Upor proti patologizaciji vsakdanjega življenja.
V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil ameriški psihiater Allen Frances predsednik delovne skupine, ki je ustvarila Diagnostični in statistični priročnik-IV (DSM-IV) Ameriškega združenja psihiatrov (objavljen leta 1994).
Pred tem je bil Frances tudi del ekipe – pod vodstvom nekdanjega učitelja Boba Spitzerja – ki je ustvarila DSM-III (objavljen leta 1980) in DSM-IIIR (objavljen leta 1987).
Danes je eden najvidnejših kritikov DSM-5 (objavljen leta 2013).
- DSM (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj) je knjiga, ki jo psihiatri uporabljajo za sledenje in opisovanje duševnih motenj in stanj.
Biomedicinci kot avantgarda
Spitzerjev cilj z DSM-III je bil narediti psihiatrično diagnozo sistematično in zanesljivo. Skupaj s svojimi mlajšimi kolegi so tvorili 'tesno povezano skupino biološko usmerjenih raziskovalcev, ki so se imeli za avantgardo, ki je področje usmerjala proti preostali medicini in stran od prej prevladujočih psihoanalitičnih in socialnih modelov'.
Končni rezultat je bil žal le še bolj zajetna verzija 'psihiatrične biblije', ki je bolnike razvrščala zgolj na podlagi površinskih podobnosti.
"Ta preprost pristop je bil nujno potreben, če so se psihiatri želeli strinjati o diagnozah – vendar se je zdelo, da je izpustil skoraj vse, kar je bilo zanimivega o bolniku," pojasnjuje Frances in nadaljuje: "Razumevanje bolnika se je zdaj zreduciralo na izpolnjevanje kontrolnega seznama simptomov. Najhujša posledica DSM-III pa je bila 'diagnostična inflacija', ki jo je spodbudil."
Z DSM-5 (iz leta 2013) so se stvari nato še poslabšale. Zgodil se je premik od diagnostične inflacije k diagnostični hiperinflaciji.
"Verjetno bo to, sprožilo popolnoma novo serijo nesrečnih 'modnih muh', poleg tistih, ki jih že imamo."
In zato se je Frances odločil 'rešiti normalnost'.
Kaj sploh še je normalno?
Frances svojo knjigo Saving Normal opisuje kot 'delno mea culpa, delno j’accuse, delno cri de coeur' (v prevodu 'delno je moja krivda, delno obtožujem, delno jokam iz srca').
Njegovi argumenti o nevarnostih pretiranega diagnosticiranja psihiatričnih stanj in psihiatričnih diagnoz so prepričljivi – morda še bolj zato, ker iskreno priznava svojo vlogo pri razvoju taiste inflacije.
Tveganja diagnostične inflacije se močno zaveda 'zaradi bolečih izkušenj iz prve roke'.
"Kljub našim prizadevanjem, da bi ukrotili pretirano diagnostično navdušenje, je bil DSM-IV spet zlorabljen za napihovanje diagnostičnega mehurčka."
Še posebej ga skrbi eksponentno povečanje diagnoz psihiatričnih stanj pri otrocih, saj piše: "Nismo uspeli preprečiti treh novih lažnih epidemij duševnih motenj pri otrocih – avtizma, motnje pomanjkanja pozornosti in bipolarne motnje v otroštvu. In nismo storili ničesar, da bi omejili divjo diagnostično inflacijo, ki je že širila meje psihiatrije daleč preko njenih pristojnosti."
Če povedano ponazorimo na primeru motnje pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), ki se 'širi kot požar v naravi'.
"Ta diagnoza se uporablja tako promiskuitno, da se zanjo zdaj kvalificira že neverjetnih 10 odstotkov otrok," piše Frances in nadaljuje: "Pa vendar za ZDA velja, da je pri fantih, rojenih decembra, 70 odstotkov večja verjetnost, da bodo diagnosticirali ADHD, kot pri fantih, rojenih januarja. Razlog, zakaj je diagnosticiranje ADHD tako problematično, je v tem, da gre v bistvu za opis nezrelosti, vključno s simptomi, kot so 'pomanjkanje nadzora impulzov', 'hiperaktivnost' ali 'nepozornost'. Fantje, rojeni decembra, so običajno najmlajši v svojem šolskem letniku (v ZDA) in so zato bolj verjetno nezreli. V Združenem kraljestvu se najmlajši otroci v šolskem razredu rodijo avgusta, zato je tukaj pri otrocih, rojenih avgusta, večja verjetnost, da bodo diagnosticirali ADHD. Imamo medikalizirano nezrelost."
All diagnoses in psychiatry are purely descriptive- just names for symptoms that tend to go together & help predict course & treatment.
— Allen Frances (@AllenFrancesMD) June 13, 2024
None of the psych diagnoses is the slightest bit explanatory- causes are too complex/interacting for us to understand. https://t.co/5BTDrzKPph
Rešiti je potrebno normalnost
"O tem, da je potrebno rešiti normalnost, sem napisal celo knjigo. V njej sem povedal, da bi morali nehati sramotno zanemarjati potrebe zares hudo bolnih, a tudi, da pretirano diagnosticiramo tudi ljudi, ki imajo zgolj povprečne, pričakovane čustvene reakcije na življenjske težave," je povedal v podkastu za The Carlat Report, nato pa opozoril še na epidemiološke študije, ki so znanstveno gledano prešibke glede na to, kakšen pomen se jim nato pripisuje.
"Epidemiologija vedno napačno meri, ker gre za telefonski intervju ali samoocenjevanje na internetu, ki ne upošteva kliničnega pomena. Samozaznani simptomi še niso enakovredni psihiatrični motnji; ti boleči simptomi morajo povzročiti klinično pomembno stisko ali okvaro, tega pa ni mogoče storiti v samoocenjevalnem intervjuju na internetu ali s telefonskim anketarjem. Ko torej vidite, da se stopnje tesnobe in depresije v populaciji dramatično spreminjajo, to pomeni le, da je prebivalstvo ustrezno bolj tesnobno, bolj depresivno, žaluje za izgubo ljubljenih. Ampak to je človeško stanje. To ni psihiatrična motnja. Ko se družba sooči z velikim stresorjem, takšnim, kot je bila nedavna pandemija, bodo ljudje imeli čustvene simptome, vendar to ne pomeni, da so kar avtomatično duševno bolni," opozarja Francis.
Diagnoza naj se piše s svinčnikom
"In zato mi je všeč ideja, da se diagnoza zapiše s svinčnikom, in ne da se diagnoza postavi ob prvem obisku. Slednjemu se lahko izognemo le, če smo odprti za možnost, da se bo ljudem stanje tudi izboljšalo. Da vemo, da mnogi ljudje pridejo k nam na najslabši dan svojega življenja, in da lahko, če le pozorno počakamo, zagotovimo normalizacijo tudi s preprostimi psihoterapevtskimi tehnikami ali redno psihoterapijo. Verjeti gre, da mnogi ljudje, za katere se najprej zdi, da bi morali dobiti diagnozo, te ne bodo več potrebovali že čez tri tedne ali mesec dni," pravi Francis.
"To še posebej velja za primarno zdravstveno varstvo. V psihiatriji danes sprejemamo ljudi na podlagi napotitev zaradi suma resnosti bolezni, toda že v primarnem zdravstvenem varstvu je veliko ljudi diagnosticiranih in jemljejo zdravila, ki jih v resnici ne potrebujejo. In za večino od njih so stranski učinki zdravil na dolgi rok veliko bolj nevarni in dragi kot kakršne koli kratkoročne dobrobiti, ki jih lahko dosežejo. Večina ljudi, ki se soočajo s prehodnimi težavami, ki so posledica stresa, in nimajo dolge predhodne anamneze hujše psihiatrične motnje ali kronične psihiatrične težave, se bo s časom, z normalizacijo, budnim čakanjem in preprosto povečanjem podpore v življenju, kar bo zmanjšalo stres, sčasoma povsem pobrala. In za mnoge bo takrat bolje, da nikoli niso dobili diagnoze. Delno zato, ker ko je diagnoza enkrat postavljena, ljudi običajno preganja vse življenje.
And never forget:
— Allen Frances (@AllenFrancesMD) April 21, 2025
Every differential diagnosis should include "No Mental Disorder"- many patients present with normal/expectable distress of everyday life.
Every treatment plan should include "Watchful Waiting" & "No Treatment"- mild/transient problems often resolve with time. https://t.co/ePf4Cth7DP
Spremeniti se mora cela družba
Da bi rešili 'normalno', ne bo dovolj spremeniti le besedila priročnika. Potrebna bo tudi kulturna in politična preobrazba, preobrazba v tem, kako danes razumemo in govorimo o ljudeh.
"Še vedno je razumno upati, da bo nazadnje le prevladal zdrav razum. Ljudje in oblikovalci politik se bodo morda sčasoma zbudili in spoznali, da nismo samo skupina bolnih posameznikov, od katerih ima vsak kup psihiatričnih diagnoz, ki skupaj predstavljajo bolno družbo."
- Frances je velik pristaš psihoterapije in zagovornik biopsihosocialnega modela zdravljenja duševnih motenj. Ima veliko skupnega s kritiki psihiatrije, ki nasprotujejo pretiranemu diagnosticiranju in pretiranemu zdravljenju, vendar močno nasprotuje tistim, ki trdijo, da je psihiatrično zdravljenje vedno škodljivo in nikoli potrebno. "Pet odstotkov prebivalstva s hudimi duševnimi boleznimi ne živi dobro brez zdravil in brez zdravljenja pogosto konča v zaporu ali živi na ulici."
Preberite si tudi: Psiholog o 'najbolj dolgočasnem klientu': "Potem pa je na seanso prinesel nekaj, kar je spremenilo vse"
