"Gledati nase kot na ranjeno bitje ni napačno, saj je resnica. Otroštvo kateregakoli človeka je polno (tudi) trpljenja, pretresov, izkušenj obupa in prevar, ponižanj," svoje razmišljanje prične Alenka Rebula, slovenska pesnica, pisateljica in strokovnjakinja na področju psihologije.
"Toda naše rane so obenem naše imetje, trdo prislužena moč, vir navdiha in skrivnostnega tkanja vezi z drugimi bitji, ki se pojavljajo na naši poti za skupne trenutke, ki obračajo življenje. Če obžalujem doživeto, nikoli ne najdem svoje vrednosti, svoje častne podobe, svoje ustvarjalne skrivnosti. Ne rabimo ljubečih in vsakdanjih gorečih dotikov od domačih zato, da bi kaj zdravili, ne rabimo objemov zato, ker jih nekoč nismo imeli, ne rabimo dobrih besed zato, ker jih nikoli ni bilo, ne rabimo biti opaženi zato, ker smo bili mučeni s prezrtostjo in kruto brezbrižnostjo. Rabimo jih zato, ker je naravno in edino prav, da vsak človek to vsak dan prejema," še dalje misliti in nadaljuje ...
"Partnerjevo pozornost in občutenost rabimo zato, ker človek od tega živi, bolj kot od hrane in zraka. (Isto rabi on od nas). Nikogar ni, ki lahko zdravo in polno živi brez dajanja in prejemanja občutene bližine. Nežnega izkazovanja ljubezni niso potrebni samo preobčutljivi, davno prizadeti in nesamostojni ljudje, kot bi nekateri radi mislili. Če si kdo to domišlja, ga bo življenje prej ali slej neusmiljeno spodneslo."
Preberite več na Sensa.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
