Alenka Juvan: »Maister ni bil samo pameten, ampak tudi lep«

Muzej, ki je posvečen velikemu slovenskemu generalu in pesniku, je dislocirana enota Medobčinskega muzeja Kamnik. Zanj skrbi slavistka Alenka Juvan, s katero sva se pred skoraj 30 leti seznanili na časniku Slovenec. Družili so naju radoživost, pronicljivost, vedoželjnost in navdušenje. Predvsem navdušenje, tako bistveno za dobro opravljanje kateregakoli poklica in v današnjem času skorajda izumrla človeška lastnost.

Ko mi je Alenka pred dvema letoma povedala, da je dobila začasno zaposlitev v Rojstni hiši Rudolfa Maistra, sem bila vesela zanjo, pri sebi pa sem si mislila: kakšen dolgčas. Resda je v svojem življenju počela marsikaj – opravljala je delo novinarke, lektorice v Cankarjevem domu in v prevajalski agenciji, knjižničarke na osnovni šoli, kot svobodna ustvarjalka je pisala za različne časopise, za tržaški radio in Radio Slovenija ... – tole, se mi je zdelo, ji pa ne bo šlo.

To ji odkrito priznam, ko mi razkaže svoje delovno mesto. In se ji opravičim, ker sem pozabila na njen zanos in navdušenje.

»Lahko bi rekla, da je bilo tole z odprtjem Maistrove rojstne hiše splet naključij,« se smeje Alenka. »Na začetku je z zaposlitvijo za daljše obdobje, kaj šele za čarobni nedoločen čas, kazalo precej slabo. Toda gnala me je neka strastna zavezanost temu velikemu človeku in njegovemu delu, morda tudi zato, ker je bil Maistrov borec tudi moj ded. Včasih za šalo povem, da je moj mlajši sin rojen takrat kot Maister, 29. marca, starejši pa kot Maistrov mlajši sin Borut, 12. junija.«

In kdaj je dokončno postala zagrizena Maistrova 'oboževalka'?

»Mislim, da me je ta resnični slovenski kralj Matjaž dokončno pridobil na svojo stran, ko sem dojela, da brez njegovega drznega, norega dejanja v Mariboru, po razpadu Avstro-Ogrske, ne samo da Slovenci ne bi imeli Maribora in cele severne meje, ampak bi o svoji državi lahko še naprej samo sanjali. Saj bi nam od vsega ozemlja najbrž ostala le Ljubljana z okolico.«

Alenka Maistra kar naprej poskuša pokazati z drugih zornih kotov. Dve oznaki sta po njenem bistveni za tega velikega Kamničana in Slovenca – da je bil velik svetovljan in velik domoljub.

»In na to želimo pokazati z našimi Maistrovimi večeri, razstavami in filmom o njem. Čeprav nam gre večkrat precej na tesno z denarjem. Ko smo se na prvem sestanku za film Mož besede in duha, ki predstavi Maistra kot pesnika, pogovarjali snemalca, režiserka in jaz, kako se bomo tega lotili, smo imeli na voljo silno malo denarja. Ampak bili smo tako prepričani, da ga bomo posneli, da bi nas težko kdo ustavil. S pomočjo sponzorjev nam je uspelo.«

Marca je izšla zdaj že ponatisnjena slikanica z Alenkinim besedilom, ilustracijami akademske slikarke Andreje Peklar in zabavnim naslovom: O Rudolfu brez brkov in o Veroniki, ki je s kačjim repom namahala mamuta.

»Na začetku sem se ukvarjala predvsem s tem, da mora imeti zgodba poučno poanto, da bodo otroci že zgodaj izvedeli, kaj je Rudolf Maister naredil za svoj narod; o čemer je naša generacija vedela zelo malo ali skoraj nič. Potem se mi je na srečo utrnilo, da mora biti zabeljena z dogodivščinami; kdo pa rad bere dolgočasne podatke, naj bodo še tako koristni. Nastala je pripoved o fantiču, ki pride iz Maribora k dedku v Kamnik na počitnice, in tam se mu dogaja marsikaj.«

Otroci so po besedah Alenke Juvan vsekakor med najbolj zanimivimi obiskovalci Maistrove rojstne hiše, v kateri imajo poseben kotiček.

»Punčke iz enega od kamniških vrtcev so nekoč izjavile, da Maister ni bil samo pameten, ampak tudi lep, osnovnošolci presenetijo z navdušenjem nad črno-belim arhivskim filmom, ki je na začetku celo nem; in kar nisem mogla verjeti, da je 12-letnik po odhodu staršev ostal sam v muzeju še kakšno uro ter pregledal vse od a do ž. Mladino še vedno zanimajo pokončni ljudje, kakršen je bil Maister, zato kakšen najstnik po ogledu generalove hiše izjavi: 'Ta je bil pa car!'«

Muzej v Maistrovi rojstni hiši bi potreboval več prostora, razmišlja pa se tudi o spominski razstavi ali vsaj spominski plošči v Przemyślu v Galiciji na Poljskem (tja je bil Maister kazensko premeščen od leta 1908 do 1912).

»Veseli smo ideje o razširitvi na celotno pritličje in upamo, da se bo kmalu uresničila, saj imamo pogosto stisko s prostorom, posebej ob Maistrovih večerih. Tole s Poljsko pa je še povsem nedorečeno. Razstava ali spominska plošča v Galiciji bi bili seveda posvečeni tudi številnim slovenskim vojakom, ki so v prvi svetovni vojni tam padli. Poleti nas je obiskal slovenski veleposlanik na Poljskem, gospod Robert Krmelj. Pogovarjali smo se tudi o tem, vendar je vse še silno na začetku in povezano z obilo vprašanji. Toda če se to ne bo zgodilo do leta 2018, ko bo stoletnica konca vojne, potem se najbrž ne bo nikoli.«

Alenko pri njenem delu najbolj zbode, ko Štajerci (pa tudi kdo drug) kdaj rečejo, da bi bilo bolje, če bi ostali v Avstriji.

»Kot da nimamo nobene samozavesti in ponosa. In ne morem verjeti, s kakšno muko včasih kdo plača 1,50 evra za vstopnino ali sprašuje: 'A to je Maistrova spominska soba, ja kje je pa potem rojstna hiša?' Zato mislim, da bi morali vsi povsod pisati in govoriti o Rojstni hiši Rudolfa Maistra, saj je ta ena sama (in velika dragocenost za Kamnik), spominsko sobo pa ima lahko tudi v Afriki, če mu jo bo kdo uredil.«

Besedilo: Katarina Mahnič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču