Mamica dvomesečnika mi je napisala sledeče vprašanje: "Mene sicer jok otroka (zdaj je sicer star komaj dobra 2 meseca) ne moti, oziroma bolje rečeno, ne občutim stiske, vendar pa ga vedno tolažim ob joku, se pravi stisnem k sebi, pestujem in tako dalje. Verjetno je tako majhen otrok še premajhen, da bi se izražal skozi jok, ali ne? Oziroma se izraža, vendar si navadno (vsaj jaz mislim, da je pri nas tako) želi več bližine in takrat zajoka. Kdaj je obdobje, ko se lahko otrok sam umiri?"
Vi ste cel svet za vašega dojenčka in seveda ga vedno stisnite k sebi in ga pestujte. Z jokom otrok komunicira. Lahko je lačen, lahko je žejen, lahko mu je vroče, lahko je zanj v okolici preveč dražljajev in ne zmore vsega procesirati in zato joka. Starši pogosto ne vemo, kaj je razlog. Številni rečejo: "Sit je, previt je, nič mu ne manjka, nima za kaj jokati." Ampak njegovih neprijetnih občutkov, zaradi katerih lahko joka, ne moremo videti z očmi. Zato čim več ljubečega crkljanja vsaj v prvem letu. In vedno je prav, da ga potolažite.Vendar razlikujte, kdaj ga tolažite, kdaj pa tišate. Kdaj se otrok lahko sam umiri? Žal marsikdaj niti odrasli tega ne znajo, zato številni posegajo po zunanjih virih, ki jim pomagajo, da se pomirijo (cigarete, alkohol, hrana, droge ...).
Mislim, da smo pravzaprav mi prva generacija staršev, ki šele začenjamo govoriti o tem in se načrtno ukvarjati s tem, da otroke učimo samoregulacije (samopomirjanja), ob tem pa se številni od nas hkrati tega učite tudi sami. Več izkušenj bo otrok imel, ko se bo ob vas lahko pomiril, več povezav bo lahko sčasoma naredil v možganih, ki mu bodo pomagale, da bo lahko ob stresnih situacijah začutil sebe, vendar ne reagiral impulzivno, ampak razmislil o tem, kaj se dogaja in se zavestno odzval. To je proces, to je učenje, v mojem svetu je to ena od temeljnih nalog vzgoje.
Moj petinpolletnik velikokrat že lahko deluje tako, da razmisli in se na podlagi tega odloči, ampak vedno, ko vidim, da se iztirja, sem tam zanj (če le zmorem), da mu pomagam, da se ob meni pomiri. In to je potem še ena izkušnja več v njegovem mozaiku izkušenj. Moja želja je, da se bo znal vedno sam pomiriti, ne glede na to, kaj se bo dogajalo z njim (tudi ob kakšnih res težkih trenutkih). Če ne prej, pa vsaj takrat, ko bo odšel od doma. Vse do takrat pa je vse le in zgolj učenje.
Če želite brezplačen vodič LJUBEČE POSLUŠANJE – 7 korakov, kako se odzivati, ko ima otrok čustven izpad, mi pišite na ljubecamama@gmail.com.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del