'Naj se še tolikokrat vrnemo na isti kraj, nič ni nikoli enako. Morda se zato vračamo tem raje ...'
Dobitnik vrste najvišjih slovenskih kulturnih nagrad, tudi prejemnik Prešernove nagrade 2017, Aleš Berger je najprej in v prvi vrsti znan kot izjemen prevajalec prevajalec. Ali, kot ga je v spremni knjigi njegove knjige 'Arles, večkrat' opisal Janez Pipan:
- »... po svoji temeljni vokaciji je Aleš Berger, kaj bi hodili okrog vrele kaše, najprej prevajalec, čeprav tisti zapiski na knjižnih zavihkih in bibliografije ob njegovem imenu danes navajajo najmanj: 'urednik, prevajalec, kritik, pisatelj'. Bi bilo treba (iz njegovih literarnih samorazkrivanj in še iz katerih drugih spominskih 'fajlov') v rubriko 'strasti' dopisati še: šahist, igralec pingponga (ki je pri njemu 'pinkponk'), 'hribohodec', pa tudi bolj ravninski in labirintski potohodec in potovalec (v vzporedne, nadomestne francoske jezikovne in duhovne azile), netilec in negovalec prijateljstev in dolgoživih oblik družabnosti, častilec vina, dobrih jestvin in poezije, šansona in vznesenih slikarskih potez, vsakršnih zapisov in zapisovanj s črko, reševalec ugank, med katerimi je ves čas na prvem mestu za večno zaklenjena uganka življenja ...? Ob vsem tem tudi literarni zgodovinar in teoretik, s čimer je na začetku šlo najlažje, nadstandardna diploma iz francoskega nadrealizma pri legendarnem profesorju Antonu Ocvirku (ob močnem vplivu njegovega karizmatičnega antipoda Dušana Pirjevca) je bila namreč precej zanesljivo vodilo in priporočilo.«
V knjigi 'Arles, večkrat' bralec spozna Aleša Bergerja skozi njegove dnevniške zapise, ki jih je resnici na ljubo pisal redko in s preskoki, običajno tudi šele zadnji mesec (sicer trimesečnega) bivanja v Arlesu. Zanje si je vzel čas, ko je njegova delovna vnema popustila.
Aleš Berger je prvič prišel v Arles kot turist 'v začetku osemdesetih' in ga takoj uvrstil med kraje, 'za katere si človek reče, da bi se vrnil za njih za daljši čas'. Ko se je tja vrnil leta 1986 zaradi simpozija o prevajanju Queneaujevih Vaj v slogu, je Arles postal tisti kraj, ki ga odtlej imenuje 'nebesa za frankofilske duše' in v katerega se v naslednjih desetletjih večkrat vrne (bojda kar štirinajstkrat, če so njegove obiske pravilno prešteli).
Zapisi v knjigi 'Arles, večkrat' se začnejo z zapisom na jesen 1989, zaokroži pa jih prav tako jesenski zapis iz leta 2014. Med zapisoma je torej minilo kar 25 let.
V knjigo tudi niso zajeta vsa Bergerjeva pričevanja o njegovih potovanjih, saj so fragmenti ostalih zapisov dostopni v njegovih drugih knjigah, so pa vanjo zajeti nekateri zapisi, ki doslej še niso bili ovekovečeni v knjigo.
»Pisati začne po vnaprej izdelanem načrtu, kot zmeraj, vsakič pa izbere tudi drugačen žanrski model zapisov, ki mu nato priliči tudi snov in vodilno temo. Nikoli ne ponovi vsebine in ne oblike. Kot da bi zavestno že od vsega začetka pisal knjigo in ji vsakič dopisal ustrezno poglavje; kot da bi že pred petindvajsetimi leti vedel, kako mu bo tekla zgodba in kako se bo knjiga nekje v prihodnosti končala."
Arles večkrat!
Ko se je leta 1989 prvič oglasil iz Arlesa, je z rušenjem berlinskega zidu v Evropi zavel nov veter, pa tudi čas se je začel šteti na novo.
"Poročila so skopa, na notranjih straneh (čisto drugače kot konec septembra, ko je novica o sprejemu slovenske ustave narekovala celo uvodnik v Le Mondu) – kot bi sredi vsesplošnega pozitivnega vrenja na Vzhodu tukajšnjih občil ne zanimali dosti večni nacionalni spori na goratem Balkanu; a predstavljam si strašne strasti, ki se razplamtevajo, psovanja, sovraštva, prekletstva. Vse, kar je dolgo dušil umetni pokrov 'bratstva in enotnosti', privreva na dan v najbolj spačeni obliki, iracionalni, pogubni. S polnim šaržerjem, z izproženim bajonetom? Kako daleč je Libanon? V kakšno (samo)morilsko norijo se vračam? V katero stoletje nazaj?"
Tudi ob naslednjih obiskih Arlesa je Berger veliko presedel pred televizorjem, saj zgodovina še ni rekla zadnje besede. V Bosni se je razdivjala vojna, Evropska unija se je širila (tudi s Slovenijo) in prišlo je do aretacije Mišloševiča. Berger je ob teh dogajanjih tudi tokrat vestno beležil svoje misli.
"Emocionalna hierarhija današnjega TV-dnevnika: deset sekund za mrtve v Bosni (ker tokrat ni vpleten noben Francoz), dvominutna reportaža o konju, ki se je stegnil zaradi srčne kapi takoj potem, ko je zmagal na dirki; prepadel jockey, sočuten napovedovalčev komentar. Tudi sicer težko obsedim pred katerim državnih ali komercialnih kanalov; pravi filmi in res dostojne oddaje (o tujski legiji na primer, pa dokumentarna lepljenka o zgodovini Kube) so doma skoraj izključno na nemško-fancoskem programu Arte."
V drugi polovici knjige pa se pričnejo Bergerjevi dnevniki spreminjati tudi drugače. Daljša sklenjena poglavja zamenjajo zgoščene in le najnujnejše informacije, da bi na koncu z bralstvom delil le še stavke, aforizme, misli in opombe.
»Včasih so mi, če sem bil en mesec v tujini, doma hranili časopise, in ko sem se vrnil, sem v dveh, treh urah pomalical tisti zalogaj. Tokrat na daljavo prebiram, kar si poželim slovenskega tiska in portalov, in se kar ne neham čuditi, da je to mogoče. In se mi hkrati ne zdi čisto prav, da je tako. Včasih sem bil v tujini lačen novic o dogajanju doma, ker ji ni bilo od nikoder, tokrat se (nehvaležno?) pridušam, da nimam nikjer pred njimi miru. A jih vseeno poiščem na ekranu.«
Skupaj z Bergerjevim življenjem, svetom in dnevniškimi zapisi pa se je seveda spremenil tudi Arles. Berger je njegovo metamorfozo v zapiskih iz leta 2010 ujel takole ...
Kjer so svojčas na metre prodajali provansalsko blago, je zdaj turški kebab.
Kjer je bila svojčas mlekarna, zdaj razvažajo pice.
Kjer je bil mesar, je turistična agencija.
Kjer je bil svojčas pogrebnik, je še zdaj pogrebnik.
Kjer je bil svojčas pastis, je še zmerom pastis.
Priporočamo v branje!
Aleš Berger se je večkrat mudil v Mednarodnem središču književnih prevajalcev v mestu Arles v francoski Provansi in si ob tem zapisoval svoje vtise, opažanja in spoznanja.
Čez četrt stoletja (1989–2014) se razteza lok njegovih zapiskov, ki jih je zastavil še kot državljan Jugoslavije in iz katerih je razbrati, kako se je v tem času spremenilo skoraj vse: avtor, njegovo doživljanje sveta in domovine, njegovo razumevanje in udejanjanje prevajalskih veščin. Pa seveda tudi svet okrog njega, ki nikakor ni obstal na mestu. Naj se še tolikokrat vrnemo v isti kraj, nič ni nikoli enako; morda se zato vračamo tem raje ...
Aleš Berger (1946) je prevajalec in avtor več leposlovnih knjig, ki premikajo meje svojih žanrov. Je dobitnik vrste najvišjih slovenskih kulturnih nagrad, tudi Prešernove nagrade 2017.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
