo z družinskim članom oz. sorodnikom, pri čemer se vedno čaka na odgovor te države. Tovrstne združitve so se že izvajale.

Kar nekaj Slovencev bi rado sprejelo v svoj dom otroke ali mladoletne najstnike brez spremstva ...

Marina Uzelac: Po dogodku v Kranju, ko otrok niso hoteli sprejeti v Dijaški dom Kranj, se nam je oglasilo kar nekaj oseb, ki bi sprejeli otroke, a so nekateri pozneje priznali, da je bil njihov prvi odziv predvsem čustven. Za to moraš biti usposobljen in vedeti, da to, kar je ta otrok doživel, vpliva na njegovo vsakdanje vedenje. To področje je treba razviti na sistemski ravni, osebam in družinam, ki so pripravljene sprejeti otroka, pa ponuditi potrebno usposabljanje in podporo.

Pravijo, da je v Sloveniji zelo težko pridobiti mednarodno zaščito, da je postopek zelo dolgotrajen. Pospešen postopek za mladoletne pa ima mnogo šibkih točk, kajne?

Aida Hadžiahmetović: Ti postopki v povprečju trajajo okoli leta dni. Otroci brez spremstva zdaj dobijo odgovor hitreje, npr. v nekaj mesecih, toda neki mladoletnik, ki sem ga zastopala, je prišel v Slovenijo februarja in v treh mesecih ni imel osebnega razgovora.

Marina Uzelac: Pri tem je pomembno opozoriti na problematičnost sistema, saj otrokom ne pusti časa, da bi se odpočili, prišli k sebi, se pripravili na vložitev prošnje za mednarodno zaščito. V večini primerov morajo prošnjo vložiti že takoj naslednji dan po prihodu v azilni dom. Večinoma so utrujeni, izmučeni, travmatizirani, ne razumejo niti, kje so. Pri podajanju prošnje imajo ob sebi zakonitega zastopnika, pravnega svetovalca, inšpektorja, prevajalca; te ljudi prvič vidijo, od njih pa se pričakuje, da povejo svojo življenjsko zgodbo in razloge, zakaj potrebujejo zaščito. Nekatere druge države omogočijo otroku več tednov, da se odpočije in se pripravi na potrebne postopke.

Aida Hadžiahmetović: Neki drug otrok, ki sem ga zastopala, je bil star deset let. Utrujen desetletnik je moral samostojno opisati ogroženost sebe in svoje družine, opisati, s kom in zakaj je odpotoval. Država mu ni zagotovila strokovne pomoči ob oddaji prošnje. Takrat sem prosila, da se pri osebnem razgovoru zagotovi strokovnjak, ki bo otroka spraševal na njemu primeren način, a osebnega razgovora sploh ni imel. Otrok je prejel negativno odločitev brez možnosti, da bolj podrobno obrazloži, zakaj je moral oditi iz izvorne države. Štelo je zgolj to, kar je povedal ob oddaji prošnje.

Kakšna je izobrazba oseb, ki opravljajo razgovore z otroki, kako potekajo?

Aida Hadžiahmetović: Vsi, ki sodelujejo v postopkih z mladoletnimi prosilci za mednarodno zaščito in drugimi ranljivimi osebami, bi se morali redno usposabljati na tem področju. Psihologov v tej zgodbi sploh ni, niso prisotni. Pri zaslišanju mladoletnikov bi morali sodelovati strokovnjaki, ki imajo strokovna znanja o njihovi državi, kulturi, navadah – multifunkcionalni tim.

Katere so težave, ki se ob tako pomanjkljivi obravnavi pojavljajo pri otrocih?

Marina Uzelac: Lahko doživljajo hudo čustveno stisko, pojavlja se malodušje, obup, nemotiviranost za šolo, ne udeležujejo se več dejavnosti, kažejo znake depresije, razočaranja, agresije, samopoškodovanja, motenj spanja, samomorilnih nagnjenj ... Ti pojavi na žalost ne presenečajo, saj ti otroci niso primerno obravnavani in so nastanjeni v neprimernih institucijah.

Imamo v Sloveniji možnost, da rešimo vprašanje vključevanja prišlekov v naše vsakdanje življenje?

Marina Uzelac: Trenutno imamo 35 otrok in mladostnikov brez spremstva v azilnem domu in v kriznih centrih. V prejšnjih letih jih je bilo veliko manj. Na sestankih z nevladnimi organizacijami iz drugih držav me, ko spregovorim o naših težavah, na koncu vedno vprašajo, koliko teh otrok sploh je v Sloveniji? Ljudje iz držav s po nekaj tisoč teh otrok! In me debelo gledajo in ne morejo verjeti, da naša država ni sposobna poskrbeti za tako majhno število otrok. Da smo na primer zgolj pet otrok nastanili v azilni dom ali celo v center za tujce, ki je policijska institucija zaprtega tipa, kar je nesprejemljivo.

Številne zgodbe se kljub vsemu srečno končajo?

Marina Uzelac: Nekateri otroci, ki dobijo status, živijo v dijaških domovih, v preteklosti tudi v integracijski hiši, trenutno nekateri v kriznih centrih, če so dovolj stari in samostojni tudi v zasebnih nastanitvah. Obiskujejo šolo, nekateri so si našli zaposlitev. Ti otroci so borci, v neprimernih razmerah se jim je uspelo postaviti na svoje noge z nekaj podpore in predvsem z lastno notranjo močjo, ki je ogromna.

besedilo: vida voglar

fotografije: igor zaplatil, shutterstock, profimedia

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju