Tišanje se običajno začne že ob rojstvu. Dojenčki jokajo, ker imajo potrebe (te morate vedno zadovoljiti!), ampak jokajo tudi zato, ker je to njihov mehanizem sproščanja napetosti in stresa.
Je pravzaprav njihov samoregulacijski mehanizem! Kljub temu pa številni starši v dobri veri otroku onemogočajo, da joka, običajno z neke vrste preusmeritvijo. Najbolj pogosti načini prekinjanja joka so: otroku rečeš, naj neha jokati, groziš ali kaznuješ, odtegneš ljubezen, pozornost ali otroka celo izoliraš, zamotiš z govorom, glasbo, gibanjem, igrami, nekaj mu daš v usta (hrano, dudo), ga dražiš ali zasramuješ (Oh, ne bodi tak dojenček!), zanikaš ali minimaliziraš njegovo bolečino (Saj ni nič hudega. To pa res ne boli.), ga pohvališ, ker ne joka (Ponosen sem nate, ker si si zlomil roko in nisi nič jokal!), ga usmeriš v to, da začne govoriti ali se smejati (Nehaj jokati in mi povej, kaj se je zgodilo!).
Primer čustvene bolečine: otrok joka, ker mu je bratec vzel igračko. Tudi če bratec igračko vrne, otrok včasih še vedno joka. To kaže na to, da otrok ne joka le zaradi igračke, ampak tudi zaradi čustvene bolečine zaradi bratovega vedenja. Otrok čuti frustracijo in ogorčenje, vendar lahko tudi zmedo in stisko. Ta čustva so pospremljena z napetostjo v telesu in čustvenim vzburjenjem, zato je treba, da jih otrok sprosti, da se lahko vrne v svoje umirjeno stanje, kjer lahko raziskuje dalje. Jok tukaj ni primer bolečine, ampak je proces, prek katerega gre otrok ven iz bolečine. Nihče nas zares ne pripravi na otrokov prihod, še manj na njegova intenzivna čustva, s katerimi komunicira, kaj se z njim dogaja. Številni starši se sicer trudijo, da bi otroka kar najbolje vzgojili in skrbeli zanj, a ne znajo 'razbrati', kaj otrok od njih dejansko potrebuje, še manj pa se ustrezno odzvati na njegove potrebe. Veliko škode naredijo tudi prevladujoči vzorci in prevladujoče 'vzgojne' metode in prijemi, ki jih družba celo podpira. Za zdaj.
Vendar, stvari se spreminjajo. Biti starš pomeni, da si vstopil v vlogo, ki je najpomembnejša na svetu. Danes vzgajamo prihodnje generacije in za to delo, ki je prečudovito, a hkrati zares naporno, ne dobimo ne plačila, ne priznanja, ne podpore in informacij, ki si jih zaslužimo in tudi potrebujemo.
Napačna pričakovanje, ki ovirajo starša: namesto podpore, ki jo starši potrebujete za to, da lahko vzgajate in podpirate svojega otroka, imate starši polno pričakovanj, ki vas omejujejo in bremenijo. Ko otrok joka, se od vas pričakuje: da boste otroka čim prej naredili srečnega in zadovoljnega, rešili njegov problem, če ne morete rešiti problema, potem vsaj čim prej prekinite 'nezaželeno' vedenje, da otrok drugim ne bo v napoto, naredite to čim hitreje, disciplinirajte ga, vsem dokažite, da ste 'ta glavni', pazite, da ga ne razvadite.
Orodje LJUBEČE POSLUŠANJE 7 korakov, kako se odzivati, ko ima otrok čustven izbruh, si lahko prenesete na www.ljubecamama.si.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču