Glede trme je ogromno napačnih prepričanj. Ko otrok trmari, starši največkrat reagirate tako, da vedenje ignorirate, otroku predavate, kako naj se obnaša, mu govorite, da to ni lepo, ga kritizirate, posadite na 'time-out' stolček, če postanete jezni, nemočni, žalosti ali prestrašeni, pa želite, da otrok takšno vedenje čim prej opusti.
Če ne gre drugače, naredite to na silo (ga potegnete, pocukate, udarite). Večina staršev še nikoli ni videla, kakšno OBNOVITVENO FUNKCIJO ima trma za otroka. Razlogov je več. Glavnih je naslednjih pet:
1. Odrasli pod 'trmo' uvrščate najrazličnejše čustvene izbruhe (trma, protest, razvojni preskok/preboj, agresija). Ker nismo pismeni na tem področju, je za starše to vse eno in isto nezaželeno vedenje, ki ga je treba zatreti v kali.
2. Prav zato, ker starši ne veste, kakšna je funkcija trme (in ker blokirate in prekinjate ta proces), še nikoli niste dejansko izkusili, kako se po končanem procesu otrok obnaša. Ena od nalog trme je, da otrok lahko odloži čustveno breme. Ko to naredi, lahko spet razmišlja. To mu omogoča, da najde nove rešitev in se uči dalje. To pa vodi do novih in novih razvojnih premikov, preskokov in prebojev.
3. Zaradi ponovne stimulacije lastne stiske (ker tudi starši in njihovi starši niso imeli kot otroci možnosti zares iti čez ta svoj lastni proces), ki se zbuja in jo čutijo v sebi, ne zmorejo 'držati prostora' za otrokov proces.
4. Celotna družba je negativno naravnana do trme. In družbeno sprejemljivo in zaželeno je, da vsa vedenja, ki jih razumemo kot trmo, pri otroku ustavljamo. Verjetno zaradi prepričanja, da otrok ne sme dosegati svojega z manipuliranjem in izsiljevanjem, kar je še ena v vrsti zmot glede trme, ker to ni namen trme, čeprav starši v trmi to velikokrat vidite. (Da ne bo pomote, ne zagovarjam tega, da otrok dobi, kar hoče, da mu je treba popuščati, da ne bo imel 'travm', in nikakor nisem privrženka permisivne vzgoje!)
5. Za starša je lahko in udobno, kadar se otrok smeje, kadar je vesel, kadar sodeluje. Takrat je starš notranje pomirjen in čuti, da je dober starš. Kadar je otrok jezen, se meče po tleh, kadar celo zamahne proti staršu (čeprav je lahko to le zunanji izraz hude notranje stiske in strahu), takrat postane starš v sebi nemiren in ne zmore 'držati prostora', ki ga otrok potrebuje za lasten proces.
Če se vmešajo še dvomi, ali sem slaba mama/oče, ker se moj otrok tako obnaša, potem otrok nima druge izbire, kot da vedenje opusti. Nezaželeno vedenje se sicer trenutno prekine, kar daje staršu lažno utvaro, da ravna prav, ampak frustracija ostane, čustvena stiska tudi, predvsem pa še ena izkušnja, ko otrok ni izpeljal svojega procesa samoregulacije. Če želite brezplačen vodič LJUBEČE POSLUŠANJE – 7 korakov, kako se odzivati, ko ima otrok čustven izpad, mi pišite na ljubecamama@gmail.com.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec