Alma M. Sedlar o razlogih za odhod iz KPK-ja

Alma M. Sedlar o razlogih za odhod iz KPK-ja (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
6. 11. 2017

Doktorica znanosti, filozofinja, novinarka, nekdanja urednica revije Obrazi in borka za zaščito žvižgačev v Sloveniji se je postavila za pravice, kar jo je najprej stalo službo novinarke.

Zadnja tri leta je bila namestnica predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, ki jo je zaradi nemoči, da bi kaj spremenila, zapustila.

Zakaj ste odšli s Komisije za preprečevanje korupcije?

Razlogi so podobni tistim, zaradi katerih nisem več novinarka. Odšla sem na točki, ko sem ugotovila, da ni mogoče več ničesar spremeniti. Lahko bi ostala tam do konca mandata, prejemala plačo in čakala, da mine oziroma da se nekaj zgodi. Ko sem ugotovila, da predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Boris Štefanec uživa skoraj absolutno podporo politike, saj je državni zbor edini organ, ki lahko predsedniku republike predlaga njegovo razrešitev, je postalo jasno, da se tam ne bo nič spremenilo. Hkrati je postalo dokončno jasno tudi, da predvsem tistim, ki naj bi jih KPK nadzorovala, trenutne razmere ustrezajo. Zato sem odšla.

Ste ena redkih žensk, ki se je upala javno izpostaviti in pokazati na nepravilnosti KPK. Kaj je tam narobe?

Razmere na KPK niso takšne, kakršne bi morale biti, in mislim, da je to vsem v državi bolj ali manj jasno. Kot članica senata sem bila soodgovorna za odločitve, ki smo jih sprejemali. Ni mi bilo vseeno, da institucija, v katero sem vstopila z namenom nekaj spremeniti, nadaljevati delo predhodnikov in ga nadgraditi, tone, jaz pa sem pri tem soudeležena in nemočna. KPK ima kot neodvisna državna institucija specifičen položaj, saj nad sabo nima skoraj nikakršnega nadzora, kar med drugim pomeni, da se ne jaz ne zaposleni nismo mogli obračati na nikogar. Tisti, ki so vendarle pristojni za ukrepanje, pa so se na vso moč otepali odgovornosti. Ureditev je takšna, da vodstvu KPK oziroma predstojniku skoraj nihče ničesar ne more oziroma trenutno niti ne želi, česar se trenutni preostanek vodstva KPK še kako zelo zaveda.

Kaj se vam je pravzaprav dogajalo?

Že kmalu po prevzemu mandata, ko sem zaznala, kam bo najverjetneje šel ta voz, sem opozorila na nepravilnosti. Ko sta oktobra 2014 dva člana senata na dopisni seji brez mene glasovala o »zadevi Alenka Bratušek«, sem na to opozorila z javnim pismom in gospoda Štefaneca pozvala k odstopu. Takrat se je začel niz povračilnih ukrepov, ki je trajal do mojega odhoda, in to traja še danes z različnimi postopki, šikaniranjem in poskusi diskreditacije predvsem s strani politično radikaliziranih medijev. Zelo hitro, morda celo prehitro oziroma pred drugimi sem ugotovila, kam bo takšno ravnanje pod vodstvom Borisa Štefaneca pripeljalo.

Bi lahko rekli, da je šlo za mobing?

Šlo je tudi za mobing.

Je KPK pri opravljanju svojega dela uspešna?

Komisija večino administrativnih nalog in pristojnosti še vedno povsem dobro in tekoče opravlja, vendar bi lahko te naloge vsaj enako dobro opravljala pod katerim koli drugim vodstvom oziroma celo, če vodstva v trenutni obliki (kot kolegijskega organa ter s predsednikom s praktično neomejenimi pristojnostmi) sploh ne bi bilo. Največji problem je, da se v času predsednikovanja Borisa Štefaneca tako rekoč ne preganja sistemske, politične korupcije. Eno od področij, na katerih delo KPK tekoče poteka, je na primer ugotavljanje nasprotja interesov, ki je v majhni Sloveniji precej razširjeno.

Za kaj se zavzemate?

Nisem nekakšen Che Guevara ali nekdo, ki bi se z ognjem in mečem boril proti vsem krivicam na svetu. Sem zgolj človek s temeljnim občutkom za pravičnost in etičnost. Morda sem to kdaj v preteklosti vzela kar nekoliko preresno. (smeh) Ko sem kot novinarka pri Delu Revije ugotovila, kaj se utegne s podjetjem zgoditi, ko ga je prevzel Matej Raščan, sem si rekla, da kot novinarka ne morem pisati o drugih in moralizirati, kako naj ravnajo, sama pa hkrati molče dopustiti, da potone podjetje, pri katerem sem bila zaposlena. Ko naletiš na krivico, jo moraš, če je to le mogoče, poskusiti popraviti.

Verjetno smo na začetku vsi borci za pravice, potem pa si ogledamo nadaljevanko Hiša iz kart in ugotovimo, kako umazano deluje politika. Vi ste to 'nadaljevanko' gledali od blizu. Se takšne izkušnje sploh splačajo?

Splača se ne, osebne žrtve so hude in jaz sem svojo v zadnjih letih že pošteno plačala. Majhne zmage štejejo. Utopično bi bilo pričakovati, da bi kdorkoli lahko spremenil svet. Kot novinarka sem razkrila precej nepravilnosti in opozarjala na krivice ter druge sistemske anomalije v družbi. Spremljala sem področje sociale, kršitve človekovih pravic. V obdobju, ko sem bila sama novinarka, je bilo mogoče z novinarskim delom še kaj spremeniti. Če sem lahko s svojimi članki vsaj v nekaterih primerih komu pomagala, kaj premaknila, sem to štela za uspeh. Pri tovrstnem delu si je smiselno postavljati manjše, a uresničljive cilje.

Kaj se je z vami dogajalo vam v letih po zatonu Dela Revij?

Ste edini, ki ste me do zdaj to vprašali. Do zgodbe z Raščanom (Matej Raščan, nekdanji lastnik podjetja Delo Revije, op. a.) se nisem nikoli javno izpostavila, saj mi je ustrezalo delo novinarke, katere članki odmevajo, sama pa se drži bolj v ozadju. Tako sem lažje delala. Leta 2007 sem prejela nagrado Društva novinarjev Bratstvo resnice in bila dvakrat izvoljena članica Novinarskega častnega razsodišča. Kmalu po prihodu Mateja Raščana v podjetje, ko sem videla, da utegne vse skupaj potoniti, smo ustanovili Novinarski sindikat Dela Revij. Takrat sem se prvič javno izpostavila. Boj, pri katerem je aktivno sodelovala tedanja članica Sveta delavcev Jelka Sežun ter nekaj drugih kolegic in kolegov ter vodstvo dveh sindikatov, je bil trd. Na koncu je podjetje sicer šlo v stečaj in Raščan je odšel – a uspelo nam je doseči, da je NKBM, ki je Raščanu dala posojilo na lepe oči, še pravočasno zasegla blagovne znamke revij. Večina teh živi še danes in večina zaposlenih ima še danes službe. To štejem za uspeh. Pozneje je blagovne znamke sicer vzelo v najem podjetje, katerega zgodba je znana. Po nekaj mesecih so me kot predsednico sindikata odpustili z abotnim razlogom – zaradi mobinga nad direktorjem. Tak mobing že po definiciji ne obstaja in vsi postopki na sodišču s tedanjim delodajalcem so se seveda zaključili v moj prid. To pozneje ni nikogar več zanimalo, meni pa so se po tej odpovedi tako rekoč zaprla vrata v novinarstvu, s katerim sem se aktivno ukvarjala od svojega 15. leta.

Na koga ste se lahko obrnili?

Ob strani mi je stal predvsem Sindikat novinarjev Slovenije pa tudi drugi sindikati. Tista peščica prijateljic in prijateljev, ki te nikoli ne zapustijo. Nekateri novinarski kolegi in kolegice. Večino je bilo strah, veliko jih je bilo preračunljivih. Takrat so odšli nekateri ljudje, za katere sem mislila, da se ne bomo nikoli ločili, hkrati pa so se v mojem življenju takrat pojavili ali mi ponudili pomoč ljudje, od katerih česa takega prej ne bi pričakovala. Nekateri nekdanji sodelavci in sodelavke so, čeprav so imeli majhne otroke in celo nezaposlene partnerice ali partnerje, tvegali (in nekateri takrat tudi izgubili) delo ali zaposlitev s tem, ko so pričali v mojo korist. To so hude preizkušnje za vse vpletene, ki pa po drugi strani razkrijejo, kdo je Človek. Gnilo listje odpade samo.

So vas ljudje zapustili, ker so se ustrašili za svoje položaje, ali ker so ugotovili, da od vas ne bodo imeli več koristi?

To sem se pogosto spraševala. Nekateri najbrž tudi zaradi koristi. A vse je enkrat prvič in potem se človek navadi. Tisti pravi ostanejo. Razen tega sem danes že skoraj malo prestara, da bi na novo preštevala ljudi.

Alma M. Sedlar: Majhne zmage štejejo

Bi bilo morda drugače, če bi bili moški? So ženske v večinsko moški družbi še vedno degradirane? Jih ne jemljejo dovolj resno?

Absolutno. Kot novinarka sem bila, če se malo pošalim, glede tega kar zavita v vato, saj sem verjela v obstoj (skoraj) popolne enakosti spolov. Novinarstvo je precej feminiziran poklic, vendar smo imeli tudi nekaj moških kolegov in nikoli ni bilo težav z različnostjo ali drugimi osebnimi okoliščinami. Ko sem prišla na KPK, ki je že sama po sebi hierarhična ustanova, je bilo tako, kot bi prišla ženska v vojsko opozarjat na nepravilnosti. Le da so, v nasprotju s KPK, v večjih sistemih, kot sta Slovenska vojska in Policija, po nekaterih neprijetnih dogodkih tovrstne zadeve uredili na sistemski ravni. Če bi bila moški in bi ravnala, kot sem, bi bila verjetno označena kot »heroj«, tako pa sem že vse od sindikalnega boja za Delo Revije označena kot »konfliktna ženska«.

Marsikdaj slišimo, da bi bil svet lepši, če bi ga vodile ženske. Ko pride nekje na oblast ženska, se zdi, da se kaj korenitega vkljub vsemu ne spremeni. Kakšna je sploh vloga ženske v današnji družbi in ali je sploh smiselno deliti svet na moškega in ženskega?

Pomemben je enak izhodiščni položaj, in ne dejstvo, da si zaradi spola ali drugih osebnih okoliščin onemogočen že na začetku. Kar se dogaja po tem, je druga stvar. Lahko si za ta položaj neprimeren in vse zavoziš, ne glede na to, ali si ženska ali moški. Težava je v tem, da ženske velikokrat sploh nimajo možnosti priti na položaj, na katerem bi lahko kaj zares pomembnega zavozile. Ženske prav zaradi številnih osebnih okoliščin praviloma težje prodrejo v ospredje in se tudi težje odločajo za vodilne položaje, na katerih so izpostavljene.

Po eni strani naj bi bile ženske pravičnejše in zaradi svoje naravne vloge bolj nagnjene k skrbi za šibkejše, po drugi strani pa eden od stereotipov pravi, da so ženske veliko bolj nagnjene k spletkarjenju.

Te lastnosti se ne izključujejo, torej so lahko vse to hkrati. (smeh)

So ženske manj nagnjene h korupciji?

Mednarodne raziskave o koruptivnem delovanju kažejo, da so ženske praviloma manj nagnjene k sprejemanju in dajanju podkup­nine. Ena od možnosti je ta, da jih je manj na položajih, velja pa tudi, da bi imele v sebi bolj vcepljene moralne in etične norme. Od koruptivnih ravnanj pa naj bi jih po nekaterih raziskavah bolj kot moške odvračal tudi povsem pragmatičen strah, da bi jih odkrili. V številnih državah pa so ženske preprosto manj korumpirane že zato, ker je veliko manj ali nič možnosti, da bi prišle na visok položaj oziroma funkcijo, ki bi jo lahko zlorabljale za osebne koristi.

Kaj se zgodi v človeku, morda žvižgaču, ki je korak pred drugimi, ugotovi nepravilnosti, jih lahko celo dokaže, vendar ne more naprej? Izgubi službo in v državi postane persona non grata?

Osnovna težava je, da Slovenija nima celostno urejene zaščite žvižgačev. Ne torej zgolj zaščite za posameznike, ki prijavijo sum korupcije Komisiji za preprečevanje korupcije, temveč tudi za tiste, ki prijavijo ali razkrijejo niz drugih nepravilnosti. Zaščititi bi bilo treba posameznike, ki razkrijejo nepravilnosti, ki povzročajo škodo javnemu interesu, mednje sodijo na primer ogrožanje javnega zdravja ali okolja, varnosti hrane, slabo upravljanje, neupravičena uporaba javnih sredstev ... Slovenija potrebuje zakon, ki bi celostno urejal zaščito posameznikov, ki razkrijejo nepravilnosti, torej žvižgačev.

Je biti žvižgač na KPK paradoksalno?

Paradoksalno je predvsem to, da je KPK edina institucija v državi, ki ima pristojnosti za zaščito žvižgačev oziroma prijaviteljev nepravilnosti po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Pod trenutnim vodstvom je prišlo do zanimivega paradoksa, saj se je izkazalo, da KPK pod vodstvom Borisa Štefaneca pooseblja marsikaj od tistega, proti čemur naj bi se borila.

Ste žvižgačica?

Nisem žvižgačica, sem pa avtorica prve slovenske knjige o žvižgačih.

Besedilo: Živa M. Brecelj // Foto: Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri