Na cvetni prah je alergičnih okoli deset odstotkov ljudi, ki jih ob stiku s pelodi trav, plevela in drugih rastlin sili k smrkanju, kihanju, draženju žrela in solzenju.
Alergija pomeni pretirano občutljivost za snovi, ki nam običajno ne povzročajo težav. Snovi, za katere so alergiki preobčutljivi, se imenujejo alergeni in jim povzročajo različne alergijske bolezni. Med najpogostejše spada seneni nahod ali alergijski rinitis. Težave, ki spominjajo na prehlad, so najbolj izrazite spomladi in poleti, ko rastline zacvetijo.
Kihanje, smrkanje, draženje v žrelu, pordele oči in solzenje, pri otrocih pogosto tudi vnetje ušes, lahko tudi bolečine v mišicah in splošno slabo počutje se lahko pojavljajo tudi skozi vse leto, če je posameznik alergičen na živalsko dlako in perje, hišni prah, onesnažen zrak, spremembe temperature in nekatere druge dejavnike iz okolja. Alergija na cvetni prah, ki izzveni po končani sezoni cvetenja trav, plevela in dreves, je lahko samostojna bolezen, lahko pa se ji pridružijo tudi druge alergijske bolezni, kot je astma.
Zmeda imunskega sistema
Imunski sistem naj bi nas varoval pred škodljivimi dejavniki v okolju. V primeru alergije na določeno, običajno nenevarno snov v okolju pa se imunski sistem pretirano odzove in sproži vnetje, ki naj bi to domnevno škodljivo snov odstranilo. Pri alergiku na cvetni prah torej imunski sistem pelod prepoznava kot škodljivo snov, izloči protitelesa, kar posledično privede do vnetja. Kaj natančno imunski sistem v primerih alergije zmede in povzroči obrambo, ko ta ni potrebna, ni povsem jasno.
Nekateri prisegajo na »higiensko« hipotezo, ki pravi, da se alergični posamezniki v otroštvu niso soočili z dovolj velikim številom škodljivih snovi, kot je umazanija. Vendar ta teza ni absolutna, saj raziskave v nekaterih ameriških predmestjih z izrazito skromnim bivanjskim standardom pričajo o povečanem pojavu nekaterih drugih alergijskih bolezni, kot je astma. Pri pojavu alergij so pomembni tudi drugi dejavniki, med drugim pasivno kajenje, onesnaženost okolja in dednost. Nagnjenost k razvoju alergijskih bolezni je namreč v veliki meri pogojena dedno.
Je to res alergija?
Ker so simptomi senenega nahoda in tudi nekaterih drugih alergijskih bolezni nespecifični, lahko sum alergije na podlagi pogovora z bolnikom in telesnega pregleda potrdi le zdravnik alergolog, ki bo opravil tudi različne preiskave za potrditev bolezni. Z alergološkim testiranjem ugotovijo, katera snov pri posamezniku povzroči alergijsko reakcijo. Alergen vnesejo v kožo in spremljajo, ali so pri bolniku prisotna specifična protitelesa proti konkretni snovi. Poleg kožnih testov lahko pri nekaterih bolnikih določanje alergijskih protiteles opravijo tudi s pregledom krvi.
Preventiva – najboljša obramba
Da se bolezen razvije, mora biti posameznik izpostavljen snovi, za katero je preobčutljiv, in obratno – če ali ko alergik ni izpostavljen svojemu alergenu, ni bolezenskih znakov. Zato je za alergika zelo pomembna informacija, kdaj cveti rastlina, na katero je alergičen. Najboljša obramba proti senenemu nahodu je torej izogibanje pelodom, za katere smo preobčutljivi, kar v praksi ni preprosto. Seneni nahod namreč povzroča več sto rastlin, najpogostejši alergeni so pelodi ambrozije, leske, jelše, topola, jesena, breze, platane, hrasta, trav, trpotca, pravega kostanja in pelina.
Najbolj ažurne informacije o prisotnosti določenih vrst cvetnega prahu pa zagotavljata biometeorološka napoved Agencije za okolje in spletna stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Alergikom na cvetni prah strokovnjaki svetujejo, da se v obdobju cvetenja zadržujejo v zaprtih prostorih, predvsem ob sončnih in vetrovnih dneh, in naj stanovanje zračijo pozno zvečer in pred sončnim vzhodom. Prav tako naj bi posamezniki, preobčutljivi za cvetni prah, svojih oblačil ne sušili na prostem. Učinkovita obramba proti alergijam je tudi dobro obvladovanje stresa, saj je znano, da je stres za imunski sistem dodaten izziv.
Ker se cvetnemu prahu ni mogoče povsem izogniti, je pogosto potrebno lokalno ali sistemsko zdravljenje z zdravili. Z antihistaminiki težave blažijo, z zdravili, ki zdravijo alergijsko vnetje – kortikosteroidi, pa preprečujejo, da bi se težave pojavile. Alergijski rinitis lahko zdravijo tudi s specifično imunoterapijo, ki sicer ni učinkovita pri vseh bolnikih, nekatere pa lahko s tako terapijo celo ozdravijo. Bolniki se pogosto samozdravijo tudi s pršili in kapljicami za nos, s katerimi zmanjšajo smrkanje oziroma težave z zamašenim nosom. Bolniki s senenim nahodom se neredko zatekajo tudi k alternativnim oblikam zdravljenja, kot je zdravljenje z bioresonanco, homeopatijo in drugimi dopolnilnimi oblikami blaženja simptomov alergije na cvetni prah.
Kdaj se bolezen razvije?
Da se bolezen razvije, mora biti posameznik izpostavljen snovi, za katero je preobčutljiv, in obratno – če ali ko alergik ni več izpostavljen določenemu alergenu, bolezenskih znakov ni.
Besedilo: Mina Jereb // Fotografiji: Shutterstock
