Aleš Šteger: Zaradi literature je postal prebivalec sveta

27. 8. 2022 | Vir: Story
Deli
Aleš Šteger: Zaradi literature je postal prebivalec sveta (foto: Foto: Mankica Kranjec)
Foto: Mankica Kranjec

Pesnik, pisatelj, prevajalec ter pobudnik in vodja festivalov Dnevi poezije in vina in Fabula Aleš Šteger je prepričan, da je z literaturo in zaradi literature postal prebivalec sveta.

Njegov prvi literarni navdih še v najstniških letih je namreč bil mehiški pesnik Octavio Paz; očarale in predramile so ga stvaritve umetnika, ki si z njim ni delil kulturnega prostora, a vendarle – človeško izkušnjo. In prav ta – človeška izkušnja – je vezivo zbirke njegovih nedavno izdanih novel Bogovi se nam smejijo (Beletrina). Vanjo vstopa skozi starogrške mite, ki jih hkrati sprevrača in posodablja.

Vemo, da imajo miti mnogo funkcij, na eni strani pojasnjujejo oziroma razlagajo svet, na drugi stojijo kot nekakšna družbena, pa tudi intimna svarila. Kaj vas je kot avtorja pritegnilo k reinterpretaciji oziroma reaktualizaciji starogrških mitov? Kaj so vam ponudili?

Verjetno ima prste vmes staranje, prej na realnost nikoli nisem gledal skozi mitsko matrico, pa čeprav je to v literaturi implicitno od nekdaj, od Ovida dalje. Po ponovnem prebiranju mitov sem ugotovil, da so mitski obrazci v zgodbah, ki sem jih poznal, zaznal, ne nazadnje doživel, in to prepoznavanje je ustvarilo neko magnetno polje med mitom in neponovljivimi individualnimi zgodbami. To magnetno polje je bilo zelo močno in me je preprosto povleklo v igro. V igro pisanja.

Sklepam lahko, da miti, ki ste jih reaktualizirali, torej miti o Evropi, Orfeju, Ikarju, Meduzi, Narcisu in Prometeju, niso bili naključni, temveč so vas na neki način poklicali. Se motim?

Ne motite se. Miti so kot čebelji roj, ki mi nenehno roji v zavesti, neprestano me neposredno nagovarjajo in v meni vzbujajo tudi globoko nelagodje; med njimi še posebej izstopa Ikar, ki me ne spusti že vse od prvega obiska Knososa pred 20 leti. Kot Evropejci smo zataknjeni v nenehno izpraševanje Evrope – kot skupnega prostora, politične tvorbe – in v nikoli zaključeno begunsko krizo. Narcis spet nagovarja vprašanje človeka v digitalnem kapitalizmu, človeka kot družbeno prepoznane znamke oziroma 'branda' itd. Pri tem sem poskusil pripovedi čim bolj individualizirati, jih izpisati čim bolj specifično, izhajajoč iz zgodb samih, ne iz želje po ilustriranju mitov. Ni mi šlo za pisanje kot reprodukcijo znanih vzorcev ali predstav, ampak za inovacijo, čeprav zgolj za intimno inovacijo, za občutek, da stopam v prostor, kjer prej še nisem bil in kjer se lahko v vsakem stavku zgodi marsikaj.

Novele v zbirki Bogovi se nam smejijo so tematsko, dogodkovno in sporočilno nabite, ves čas nihajo med zgodovinsko konkretnim in alegoričnim, med življenjem in umetnostjo. Kako sami doživljate razmerje med obema in kako to krhko razmerje potem uravnovešate v svojem pisanju?

Najbolj rahločutno sem moral stopiti v mit o Prometeju, saj se nanaša na resnično zgodbo oziroma izpoved rudarja Mehmedalije Alića, ki je v slovenski kolektivni zavesti, seveda, močno prisotna. Do neke mere sem njegovi zgodbi, zlasti tehničnim danostim rudarskega poklica, v noveli, seveda, sledil in zdelo se mi je nujno, da na to opozorim tudi ob naslovu novele.

Kljub temu zgodba ni njegov portret. Moj namen ni bil slediti znani življenjski zgodbi, ampak se iz zgodovinskosti preseliti h kafkovskemu spraševanju o tem, kaj in kako smo kot družbena bitja in obenem kot možnosti. Prometej s svojim usodnim vprašanjem, kaj prispeva za dobro ljudi, je vsak od nas, in če je literatura res kakovostna, tega Prometeja literatura v bralcu nagovori.

Hkrati se novela Prometej dotika temačne družbene konstrukcije, torej tega, kako tiste odločitve, v katerih ne sodelujemo, na nas malone usodno vplivajo. V končnem prizoru rudar prizorišča groze ne more več zapustiti in na neki način je vse, kar sem v zgodbo postavil prej, pripravljalo zgolj ta prizor, to nezmožnost, nemoč. Reči hočem: pomen v literaturi potrebuje oboje, realno spodbudo in imaginarni okvir, težnost in milost, da bi lahko obstal v času in prostoru.

Po več pesniških zbirkah in dveh romanih ste se tokrat odločili za novele – zvrst, ki je v slovenski književnosti podhranjena, čeprav izjemno zanimiva. Kaj vas je pripeljalo do te zvrsti in kaj vam je omogočila?

Po moji oceni obstajata dva tipa bralk oziroma bralcev knjige Bogovi se nam smejijo. Prvemu tipu najbolj ugaja prva zgodba, torej Evropa, drugemu tipu pa zadnja zgodba iz zbirke, torej Ikar. Ti dve zgodbi sta ekstrema mojih pristopov, ena je bližje realističnemu pristopu, druga alegoričnemu oziroma simbolnemu – kot avtor nenehno osciliram med tema dvema načinoma, saj me strogi realizem pravzaprav ne zanima.

Kot cilj sem si tokrat zadal zgodbe pisati na najbolj redukcijski način, kar je možno, da torej še zdržijo kot zgodbe, da omogočajo določeno ritmizacijo, razvitje likov, morda tudi jezikovno-pesniški impetus, ne da bi to povišal v maniro. Zgodbe sem enostavno začutil v tej skopi dolžini. Iz vsake od teh zgodb bi lahko napisal roman, saj imajo romaneskno substanco, zaplet, vendar me to kot medij tokrat ni zanimalo.

Vsi liki v vaših zgodbah so bodisi hudo obremenjeni bodisi se jim načrti in upi izjalovijo. Tragični so in njihove usode so krute. Od kod tako kruta vizija sveta?

Žrtev je neobhodni element rituala. Logika mitov ne pozna srečnega konca, pozna največ premor med eno in drugo tragično epizodo, zagon na zagon. Sebe sicer ne bi ocenil kot iskalca tragičnega, niti ne za črnogledega. Kar imenujete krutost, je nastopilo samodejno, kot spremljevalka snovi, ki sem jih v zgodbah obravnaval, in načina čim bolj doslednega sledenja snovem in likom.

Upam, da se čuti, da tu gre dejansko za poskus odstiranja in s tem oživljanja mitskih struktur v našem sodobnem svetu. Ko sem pisal te zgodbe, dostikrat nisem vedel, kje se bodo končale. To je verjetno tudi največje veselje pisanja – ko ne pišemo zato, da bi zadovoljili predstave, frustracije, vedenje, želje, znanja, ki jih že imamo, marveč zato, da se nam med pisanjem nekaj dogodi, da nekaj na novo uzremo. Verjamem v energijo, ki se ob tem sprošča in se prevaja v črke in stavke, in prepričan sem, da nekaj te energije lahko začuti tudi bralec.

Zakaj ste knjigo naslovili, kot ste jo?

Šele s perspektive bogov, ki se nam od zgoraj smejijo in tudi posmehujejo, lahko uzremo svojo krhkost, majhnost in popolno odvečnost. Pred kratkim sem se pogovarjal z nekom, ki je potožil, češ, koliko hrane ljudje zavržemo in koliko živali pobijemo, ter se ob tem vprašal, kaj ljudje dejansko doprinesemo svetu.

Mislim, da so ob vseh vsakodnevnih odločitvah, ki jih nujno sprejemamo, nujna tudi vprašanja, postavljena iz velike razdalje in daleč proč od spektra morebitnih posledic. Ljudje lahko s parom rok objamemo samo eno drevo, a naš pogled zato še ne neha panoramsko zaobjemati ogromnega področja. Ta razkol med božanskim in človeškim nosimo globoko v sebi, dela nas za padla bitja, kar pogosto smo.

Ko sva ravno pri perspektivi: vaša je precej drugačna, saj ste eden redkih slovenskih književnikov z bogato mednarodno kariero. Na neki način ste bolj doma v tujini kot v Sloveniji.

Ko sem leta 1998 izdal drugo knjigo, sem imel občutek, da bom mentalno umrl, če bom ostal v Sloveniji. Prijavljal sem se na mednarodne štipendije in rezidence in bil za mnogo priložnosti tudi izbran. Takrat je bilo takih priložnosti sicer manj, danes pa so sestavni del evropskega književnega ringelšpila, kar bi nam moralo biti v veliko olajšanje. Odgovornost za to, kaj se nam na literarnem polju dogaja, jasno prelaga na nas same. Ne gre več za 'dolge lovke sistema', ki bi nas ovirale, to so tempi passati.

Če je tako, torej, da je priložnosti več, zakaj slovenski književniki tako počasi stopajo na mednarodno prizorišče? V primerjavi z balkanskimi kolegi izjemno počasi.

Nekoč sem se o tej dilemi pogovarjal z Danetom Zajcem. Dejal mi je, da sem v zmoti, ker še vedno verjamem, da se ljudje in z nami družba spreminjajo. Prepričan je bil, da se povrhnjica družbe, njena podoba spreminja vseskozi, toda ljudje le redko. Če sploh kdaj. Če pomislite – debate o tem se nenehno ponavljajo.

Razmerje med tistimi posameznimi umetniki, ki so pripravljeni sprejeti tveganje popolnega poloma, zapustiti varnost znanega okolja, in tistimi, ki te ambicije nimajo, je v času precej stabilno. Ponovljivo. Nič ni narobe s tem, toda očitno se moramo sprijazniti, da je prva skupina pač zelo majhen klub. Velja pa tudi, da je tam zunaj težko dobiti kakršno koli veljavno potrditev, kljub globalizaciji sveta morda čedalje težje, in to je, jasno, strašljivo.

V enem od pogovorov ste izjavili, da se ne doživljate kot slovenski, marveč kot evropski avtor. Kaj to pomeni?

Ko sem pred 25 leti začel potovati kot avtor, sem imel občutek, da se Evropa do te mere zbližuje, da bo prevladujoča definicija avtorja kot predstavnika nacionalne književnosti hitro zbledela. Da bomo prej ko slej vsi del neke skupne kulture. Zdelo se mi je tudi, da znamo v Evropi precej dobro ravnati s kruto realnostjo malih razlik. Po 25 letih pa se mi zdi, da je samega sebe imenovati 'evropski avtor' že skoraj politična izjava – kar pomeni, da smo nazadovali na točko, na kateri smo že bili, pa še zdaleč nismo bili srečni – na točko nacionalizmov. In to mi niti malo ne diši.

Napisala: Lena Kreuz // Fotografije: Mankica Kranjec

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju