Alpake - nežne južnoameriške 'kamele'

31. 10. 2017 | Vir: Jana
Deli
Alpake - nežne južnoameriške 'kamele' (foto: Eva Hajdenkumer)
Eva Hajdenkumer

Dolg vrat in dragocen puhast kožušček sta lastnosti, po katerih prepoznate alpako. To je udomačena vrsta južnoameriške kamele, ki jo lahko najdete tudi na posameznih kmetijah na Goričkem.

Prijazna in razgibana pokrajina dobrih ljudi je pravšnje okolje za čredico aplak, ki sicer izvirajo iz andskega visokogorja, ob ustrezni oskrbi pa jim ni hudega niti na drugih koncih sveta. V Evropo so prve alpake pripeljali v prejšnjem stoletju, in sicer najprej v živalske vrtove, danes pa alpake gojijo predvsem ljubiteljsko. Spoznate jih lahko tudi na nekaterih kmetijah po Sloveniji. Ena takih je turistična kmetija družine Martinec v Dolencih na Goričkem, kjer številnim drugim živalim družbo dela tudi čreda 13 alpak. Ker so čredne živali, se počutijo varne le v skupini. Poleg alpak imajo pri Martinčevih sicer tudi koze, ovce, osla in domače živali. Prve alpake so v Prekmurje pred desetletjem pripeljali iz Nemčije, pripoveduje rejec alpak Štefan Martinec. »Bila je ljubezen na prvi pogled. Neko nedeljo sem jih videl na eni izmed nemških televizij, v oddaji so predstavili tudi sanatorij za zdravljenje hiperaktivnosti in pomanjkanja koncentracije pri ljudeh s poškodbo glave ali s prirojenimi razvojnimi pomanjkljivostmi. Takoj sem začel brskati po medomrežju in kmalu sva se z ženo odpravila v Salzburg, kjer sva jih prvič videla v živo. V mesecu dni sva iz Nemčije pripeljala sedem alpak.«

Pogled, ki pomirja

Alpake, podobno kot lame, spadajo v družino kamel, njihove prednike naj bi že pred več kot šest tisoč leti v Južni Ameriki gojili Inki. Velike so od 100 do 150 centimetrov in tehtajo med 50 in 75 kilogrami. V povprečju živijo okoli 20 let in ljubijo življenje na prostem, kjer lahko preživijo vse leto. Posebno zabavno je opazovati njihovo igro in kotaljenje na peščenih tleh, s čimer si sicer negujejo dlako. Alpake imajo velike, tople oči, so krotke in mirne, tujce pa radovedno opazujejo in se jim, če imajo zanje pripravljen kakšen košček jabolka, tudi približajo na razdaljo roke. V čredi se sporazumevajo s telesno govorico in diskretno izmenjavo glasov, ki naključnim obiskovalcem ni razumljiva, je pa tudi obiskovalcem razumljivo oglašanje samcev, ki čredo prav glasno opozorijo na nevarnost, pa čeprav je to le majhen tuj kuža na povodcu. Pljuvanja, s katerim se alpake branijo, pa ob obisku nismo doživeli. Ponekod v tujini alpake uporabljajo kot terapevtske živali, saj njihov posebni pogled in mirna bližina pomirjata okolico. »Alpake se močno odzivajo na človeško delovanje: mirnost, glasnost, nervozo, agresivnost ... saj do obiskovalca pridejo šele, ko se ta umiri.« Pri Martinčevih terapije z alpakami sicer ne izvajajo, na obisku pa so že večkrat imeli otroke in mladostnike z razvojnimi motnjami, ki so se v družbi alpak vidno sprostili in umirili, dodaja Martinec.

Alpake: Nežne južnoameriške 'kamele'

Alpaka vedno koti podnevi

Te živali so v slovenskem prostoru še vedno precejšnja redkost in zato je tudi znanja o njih malo. V desetletju je kakšna v Martinčevi čredi tudi zbolela in takrat je družina iskala veterinarsko pomoč, na koncu pa so si navadno še najbolj pomagali z napotki nemškega rejca, od koder so živali pripeljali v Prekmurje. »Osnove skrbi zanje nas je naučil nemški rejec, ki je na naši kmetiji zato bival tri dni, v nadaljevanju pa smo večino napotkov poiskali na medomrežju. Takrat so alpake v Sloveniji živele samo na dveh koncih in tudi veterina jih še ni dobro poznala. Šele po prihodu alpak v ljubljanski živalski vrt je začelo o teh živalih krožiti več informacij.« Najbolj dragocene pa so seveda informacije o njihovih navadah in vedenju, ki je do neke mere še vedno prilagojeno življenju v andskem visokogorju. »Alpake imajo zaradi tamkajšnjih pogojev za življenje nekatere prirojene vzorce obnašanja, ki jih druge živali nimajo. Tako mladiča alpaka vedno skoti podnevi, od 6.30 do 14. ure. To pa zato, da se lahko mladiček posuši na soncu in se pridruži čredi, v Andih je namreč ponoči tudi do minus 20, podnevi pa plus 20 °C. Ponoči bi komaj skoteni mladič najverjetneje zmrznil. Ena zanimivih stvari je tudi alpakino stranišče. Alpake so zelo snažne živali – ker je paša v visokogorju skromnejša, čreda potrebo vedno opravlja na enem skupnem mestu in s tem varuje površino, kjer se hrani.«

Alpake: Nežne južnoameriške 'kamele'

Volna kot svila

Alpake so živali, ki obstajajo v svetovnem merilu v največ raznolikih barvah – v kar 22 barvnih odtenkih – od bele, bež, rjave, sive in vse do črne. Brijejo jih enkrat do dvakrat na leto, njihova volna pa spada med najkakovostnejša naravna vlakna, kot sta svila ali kašmir, zato so izdelki iz alpakine volne precej dragi. Martinčevi imajo nekaj izdelkov za domačo rabo, sicer pa volno svojih alpak prodajajo v tujino, kjer je ta volna zelo cenjena. Njihova vlakna namreč ne gorijo, ne vsebujejo lanolina in so antialergijska, poleg tega volna alpak dobro zadržuje toploto, ima visoko stopnjo elastičnosti in je tudi zelo odporna. »Njihova volna je najdražja na svetu, saj ne vsebuje maščob in je ni treba kemično obdelati, se samo opere in že jo lahko tkemo,« sklene rejec alpak Štefan Martinec iz Dolencev.

Besedilo: Slavka Brajović // Eva Hajdenkumer

Novo na Metroplay: "Ne obstaja tema, o kateri se ne bi smeli šaliti!" - Lado Bizovičar | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem