V naši naravi je, da se iz srca razveselimo vsega, kar nam uspe, in da to celo navdušeno razkazujemo svetu. "Glejte, kako lepo je to, kar doživljam!"
Veselje nad lastnim dosežkom je za otroka vedno izraženo s celim telesom in žarečimi očmi, vsak mali uspeh je vir neznanskega navdušenja nad seboj. (Že mladostnik je v tem šibkejši in zato tudi zelo ranljiv.) To moč doživljanja sebe v polnosti zanosa pa smo izgubili, če so nas vedno spet in spet pogasili. Če smo se navdušili nad seboj, pa so nas polili z ledno vodo posmeha ali smešenja ali s katerokoli obliko zavračanja, pa tudi s tem, da se sploh niso odzvali, je naš ogenj zamrl. Navdušenje nad seboj se je zlilo z bolečino, osramočenostjo, s šokom igralca, ki je dal srce v svoj nastop in je na odru pričakoval aplavz, pa so ga izžvižgali ali kar molče odšli.
Ko se bomo spet hoteli navdušiti, nas bo ta izkušnja ustavila, saj je ne želimo spet doživljati.
Alenka Rebula svetuje!
Ena od najčistejših oblik radosti je navdušeni vzklik otroka: «Mama, očka, poglejta me!«
Vrnimo si ta žar, še danes je v nas in nam vrača mladost.
Preberite več na Sensa.si