10 zmot in resnic o slepoti in slabovidnosti

Slepi so se 10. 10. 2018 ob 10 minut čez 10 dopoldne s pomočjo prostovoljcev lotili razdeljevanja brošure po javnih prostorih svojega kraja, ponekod so postavili stojnice, prikazali so hojo z belo palico in ozaveščali mimoidoče. Za to je bila kriva vseslovenska akcija deset čez deset, ki si prizadeva za inkluzivnejšo družbo.

Strah pred slepoto

»Ljudje se slepote bojijo, po nekaterih raziskavah je slepota na drugem mestu lestvice strahov, pred njo je samo še kap. Ogromno je predsodkov, stereotipov in napačnih prepričanj. Slepe nepoučena javnost pojmuje navadno kot reveže, v drugi skrajnosti pa kot superljudi z neverjetnimi sposobnostmi, na primer posebnim čutom za ovire in podobnimi nesmisli. Po drugi strani pa se polnočutni ljudje premalo zavedajo, kako so ranljivi ravno na področju vida že zaradi tempa življenja samega, starosti ipd.,« je potrebo po nastanku brošure utemeljila Aksinja Kermauner.

S kolegico dr. Ingrid Žolgar sta namreč delali raziskavo po osnovnih šolah glede stereotipov pri učiteljih v inkluzivnih šolah. Ugotovili sta, da jih je še vedno preveč in da ovirajo normalen potek poučevanja slepih in slabovidnih učencev. »Zato sva si zamislili brošuro, ki bi humorno razbijala ta napačna prepričanja, hkrati pa bi poučila polnočutne o pravih dejstvih. Ilustracije in oblikovanje brošure sva zaupali odličnemu Gašperju Rusu, ki je besedilo nadgradil s svojimi duhovitimi domislicami. Brošuro je založilo Združenje prijateljev slepih Slovenije in se zares zavzelo,« je povedala in dodala, da ji je bil v veliko pomoč Sebastjan Kamenik, tudi pobudnik akcije, drugače pa po njenih besedah humorist pesnik in sploh čudovit človek.

Ideja za samo akcijo, ki je brošuro pospremila, je prišla spontano, saj menijo, da ni dovolj brošuro le natisniti in jo dati v knjižnico na police; mora naravnost med ljudi, in to na ceste, v čakalnice, trgovine, avtobusne postaje, javne ustanove, vrtce, šole, knjižnice in podobne kraje. Z njo so želeli preplaviti Slovenijo in s tem opozoriti na ranljive skupine, ki jih velikokrat spregledamo.

Vseslovenska akcija Deset čez deset je združila vseh 9 Medobčinskih društev slepih in slabovidnih, Zvezo slepih, Center IRIS in Združenje prijateljev slepih Slovenije, odziv večine pa je bil nad pričakovanji. V svojem kraju so razdelili tudi po 300 brošur, zdaj pa iščejo nove sponzorje, da bi brošuro dotiskali, saj jim zmanjkuje vseh 8.000 izvodov. »Naša želja je še enkrat tisk brošure v 10.000 izvodih! Naj bo brošura po vseh javnih krajih v Sloveniji!«

Česa ne smemo storiti slepemu/slabovidnemu

Kje pa se priučimo stereotipov, ki jih v brošuri poskušajo razbiti? »Zanimivo, otroci jih nimajo. Brez zadrege vprašajo slepega, zakaj pa imaš to belo palico in črna očala. Starši so tisti, ki opozorijo otroka, tega pa ne sprašuj, tiho bodi. In otrok se nauči, da je to nekaj tujega, drugačnega, morda celo slabega. Stereotipi pa so dostikrat v nas samih, odraslih. Polnočutni ljudje namreč izhajamo iz samih sebe in ocenjujemo na primer zmožnosti slepih zgolj po tem, kaj bi mi sami lahko storili in koliko zmogli, če bi bili slepi. Problem je tudi pomanjkljiva splošna razgledanost,« je razložila Kermaunerjeva.

V brošuri se najde tudi nekaj praktičnih primerov, ki delujejo kot nasveti ljudem, kako se obnašati v okolici slepih in slabovidnih, ne da bi s svojim početjem koga ovirali. Povem nam na primer, da psa vodiča ne smemo božati ali ga gledati v oči, ko ima na sebi vodilo. »V zadnjem času so vodiči slepih večinoma labradorci, ki so zelo simpatični in priljudni. Takega psa človek kar avtomatično poboža. Situacija pa je lahko za slepega neprimerna, saj pes vodič v tem primeru izgubi koncentracijo in lahko se zgodi tudi kakšna nesreča. Če ima pes na sebi vodilo, je v službi in ga tretiramo kot pripomoček za orientacijo slepega, pa čeprav se to sliši še tako čudno. Vendar je to le splošno pravilo. Vsak slepi lastnik psa ima svoj način in marsikateri nam bo pustil psa tudi pobožati. Seveda pa najprej vprašamo slepega, kako je s tem.«

Podan je tudi nasvet, kako pomagati osebi s slepoto in česa naj ne storimo, recimo jo primemo za komolec, saj se je po besedah Kermaunerjeve že zgodilo, da je videči na silo odpeljal slepega čez cesto, ker je ta nevede stal blizu prehoda za pešce: »To je seveda napačno. Ko vidite slepega na cesti, je tam po dolgih urah vaje orientacije in se navadno kar dobro znajde.

Nekateri imajo radi, da jim ponudite pomoč pri spremljanju vsaj dela poti, saj se vmes lahko malo spočijejo (samostojna hoja po cesti zahteva zares maksimalno koncentracijo slepega), drugi pa bodo vašo pomoč razumeli kot pomilovanje ali podcenjevanje. Ne bodite užaljeni, če jo bo odklonil. Slepi so pač različni - kot smo vsi! Sami pa presodite, ali slepi potrebuje vašo roko. Če suvereno hodi po pločniku, verjetno ne. Če pa vidite, da je izgubljen, se mu približate in mu najprej verbalno ponudite pomoč.«

Ljudje občasno napačno odreagirajo in s tem otežijo delovanje slabovidne ali slepe osebe, najhujše pa se ji zdi podcenjevanje: »Ko s slepim obiščem lokal, natakar obvezno vpraša mene, kaj bi želel naročiti moj slepi spremljevalec. Navadno prijazno odgovorim: Nimam pojma. Zakaj ne vprašate njega?«

Dostopnost literature za slepe in slabovidne v Sloveniji

Aksinja Kermauner je delala na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, zdajšnjem Centru IRIS, v svojih literarnih delih piše o slepoti in slabovidnosti, izdala pa je tudi prvo slovensko avtorsko tipkano slikanico Snežna roža. Dostopnost knjig v zvočni obliki ali brajici se ji zdi v Sloveniji precej dobra, saj imamo bogato knjižnico Minke Skaberne, ki slepim in slabovidnim omogoča branje knjig na več načinov in v več formatih, kot problem pa je izpostavila tipne slikanice za slepe otroke.

Edina založba, ki se ukvarja s tem, je založba Miš, ki je izdala tudi njeno prvo tipno slikanico na Slovenskem, že omenjeno Snežno rožo. »Izdelava tipnih slikanic je zamudna in draga. Nastale so sicer čudovite tipanke naših študentov, ki pa so izdelane ročno, le v enem izvodu. Upam, da se bo položaj izboljšal in da bodo slepi ter slabovidni otroci deležni takega bogastva slikanic, kot jih imajo njihovi polnočutni vrstniki.«

Kermaunerjeva je bila izbrana tudi za predsednico Društva slovenskih pisateljev. V svoj program želi vključiti približevanje knjige in literature ljudem s posebnimi potrebami, saj pravi, da je Društvo slovenskih pisateljev v svojem temeljnem poslanstvu odprto in multikulturno društvo, njihovo načelo je torej med drugim branje za vse: literatura mora biti dostopna tudi tako imenovanim ranljivim skupinam, ljudem z ovirami branja: »To je tudi načelo demokratične družbe, pomeni pa, da bi moralo biti vsako javno besedilo prilagojeno različnim načinom dojemanja: prepisano v brajico, posredovano s slovenskim znakovnim jezikom, prilagojeno v lahko berljiv način itn.

Društvo LaBra (Lahko branje), katerega članica sem, je pobudnik ustanovitve Agencije za dostopne oblike komunikacije v Sloveniji po vzoru Švedske, ki bi VSEM, tudi bralno oviranim osebam, omogočala dostop do najrazličnejših besedil. Razvitost družbe se vedno meri po skrbi, ki jo nameni svojim najranljivejšim članom. In tukaj je pred nami še dolga pot. Vendar sem optimistična – ljudje se počasi prebujajo. Čakamo pa še oblast …«

Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografiji: osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord