Delček ljubljanske Trubarjeve ceste, bohemske ulice s pridihom multikulturnosti, je tudi restavracija Libanonske meze in drugi užitki.
Komaj dobro vstopim v prostor, ki žari od energije Bližnjega vzhoda, že mi Alja Hafner Taha, lastnica restavracije, ponudi kavo dobrodošlice. »To je ahwa sada, črna kava v direktnem prevodu,« pojasni Alja. Ponudijo jo kot aperitiv, kar se morda sliši malce čudno, a res je ta mala skodelica kave s kardamomom odličen uvod v obrok. »To je del arabske tradicije,« mi še razloži. »V arabskem svetu takšno kavo ponudijo za dobrodošlico, ko nekdo pride na obisk domov, in jaz pravim, da ljudje niso prišli k nam v restavracijo, ampak domov. Večini gostov je to zelo všeč,« še doda.
Zgodba Libanonskih mez in drugih užitkov združuje Vzhod in Zahod, je izvirna in avtentična. Iskrena. Takšna, kot je Alja. Pove mi, da je po očetu Palestinka in po mami zamejska Slovenka. Ko je bila otrok, so se veliko selili. Zamenjala je kar nekaj šol in zato tekoče govori francosko, angleško in italijansko, seveda govori tudi očetov arabski dialekt. Dolga leta je delala v marketingu in oglaševanju. Nekega dne pa je prišla do odločitve, da – ne več v rosnih letih – mora nekaj v svojem življenju drastično spremeniti. »Preprosto si nisem želela enkrat reči, kaj bi bilo, če bi ... In sem skočila v deročo vodo,« pravi Alja, ki se je pred dvema letoma in pol odločila slediti svojemu srcu in sanjam ter odprla restavracijo. Res je, da je bila hrana in priprava hrane vedno njena strast, ljubezen in veselje. Pri sebi doma je gostila tudi do 50 ljudi, a gostinski posel je vseeno specifičen. »To je intenziven posel, ki je veliko garanje. Najteže pa je zadevo vzdrževati. A zelo mi pomagajo izkušnje iz marketinga in znanje, kako izpeljati projekte. Vedno se vse reši.« Rešila je tudi to, da je imela prostor za restavracijo, a ni imela glavnega kuharja. Našla je Slovenca Matjaža Šinka, ki se je naučil pripravljati avtentično bližnjevzhodno hrano. Tako Alja kot njen oče sta ga naučila priprave prave domače bližnjevzhodne kuhinje, ki se je ne moreš naučiti iz kuharskih knjig.
Kaj je na meniju?
Preden je odprla restavracijo, Slovenci razen kakšnega falafla in humusa nismo prav dobro poznali bližnjevzhodne kuhinje. Dnevna kosila so kreativna platforma za kuharja, ki ima pri izbiri jedilnika proste roke. Del kosila so tudi juhe, čeprav jih v arabskem svetu ne jedo kot del kosila. Smo jim pa Slovenci zato tako močno zapriseženi, da jih ponudijo tudi v Libanonskih mezah, a seveda z bližnjevzhodnim pridihom.
Libanonske meze in drugi užitki namreč niso le restavracija z libanonsko hrano, ampak jim ti drugi užitki dajejo prostor, da pokažejo cel Bližnji vzhod. Alja Taha je sama sestavila meni, ki ga sem in tja malce prilagodijo. Ne uporabljajo toliko limone in česna kot Libanonci in ne dajejo takšnih ogromnih količin olivnega olja kot Palestinci. »Večinoma se držimo avtentičnosti, a kjer se ne, to povemo in povemo tudi, zakaj ne,« pove Alja in doda, da smo jo Slovenci kot gostje zelo presenetili z odzivom na to hrano. Pri bližnjevzhodni hrani ne gre za tako močne okuse, kot so na primer v indijski hrani. Vendarle je to mediteranska hrana z veliko zelenjave, šestimi tipičnimi začimbami in popolnoma drugačno pripravo. In to je to, kar to kuhinjo naredi tako drugačno. Obvezne sestavine so: tahini, melasa granatnega jabolka, koriander, kardamom, meta, rožna voda, druge specifične začimbe ... Alja prisega na avtentične sestavine, zato jih večinoma uvaža. Na jedilnem listu so dobrote iz sezonske zelenjave in mesne specialitete, med njimi tudi tradicionalne palestinske jedi, ki jih je treba naročiti vnaprej. Na vinski karti so tudi libanonska vina in ajran, ki ga naredijo sami. Tudi arabski kruh delajo sami, postopek so mi prijazno pokazali v kuhinji.
Domačni ambient
Ko z Aljo klepetava ob kavi ahwa sada, ki jo prav z veseljem posrkam, v ozadju pa se sliši prijetna bližnjevzhodna glasba, opazujem tudi ambient. Odseva duh bližnjega vzhoda in, ja, res se počutim kot doma. »Z Mezami sem želela ustvariti prostor, kjer se je hrana z dušo in za dušo. Da gre za prostor, kjer je strpnost do drugega in drugačnega sveta, kjer je druženje iskreno, kjer se pozitivne energije pretakajo, kjer naše goste razvajamo. In seveda, da si človek lahko vzame nekaj časa zase,« pojasni Alja.
Slovenci smo odlično sprejeli restavracijo, ki prinaša drugačnost v kulinarični ponudbi. »Veliko ljudi mi je reklo: Končno!« pravi Alja, ki se nikoli ne bo spraševala, kaj bi bilo, če ne bi poslušala svojega notranjega glasu. Bila je pogumna in v srednjih letih naredila popoln obrat v karieri. »Zavedati se moramo, da ni nič zakoličeno, da moramo poslušati sebe. Potem vidiš, da je vsaka stvar v življenju za nekaj dobra. Verjetno pa si brez izkušenj v resnem poslu ne bi upala uresničiti svojih sanj.«
Kako pripravimo tabule, tradicionalno libanonsko solato?
Alja Hafner Taha pravi, da je v Libanonu solata tabule zaradi velikih količin peteršilja bolj zelena. Palestinska različica pa je malo bolj bela, saj je v njej več bulgurja. V Libanonskih mezah pripravljajo bolj libanonsko različico in njihova tabule je zelo zelen. Tabule pripravimo tako, da v limoninem soku namočimo fini bulgur. Grobo nasekljamo veliko peteršilja, paradižnik narežemo na kocke, fino narežemo mlado čebulo, nasekljamo svežo meto. Količinsko je največ peteršilja, petino ali četrtino te količine pa bulgurja, čebule, paradižnika in mete. Vse dobro premešamo. Dodamo še piment, limono, sol in olivno olje.
Besedilo: Polona Prešeren // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču