Si morda slišal za zgodbo tistega smučarja? Pozabil sem, kako mu je ime ... Ampak menda je tri mesece po zahtevni operaciji kolena že stal na zmagovalnem odru v svetovnem pokalu!
Takšnih zgodb v svetu vrhunskega športa ni malo. V večini spominjajo na tiste iz ribiških vod. To pomeni, da iz tedna v teden postajajo bolj dramatične. Res pa je, da marsikatera med njimi ni povsem iz trte zvita. Iz preprostega razloga. Za vrhunskega športnika je čas denar. Dlje ko po poškodbi ostane na bolniški, večji je njegov izpad dohodkov. Zato se tudi najboljši med najboljšimi v tekmovalne arene pogosto vračajo mnogo prezgodaj. Zelo zanimiv naslov za razkrivanje ozadij tovrstnih primerov je Alen Lilić. Toda fizioterapevt, v športnih krogih znan pod preprostim vzdevkom 'fizio', ob takšnih zgodbah vedno najprej zastriže z ušesi.
»Tudi sam sem pogosto naletel na zanimive dogodke. Eden prihaja iz vrhunskega rokometa. Po televiziji je pred leti človek, ki je bil udeležen v delovnem procesu slovenske reprezentance, razlagal, da bo pripravil terapijo, s katero se bo igralec, ki si je pred tem poškodoval križne vezi, po treh mesecih lahko vrnil na parket. Ortopedi so se prijeli za glavo. Seveda se njegova napoved ni uresničila. Dotični reprezentant je nato zaigral šele čez leto in pol. Veste, narava ima svoje zakonitosti. Predstavljajte si, da bi prišli k zdravniku in mu rekli, da si želite, da vam žena rodi otroka po petih mesecih. Ne gre. Enako je na področju poškodb. Lahko se ubere določena bližnjica, toda naravnih procesov enostavno ni mogoče prehiteti. Poškodovana kolenska križna vez na primer, je šele čez dve leti v enakem stanju kot pred poškodbo. Bližnjice običajno prinesejo le to, da ima 30-letni športnik slabša kolena kot osemdesetletnik.«
Usoden met kovanca
Alen Lilić je človek, ki vselej stoji za svojimi besedami. Zaradi tovrstnega pristopa se je v svoji karieri pogosto zapletal v spore z najrazličnejšimi avtoritetami. Predvsem na področju športa, kjer je bil vedno zelo dejaven. Rodil se je na Reki in se že v srednji šoli zapisal fizioterapiji. Malce zato, ker je izhajal iz družine, ki je bila močno povezana z medicino, malo pa zato, ker si je poskušal kot mladenič, ki je treniral košarko in borilne veščine, sam blažiti posledice nesrečnih dogodkov na treningih in tekmah. Po dokončanem študiju fizitoterapije na medicinski fakulteti na Reki se je znašel na razpotju. Na voljo je imel tri možnosti za nadaljno poklicno pot. Za Ilirsko Bistrico se je odločil na podlagi meta kovanca, kar je njegovo mamo spravilo v manjši šok.
»Res je. Tudi v ZDA sem imel sorodnike, tako da bi lahko odšel tudi tja ali pa v Pulj. Toda v Slovenijo me je pot zanesla po zaslugi preprostega meta kovanca. To je bilo v času bivše države. Dobil sem delo v tamkajšnjem zdravstvenem domu, kjer je delalo nekaj mojih hrvaških znancev s fakultete. Pomagal sem tudi lokalnemu nogometnemu klubu. Nato je prišla vojna v Sloveniji. Večina mojih rojakov je v tistih dneh zbežala, sam pa sem ostal. Saj vendar nisem mogel pustiti na cedilu svojih sodelavcev.«
Po vojni so se zadeve močno spremenile. Alen je, ker takrat še ni imel slovenskega državljanstva, ostal brez službe v zdravstvenem domu in službenega stanovanja. Pot ga je zanesla najprej v rokometni klub Krim, pozneje pa po spletu naključij v slovensko smučarsko reprezentanco.
»Poznal sem Cveto Butal, punco Matjaža Vrhovnika, ki me je vprašala, ali bi morda lahko pomagal Matjažu pri rehabilitaciji. Pozneje se je po njegovem nasvetu pri meni oglasil tudi Andrej Miklavc, ki je imel težave s kolenom. Tako se je začelo to sodelovanje. V smučarijo sem odšel zato, ker je s tem športom povezanih veliko poškodb. Želel sem vse skupaj spoznati od blizu, da bi lahko potem bolje pomagal ljudem. Te izkušnje pa lahko pridobiš le na terenu. Vsak šport ima namreč svoje značilnosti. Svojo biomehaniko.«
V svetovnem pokalu je strokovnjak, ki avtoriteto vzbuja tudi s svojo visoko postavo, spet razširil krog poznanstev. V smučarskem cirkusu je slovel kot tisti fizioterapevt, ki je s seboj tovoril največ opreme.
»Pravzaprav celotna moja družina izvira iz Dalmacije. Predstavljajte si, kako sem se počutil na snegu. To je bila zame povsem nova izkušnja. Novo okolje. Na smučeh nisem bil nikoli zelo domač. So pa iz tistega obdobja ostala številna prijateljstva.«
Hvala za noge!
O teh prijateljstvih veliko pove že pogled na stene njegove ordinacije v Hrpeljah, kjer najdete zahvale številnih športnikov, ki so krojili svetovni vrh. Na prav posebnem mestu pa Alen Lilić hrani knjigo, v kateri je zapisana prav posebna zahvala – »Alen, hvala za noge, ostani zvest svojemu srcu, življenje je lepo!«
Ko govori o avtorju teh vrstic, alpinistu Tomažu Humarju, se sogovorniku malce orosi oko: »Tomaž je prišel k meni po hudem padcu, ko si je pri gradnji domače hiše zlomil nogi. Bilo je zelo hudo, saj so mu zdravniki zaradi zapletov želeli odrezati nogo. Takrat sem mu po svojih močeh pomagal in odlični alpinist je nato uspešno okreval.« Podobno Alen Lilić govori o preostalih slovitih strankah. Sam je preveč skromen, da bi sebe in svoje zasluge postavljal v ospredje. Enak odnos pa pričakuje tudi od drugih: »Do vrhunskega športnika imam po človeški plati povsem enak odnos kot do drugih strank. Vsakemu pacientu tudi vedno natančno povem, kakšno terapijo mu lahko ponudim. Včasih ne morem pomagati, in to naravnost povem. V takšnem primeru oziroma če mi oseba na drugi strani ne zaupa, sodelovanje nima nobenega smisla.«
Peter Prevc ni prehiteval dogodkov
V tej luči velja omeniti ponudbo Anteja Kostelića, ki je pred leti Alenu predlagal, da bi skrbel za Janico in Ivico. Toda ker 'fizio' pri z zdravjem povezanih odločitvah ne bi imel zadnje besede, je njegovo ponudbo zavrnil. Drugačno izkušnjo ima s slovenskim šampionom, Petrom Prevcem: »Vsak športnik se v težavah vedno oprijema vsake bilke. Dobrih novic. Sam pa vedno ostajam realist. Pred leti, ko si je Peter poškodoval ramo, je tudi on želel čim prej nazaj na skakalnico. Toda na koncu je poslušal moj nasvet in ni prehiteval dogodkov. V našem poslu je zelo pomembna komunikacija. Športnik ti mora zaupati. Prav tako pa je ključno dobro sodelovanje z zdravnikom. Nikoli se ne bi smel nihče spraševati o tem, kdo je zaslužnejši pri terapiji. V ospredju morata biti moštveno delo in sodelovanje.«
Oče treh otrok zdaj že nekaj let dela samostojno v svojem centru v Hrpeljah. Prav gotovo je eden izmed najbolj gorečih zagovornikov svoje stroke pri nas, ki pa si je po drugi strani pridobil tudi precej nasprotnikov. V veliki meri zaradi izkušenj iz preteklosti oziroma kot pravi sam: »V slovenskih klubih žal veliko stvari deluje na podlagi zvez in poznanstev. To pomeni, da službo fizioterapevta pogosto opravljajo ljudje, ki za to niso ustrezno usposobljeni. Gre predvsem za razne maserje in podobne profile. Težava je, da ti ljudje v nasprotju z nami, šolanimi fizioterapevti, v primeru napak ne odgovarjajo nikomur. Po drugi strani pa mečejo slabo luč na celotno stroko. Zanimivo je tudi prebirati različne nazive tovrstnih strokovnjakov. Pred kratkim sem zasledil pogovor z osebo, ki sama sebe naziva s kineziologinjo, specialistko manualne fizioterapije. Pokažite mi, kje v strokovni literaturi najdete takšen izraz! Tukaj pa so potem tudi številni 'poznavalci', ki ustrezen naziv dobijo po obisku enotedenskega tečaja.«
Še hujši pa so po mnenju Alena Lilića tako imenovani 'forum strokovnjaki', ki jih je seveda še več: »Če mi daste največji in najmočnejši bager, ne bom znal izkopati luknje. Na to se preprosto ne spoznam. Na področju medicine pa zlahka najdete ljudi, ki vedo vse o vsem. Recimo ljudi, ki bodo svetovali, da je zvin treba dolgotrajno zdraviti z obilico ledu. Toda skrivnost je v pravem pristopu, natančnem časovno omejenem postopku ter podrobnostih. Drugače pride do nadaljne škode. Pogosto se tako zgodi, da moramo pri terapiji zaradi napačne uporabe ledu najprej pozdraviti poškodovano kožo.«
Besedilo: Boštjan Belčič
Fotografije: Primož Predalič, arhiv Alena Lilića
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču