Ali imajo vsi psihopati težko otroštvo? "Bila sem ljubljena, nikoli zlorabljena"

Na Quori je Athena Walker, raziskovalka in pisateljica, ki piše tudi za Huffpost in Medical Daily, takole odgovrila na vprašanje: Ali imajo vsi psihopati težko otroštvo?

"Jaz ne. Imela sem odlične starše. Bila sem ljubljena, nikoli zlorabljena, skratka, ni se mi bilo treba pritoževati. Psihopatija je prirojeno stanje. Ne nastane zaradi zlorabe. Zloraba lahko vpliva na to, kako se izrazi, ne vpliva pa na samo stanje. To je genetsko."

Nato je navedla izsledke najnovejših raziskav o možganski strukturi, kemiji, fiziologiji in genetiki ter nove teorije o psihopatiji, ki vse po vrsti postavljajo tezo o težkem otroštvu psihopatov na laž. Laž, ki je prerasla v mit tudi po zaslugi pribljubljene obrambe najbolj zakrknjenih kriminalcev pred sodiščem. Igrati na karto 'nesrečnega otroštva' se tem namreč pogosto izplača.

"Večina psihopatov prihaja iz dobrih domov, nima antisocialnih lastnosti in živi produktivno življenje. Manj kot odstotek nas ima antisocialne lastnosti. Te so pogosto odraz okolja in zlorabe," dodaja Walker.

Najnovejše raziskave o psihopatiji

Najbolj zanimiva nova spoznanja o psihopatiji, s katerimi znajo postreči najnovejše raziskave s tega področja, je Walker strnila takole:

1. Čeprav mediji še naprej upodabljajo pretirane in nerealistične psihopatske like, v resnici psihopatija obstaja na spektru, kjer je vsak posameznik drugačen in kaže edinstveno osebnost ter individualizirane lastnosti, znake in simptome na različne načine.

2. Po mnenju nevrzoznanstvenika Jamesa Fallona (ki naj bi bil prav tako psihopat, a nikoli zlorabljen kot otrok)  je v večini družb približno 2 % moških in približno 1 % žensk pravih psihopatov. Kevin Dutton pa trdi, da je to število še manjše in se giblje med 0,75 % in 1 % splošne populacije. Če vključite tiste na meji, ki ne presegajo rezultata za popolnega psihopata, dobite do 5 %, 10 % ali 15 % populacije, v kateri so posamezniki, za katere bi lahko rekli, da so skoraj psihopati ali prosocialni psihopati, ki se lahko zelo dobro znajdejo v družbi, ne da bi jih drugi kdaj prepoznali ali se tega sploh zavedali.

3. Glede na to, da psihopatija lahko predstavlja pomemben del naše populacije, je pomembno upoštevati možnost, da gre za različico nevrotipičnih možganov in ne za motnjo. Blair, ki je odgovoren za eno glavnih teorij o psihopatiji, ob tem trdi, da je psihopatija kognitivna in nevronska disfunkcija s povečanim tveganjem za antisocialno vedenje, vendar pa ni enakovredna diagnozi antisocialne osebnostne motnje, ki se osredotoča le na povečano tveganje za antisocialno vedenje in ne na specifičen vzrok.

4. S tehnologijo, ki zdaj omogoča genske raziskave in skeniranje možganov, začenjamo primarno psihopatijo razumeti na nove načine.

"Nove zmožnosti skeniranja možganov in opazovanja nevroloških razlik v možganski strukturi psihopatov terjajo najmanj vnovičen tehten premislek, med drugim zato, ker velika večina – več kot 86 % psihopatov – ne prestaja zapora in je to zadnje mesto, kjer bi želeli pristati."

Je nevrodivergentnost, ne motnja

"Psihopatija je prirojeno stanje. Zaznamuje jo edinstvena sestava možganov, ki povzroči drugačno doživljanje čustev. Večina čustev pri psihopatu je zelo otopelih, nekatera pa popolnoma manjkajo. Psihopatija ni posledica zlorabe, zanemarjanja ali travme, čeprav lahko te stvari vplivajo na manifestacijo lastnosti pri osebi s psihopatskimi možgani."

Navkljub povedanemu ostaja dejstvo, da toksično okolje lahko prispeva k nepravilnostim v delovanju možganov, pa naj so ti nevrotipični (kar lahko rezultira v diagnoze motenj) ali nevrodivergentni (kar je samo po sebi prirojena drugačnost, torej stanje, ki bi obstajalo ne glede na okolje). 

Na primer, nevropsihološki podatki o zlorabljenih mladostnikih kažejo hiperreaktivnost na jezo – posreden pokazatelj hiperreaktivnosti amigdale.

"Zdi se, da je to nekaj, o čemer se vsi strinjajo, ko gre za osebnostne motnje – narcizem, antisocialnost, mejno osebnostno motnjo, histrionsko osebnostno motnjo –, da obstaja negativna zgodovina, povezana z njihovo vzročnostjo. Glede na to bi lahko sklepali, da obstaja genetska nagnjenost k tem lastnostim, vendar se te ne aktivirajo, razen če se vnese(-jo) negativni vzročni dejavnik(-i), in pravzaprav bi ti genetski dejavniki morda imeli pozitivne rezultate, če bi bili njihovi nosilci namesto negativnega izpostavljeni pozitivnemu okolju."

Psihopatija v diagnostični priročnik ni vpisana kot psihiatrična diagnoza, jo pa nekateri neprestano umeščajo na spekter antisocialne osebnostne motnje, kar je po mnenju Walkerjeve napačno.

Psihopati, med katerimi lahko najdemo tudi odlične kirurge, sijajne odvetnike in prominentne politike, so namreč lahko tudi prosocialni, ali kot pravi raziskovalec in nevroznanstvenik  James Fallon t.i. 'dobri psihopati'.

"Večina psihopatov, 86 % njih, je dobro funkcionalnih posameznikov iz dobrih družin. Tisti, ki to niso, so v zaporu, tako kot večina antisocialnih posameznikov."

Preberite si tudi: Leonida Zalokar: Na leto dobimo vsaj enega otroka z antisocialnimi osebnostnimi potezami!