Alenka Sottler (slikarka): V vsakem človeku je ustvarjalni potencial

Ilustrirala je že več kot 50 knjig za otroke in odrasle, za katere je prejela številne nagrade. V zadnjem obdobju se ukvarja z angažirano ilustracijo in se posveča predvsem prekarnosti znotraj kulture in umetnosti.

Nekoč ste dejali, da umetnost nastane, ko zajameš dih. Toda najbrž je težko zajeti dih in ustvarjati, če je zaradi pomanjkanja materialnih sredstev treba poskrbeti za preživetje. Kako vam je uspelo združevati preživetje in ustvarjanje?

Slabo, saj moja pot ni bila enostavna. Po študiju na Akademiji za likovno umetnost sem bila do neke mere opozorjena, da umetniški poklic ni enostaven. Moj oče, ki je bil kipar, je izrecno nasprotoval ideji, da bi se ukvarjala z umetnostjo. Večkrat mi je rekel, da z diplomo inženirja postaneš inženir, medtem ko je slikar po končani akademiji šele na začetku svoje poklicne poti. Slikarja šele proti koncu njegove kariere ljudje sprejmejo kot ustvarjalca na podlagi njegovih del, ki jih ustvari v dolgem časovnem obdobju. Kako in s katerimi finančnimi sredstvi jih ustvari, pa nikogar ne zanima. Toda prva naloga vsakega od nas je preživetje. In nikakor ne morem preložiti svojega preživetja na nikogar drugega, če se imam za suvereno osebo.

Ste se z ilustriranjem začeli ukvarjati zaradi potrebe po preživetju ali je bila to vaša želja?

Moji starši so se pogovarjali o moji eksistenci in so bili zaskrbljeni. Mama je dejala, da je ilustriranje lep poklic, medtem ko mi je oče rekel, če ne boš uspešna slikarka, boš pač navadna ilustratorka. Takrat je bil to ženski poklic, saj je bilo vanj treba vložiti veliko truda, medtem ko so se moški raje odločili za slikarstvo, kjer so bili možni večji zaslužki, če si bil uspešen. Zanimali sta me slikarstvo in ilustriranje, vendar je pretehtalo to, da imam zelo rada literaturo, ki je moja druga ljubezen, zato se mi je zdela ta možnost edina kompromisna med slikanjem in zaslužkom. V ilustriranje me ni vodilo le služenje denarja, ampak tudi nekaj lepih stvari, recimo druženje s pisci, kar je posebna dragocenost tega poklica.

Sodelovali ste s številnimi priznanimi literarnimi ustvarjalci. Vam pustijo proste roke pri ilustriranju besedil?

Večinoma mi pustijo popolno svobodo, vendar jih včasih prosim za dialog. Tako je bilo pri knjigi Drobtine iz mišje doline, kjer sem sodelovala z Anjo Štefan, saj sva naredili korak k dialogu s ciljem, da bo knjiga čim boljša. Knjiga za otroke ima 70 odstotkov ilustriranega materiala, zato ilustracije niso samo dodatek, ampak ustvarijo vzdušje. Knjiga je kakor grad, beseda pa je princesa, ki se sprehaja po sobanah, vendar mora biti grad zelo lep.

V nekem intervjuju ste dejali, da je v umetnosti treba stremeti k presežkom. Ste zelo zahtevni do sebe?

Na določen način sem zahtevna do sebe. Toda presežki se nanašajo na moj notranji svet. Podobe ali ilustracije doživljam kot manifestacije svoje notranje skladnosti in miru. Edino, kar lahko spremeniš, je namreč tvoje notranje doživljanje sveta in svojo pot. Ob tem pa stremiš k temu, da postaneš čim bolj skladen človek.

Verjamete, da lahko družbene norme določajo, kaj je umetnost?

Ne, ker so zastarele. Veliko umetnikov se v zadnjem času ukvarja z eksistenco in marsikdo bi rekel, da to ni umetnost. Toda ukvarjanje s stvarmi, ki nekoč niso bile v domeni umetnosti, lahko postanejo v domeni umetnosti. Umetnost pomeni, da identificiraš manko v sebi in iščeš rešitve. Umetniki so iskalci eksistencialnih poti, ki so dobre in možne za druge ljudi. Od ljudi pa je odvisno, ali to začutijo ali ne. Nisem zagovornik mistifikacije umetnosti, čeprav nekateri to s pridom izkoriščajo. Verjamem, da je v vsakem človeku ustvarjalni potencial in da smo vsi v temelju kreativna bitja. To je v nas, ker s tem iščemo nove rešitve.

Menda ste na neki točki odkrili, da morate najti optimizem v sebi. Kako ste prišli do tega spoznanja?

K temu sem bila prisiljena, ker sem bila že dvakrat v življenju na robu. Spoznala sem, da moram ohranjati svoje življenje v pozitivni smeri. Nekateri vzorci nam namreč ne služijo, in če nam ne služijo, jih ni smiselno ponavljati. Zame je bilo to povezano z vprašanjem biti ali ne biti. V takšni situaciji si se pripravljen spremeniti. Dokler ni preveč hudo, pa običajno nadaljujemo po stari poti.

Pred dvema letoma ste prejeli zlato medaljo Združenja ilustratorjev v New Yorku. Je bil prodor v tujino za vas nujen?

Verjela sem, da če se ena vrata zaprejo, moraš odpreti druga. In to sem počela toliko časa, da sem prišla vse do Amerike, ker se je pred tem veliko vrat zaprlo. (smeh) Toda zaradi tega sem prišla do novega spoznanja, ki mi je zelo všeč – četudi obhodiš ves svet, ne odkriješ ničesar novega. Zaradi globalizacije namreč avtentičnost pospešeno izginja. Odkrila sem, da je smiselno ostati tukaj in vzljubiti svoje življenje. Beg ni rešitev.

Se pogosto prepustite navdihu in dovolite idejam, da vas vodijo?

Določeni cikli so nastali tako, da so me ideje vodile, recimo Prividi, kjer sem vsa stanja v človeški družbi izrazila skozi človeško glavo. Ta ideja je sovpadala z mojo eksistencialno izkušnjo in sem se težko ustavila pri risanju. Tudi pri ciklu Dobro jutro sem delala na podoben način, ker so se ideje nenehno pojavljale. Pomembno je, da se prepustiš idejam. Toda uresničevanje idej je odvisno od ljubezni do sebe. Če slediš sebi in svojim idejam, se bodo pojavile nove ideje, dobil boš novo energijo in boš cvetel. Če pa iščeš izgovore in ne poskušaš uresničevati svojih idej, s tem zadušiš sebe. V Sloveniji smo nagnjeni k zadušitvi idej. Toda če upoštevaš svoje občutke in ideje, se vse poveže.

Ste priznana ilustratorka otroške literature, obenem pa ilustrirate tudi za odrasle. Čutite pri ilustriranju za otroke večjo odgovornost?

Bolj se čutim kot ilustratorka za odrasle, zanima me tudi angažirana ilustracija, kjer sem bolj avtentična. Toda pri ilustriranju knjige o miškah, kjer sem ustvarila ilustracije iz prstnih odtisov, sem odkrila, da s to inovacijo odpiram prostor kreativnosti. Zagotovo občutim pri ustvarjanju za otroke veliko odgovornost. Otroci so izjemni esteti in imajo radi sebe. Iz te ljubezni, ki je zelo povezana z umetnostjo, jih ne vodijo predsodki, zato neposredno ocenijo stvari, ki so jim všeč. Želim pa opozoriti na učinke računalniških in animiranih ilustracij, ki otroke fascinirajo, vendar jih obenem potisnejo v vlogo potrošnika, saj otroci težko posnemajo takšne ilustracije. Odtujene so namreč od tega, kar so sami sposobni narediti, zato obupajo nad ustvarjanjem, medtem ko jih moje ilustracije spodbudijo, da sami namočijo prstke v barvo. Razlika je, če otroci postanejo potrošniki ali pa jih ilustracije pritegnejo do te mere, da imajo zaupanje vase in želijo ustvarjati.

Vas je že v otroštvu zanimalo ustvarjanje in menda ste nekoč celo preuredili svojo sobo.

Zelo sem si želela preurediti sobo, ker mi ni bila všeč velika omara v njej, zato sem jo premaknila, ko staršev ni bilo doma. Toda omara se je prevrnila in nastala je luknja, ki sem jo želela prekriti, preden bi se starši vrnili. Znala sem narediti mavec, ker je bil moj oče kipar, in hitro sem z njim prekrila luknjo, vendar je bila še vedno opazna, zato nisem videla druge rešitve, kot da sem nanjo naslikala velikega pisanega petelina, ki jo je prekril. In ko sta se starša vrnila domov, sta opazila le velikega lepega petelina. (smeh)

V zadnjem obdobju se posvečate angažirani ilustraciji. Kdaj ste se začeli ukvarjati s tem?

To se je pojavilo takrat, ko sem lahko prenehala skrbeti le za preživetje. Vedno sem namreč poskušala narediti najboljše, kar je bilo v tistem hipu in v tistem obsegu mogoče, vendar se je z leti odprlo nekaj prostora in sem našla kakšen trenutek zase. Te ilustracije niso bile nikdar plačane, to so dela, ki nastajajo brez naročnikov in jih še vedno ustvarjam.

Najbrž je izjemno težko ustvarjati po naročilu in obenem ohranjati kakovost.

To je zelo težko in strah me je velikih naročil, ker je treba ohranjati fizično kondicijo, saj lahko ilustriranje knjige traja tudi eno leto ali več. Če bi sprejela ilustriranje pravljic Tisoč in ena noč, bi morala biti več let predana temu projektu.

Obžalujete zavrnitev kakšnega projekta?

Ne, ker mi je pri ilustriranju najmanj ljubo dolgo časovno obdobje, kjer si povsem zavezan enemu projektu. Četudi kam odpotuješ, se moraš ukvarjati s tem, predvsem če se ti nekaj ne posreči.

Ste zelo samokritični?

Manj, kot sem bila. Samokritiko, ki je ena od naših kulturnih začimb, je treba ozavestiti in opustiti, ker nas zelo ovira. S samokritiko sem opravila, ko sem ilustrirala Svetovne pravljice. Ko sem sprejela to naročilo, je namreč moja mama zbolela za rakom. Takrat nisem vedela, kako bom lahko skrbela zanjo in obenem ustregla založniku, ki je v projekt vložil ogromno naporov in si je želel, da bo knjiga čim prej izšla. Takrat sem zmanjšala format ilustracij, obenem pa sem si prepovedala vsakršno samokritiko. Toda na moje veliko presenečenje so postajale ilustracije vse lepše in vse bolj fantastične. Takrat sem odkrila, kako napačno se je kritizirati. Naša edina in glavna naloga je, da identificiramo vsako kritiko v sebi in jo čim prej odvržemo. Smo namreč povsem edinstveni.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Saša Kovačič, Alenka Sottler, osebni arhiv

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec