Alenka Artnik: Ženske smo bile skozi številne generacije potisnjene v ozadje

Blag veter je pozibaval gladino tivolskega ribnika, ki je odseval okoliško zelenje in opoldanske sončne žarke. Le redek kraj v prestolnici je tako primeren za srečanje z Alenko kot tivolska čolnarna. Imela sem neverjetno srečo, nekaj ur poprej je priletela iz Švice, naslednje jutro pa je že spakirala kovčke in se odpeljala na jug, na morje. Izjemna slovenska potapljačica je prava dvoživka v človeški podobi. Pod morsko gladino na novo odkriva razposajenega otroka v sebi, medtem ko ji kopno s polno mero omogoča, da ljubi in je ljubljena. Z veliko mero občudovanja prisluhnem zgodbi o tem, kako je morska globina spremenila njeno življenje.

Že drugo poletje zapored ste kronali z rekordom, na vdih ste se potopili kar 113 metrov globoko. Kaj vam je najprej prišlo na misel, ko ste dosegli gladino?

Mislim, da sem bila le zelo presrečna, da je mimo. Globoki potopi, ki sem jih imela na Roatanu še pred tem, zahtevajo veliko mentalne, ne le fizične energije. Bila sem že na koncu z močmi, tako sem bila res presrečna, da je konec, saj so bili tudi pogoji izjemno težki. Začutila sem veliko olajšanje, konec je, basta!

Ali pred vsakim potopom prisegate na svojevrstno rutino?

Pred potopi ne želim ustvarjati dodatnega pritiska. Sistem s treningov, ki sem ga usvojila že pred meseci, sem le prenesla tudi na tekmo. Zjutraj se zbudim, naredim raztezne in dihalne vaje ter meditiram. Počasi pripravim svoje stvari in se vkrcam v čoln ter se odpeljemo do tekmovalne platforme. Malo se razgledam naokrog, pol ure pred odhodom v vodo pa odklopim. Najdem miren prostor, včasih se zamotim z glasbo in se poglobim vase. Pred potopom sem že nekaj časa v vodi, se za ogrevanje nekajkrat potopim. Vse ogrevalne potope naredim izključno zato, da se povežem z vodo in odklopim kopenski svet. Za konec, nekaj minut pred potopom, se pripnem na varovalno vrv in uležem na gladino … Takrat se osredotočim le na dihanje. To mi pomaga, da odklopim vse preostale misli. Ne mislim, da bo to nov svetovni rekord, da bo najgloblji ženski potop ... nič! Le diham.

Za kaj takega, dobro mentalno pripravljenost, je treba veliko postoriti že med letom. Se strinjate?

Mentalni del je del mojega vsakdana, mojega treninga. Ne treniram moči, tolerance za nizko raven kisika, zadrževanja zraka … Najpomembnejši je mentalni del, da priprav­ljena pridem na tekmo. Pod gladino ni prostora za improvizacijo. Že zjutraj vadim dihalne vaje in meditiram. Tako začnem dan.

Kdaj pa ste vpeljali v svoj vsakdan še to komponento treninga?

Mislim, da kmalu po začetku profesionalne potapljaške poti. Spoznala sem, da mi ne pomaga le pri osredotočenosti, temveč nasploh. Fokus je pri potapljanju bistvenega pomena, časa za odločanje enostavno ni. Moraš biti prisoten, in to vsako sekundo svojega časa. Pritisk na telo je izjemno velik, zato moraš biti osredotočen. Sproti skeniraš svoje telo, da se sprosti. Druga stvar je izenačevanje zunanjega pritiska. To je subtilna tehnika, ki zahteva ogromno zbranosti.

Ste prva ženska, ki se je potopila pod magično mejo 110 metrov. Kakšne so sicer razlike med spoloma v tem športu?

Dobro vprašanje! Doslej se je razlika ves čas gibala med 25 in 30 metri, z novimi dosežki pa se je razlika razpolovila. Na tem svetovnem prvenstvu je zmagovalec dosegel 125 metrov, midve z Italijanko Alessio Zechinni sva dosegli 113 metrov. To je le 12 metrov manj. Prav tako sva naredili velik preskok glede lanskega rekorda, ki je znašal 107 metrov. Mislim, da se bo razlika iz leta v leto manjšala, a tudi ženska konkurenca je vse bolj zahtevna. Prav zato pilim vse, še najmanjše podrobnosti, da dosežem še večje globine. Vendar smo kljub konkurenci prijateljice in se med seboj motiviramo. S tem se šport v ženski kategoriji vse hitreje razvija. Za primerjavo, moja globina je zadostovala za tretje mesto v moški kategoriji. Kaj takega se doslej še ni zgodilo. Ženske smo postale konkurenčne moškim, na kar smo lahko izjem­no ponosne. Veliko pove tudi to, da je moj potop tudi najgloblji slovenski potop.

Lahko to prenesemo tudi v življenje nad gladino. Ženske vsak dan dokazujemo, da smo zmožne premikati meje.

Res je, ne zavedamo se svojih moči. Tradicionalno nežnejši spol je bil skozi številne generacije potisnjen v ozadje, šele zdaj smo se začele zavedati svoje moči. Pomembno je, da se med seboj povezujemo in si pomagamo. Vse več je tega.

Če se ne motim, ste se že v zgodnji mladosti brez težav merili s sošolci?

Pred puberteto sem se brez težav kosala s fanti. Spomnim se, da sva si bila z enim od najmočnejših sošolcev kar enaka. Že kot majhna sem bila dobro motorično razvita. Pred kratkim sem našla staro fotografijo z morja, mislim, da sem takrat štela kakšnih šest let. Presenetilo me je, koliko mišic sem že takrat imela.

Vaša življenjska zgodba je navdihujoča. Desetletje ste se iskali, doživeli izgubo staršev in brata. Od kod torej izhaja vaša mirnost, ki jo občudujemo pod vodno gladino? Tudi iz teh izkušenj?

Zagotovo! Šla sem čez zelo težke življenjske preizkušnje, to je bilo zelo dolgo življenjsko obdobje. Za kaj takega moraš biti vztrajen, vsekakor pa moraš imeti tudi kanček pomoči angelov. Če prebrodiš krizo, postaneš dosti bolj pomirjen. Ne potrebuješ dodatne drame, saj si to nekoč že izkusil na lastni koži. Postaneš bolj zrel. Vse to ti pride prav v življenju – zrelost in pomirjenost. Pa ne le v življenju, tudi v športih, sploh ekstremnih športih. Prav pri slednjih je bistvenega pomena, da imaš dober odnos s svojim egom. V nasprot­nem primeru lahko hitro sprejmeš odločitev, ki te drago stane.

Ob dosežkih pomislite tudi na starše, na to, kako ponosni so na vas?

Ves čas sta prisotna, sta del mene in mojega življenja, čeprav fizično nista tu. Moji mami se zagotovo meša od veselja. (smeh) Sestra je svoj čas igrala odbojko na mivki, ki slovi kot dosti bolj temperamenten šport, mami pa je bila znana po čustvenem navijanju na tribuni. Očetu se zdi zelo fino, res je ponosen na svoji športnici, tako name kot sestro. Oba sta. Bila sta še živa, ko sem se soočala z vsemi mogočimi dramami, videla sta, kako težko mi je bilo. Včasih mi je bilo zelo žal, ker nista bila ob meni, ker ne moreta videti mojih dosežkov. Zdaj vem, da vesta! Pa tudi brat.

Ob izgubi brata in staršev ste ostali sami s sestro Tjašo. Vaju je to še bolj povezalo? Jo pokličete vsakič, ko stopite na kopno?

Ja. (smeh) To je pa druga stvar. Tjaša se zelo boji zame. Potapljanje je konec koncev še vedno ekstremen šport. A mi zaupa! Ve, da sem zrela in da poznam svoje meje. Prav zato mi da potreben mir, jaz pa vem, da ji veliko pomeni, kadar ji napišem, da sem okej. Po vsakem potopu ji tako pošljem sporočilo: “Vse je okej.” Po zadnjem potopu sem ji napisala, češ, 'zdaj se pa lahko pomiriš'. (smeh)

Ob podvigu vam je ob strani stal tudi partner, Švicar Florian Burghardt, ki se prav tako ukvarja s potapljanjem.

Res je, ves čas je bil ob meni in me podpiral, potem pa sta se vlogi zamenjali. Bila sem mu v podporo, ko se je potapljal on, in ne boste verjeli, bila sem precej bolj živčna. Bolj sem bila nervozna v vlogi njegovega trenerja kot med lastnim potopom. (smeh)

Kako dandanes gledate na vse preizkušnje, s katerimi vam je postreglo življenje?

S potapljanjem sem vstopila v novo obdobje svojega življenja, dosegla sem neverjetne rezultate, ki sem jih potrebovala za potrditev, da sem dovolj dobra, da sem res dobra. Po turbulentnem obdobju, obdobju bluzenja, sem izgubila samozavest, zato sem potrebovala potrditev, da sem iz pravega testa. Za mano je četrta sezona pod gladino in ne razmišljam več o preteklosti. Pomirila sem se s tem. Življenje me je naučilo, da moraš biti prisoten. Ne smeš se oklepati preteklosti. Zakaj bi se? Pomemben je trenutek, tukaj in zdaj. Ljudje si ustvarjamo življenjske drame, saj se ne znamo odcepiti od svoje preteklosti. Ko sama pogledam v preteklost, še kar ne morem verjeti, da je prihodnost tako pestra. Le redko se ozrem nazaj.

Zahodni svet ima za začetek štetja let Kristusovo rojstvo, vi štejete svoja leta pred potapljanjem in po njem. (smeh)

Res je. To je dobro rečeno. (smeh) Danes ne bi bila to, kar sem, če ne bi prestala težkega obdobja. Jasno mi je, da stvari v življenju tako delujejo. To bi rada položila ljudem na srce. Če se znajdeš v krizi, je to preprosto obdobje, ki ga moraš prebroditi, se poglobiti vase, si vzeti čas zase in narediti spremembo. Ni lahko, boli, a je to potrebno za korak naprej.

Bi lahko rekli, da ste s potapljanjem spoznali tudi sebe?

No, deloma. Gre za celoten proces, ki vključuje tudi vse težke preizkušnje, bluzenje, leta in leta iskanje sebe in svoje identitete. Zakaj sem? Čemu sem? Prepričana sem, da mi je vesolje poslalo potapljanje na vdih kot neke vrste darilo, očitno je menilo, da sem dovolj prestala in sem pripravljena, da grem še globlje vase, v globino.

Se sicer bolje počutite pod gladino ali na kopnem?

Rada kombiniram oboje. V vodi sem lahko v celoti jaz. Sem otrok. To je del, ki ga dandanes radi zatremo in potlačimo vase. V vodi sem kot majhna deklica, v svojem svetu. Voda je močan element tudi z vidika čiščenja, ko prideš iz vode, si utrujen, a umirjen. Ne zdržim dolgo brez vode! (smeh) Rada imam tudi kopno, tu imam ljudi, ki mi veliko pomenijo. Na kopnem lahko imam rada, lahko čutim ljubezen, ki je največje življenjsko gonilo. Pa da ne pozabim dobre hrane, vina ... Kot Francozi radi rečejo 'joie de vivre' (v prevodu uživanje življenja). Lepoto je mogoče videti v še tako majhnih stvareh. Če si prisoten, je tega še dosti več. Cenim, da sem lahko tu, imam ta intervju, to naravo ob sebi, ta rahli vetrič … Zavedati se moramo te lepote, ne smemo biti ves čas ujeti v lastne male drame.

Ljudje smo vse prevečkrat ujeti v preteklosti ali prihodnost, ob tem pozabimo na sedanjost.

Res je, menim, da je tudi sistem narejen tako. Ne dovoli, da smo prisotni, sicer marsičesa ne bi sprejemali. Tako smo ujeti v kolesje vsakdana, ki ne dovoli prisotnosti. Po mojem mnenju se tudi tu stvari spreminjajo.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču