Babica in dedek sta imela psičko Bajko, na katero smo bili vsi zelo navezani in smo jo imeli zelo radi. Žal je zaradi bolezni zelo na hitro umrla. Za moja sinova, stara dve leti in pol in pet in pol, je bila to prva izkušnja, da sta izgubila nekoga, ki jima je veliko pomenil in na kogar sta bila zelo navezana.
Ko sva z možem izbrala pravi trenutek in jima povedala, kaj se je zgodilo, sta se odzvala zelo različno. Obema je bilo hudo, ampak starejši je planil v neutolažljiv jok. Vedela sem, da mu bo zelo hudo, vseeno pa nisem pričakovala, da mu bo tako zelo hudo. Ker se zavedam, da je pomembno, da otroku omogočimo, da joka, kadar je žalosten, sem se usedla k njemu na tla in ga vzela v naročje.
Želela sem ga potolažiti in mu povedati, da bo minilo, da ni tako zelo hudo in naj se kar pomiri. Seveda, bilo mu je zelo težko, meni tudi in želela sem ga potolažiti. Pa nisem naredila nič od tega. Tako kot poskušam učiti vse mamice (in očke), sem tokrat samo poslušala. Ljubeče poslušala. Bila sem tam samo zanj, za njegovo žalost. Nisem posegala vanj s svojimi vsebinami, s katerimi sem ga želela potolažiti in omiliti njegovo bolečino.
Sedel je v mojem naročju in jokal. Jokal je dolgo. Vsake toliko časa me je pogledal s svojimi velikimi zelenimi solznimi očmi, v katerih sem videla njegovo žalost. Vedno znova sem mu želela povedati, da je vse v redu in da bo vse v redu. Ampak zavedala sem se, da v njegovem svetu ni vse v redu in tudi ne bo. Bajke ni več. In ne bo je več nazaj. Vse, kar sem mu rekla, je bilo: "Tukaj sem zate." Objemala sem ga in bila z njim, ko mu je bilo težko.
Po več kot pol ure je globoko vzdihnil in izdihnil. Malo je zadrgetal in me pogledal. Njegov obraz je bil sproščen, oči bolj živahne. Vedela sem, da je zmogel začutiti svojo bolečino, svojo žalost, da je dobil izkušnjo, kako je, ko je težko, in kar je še bolj pomembno, dobil je izkušnjo, da je na koncu tunela luč, kjer lahko pride ven.
Z jokom je odložil svoje čustveno breme. Še vedno čuti žalost, vendar neznosnega čustvenega naboja ni več. Ker ga je odložil, mu ga ni treba potlačiti in se mu nezavedno ukvarjati z njim. Pa ne le to. Ta izkušnja mu je omogočila, da je iz sebe odluščil tudi kakšno preteklo žalost, ki je bivala v njem in ki v takšnih trenutkih lahko pride na plan. Meni ne uspe vedno, da ga poslušam na tak ljubeč način. Vendar sem in tja kdaj mi. In tudi tokrat se je pokazalo, kot še vedno doslej, kadar sem to zmogla, da sva zaradi takšne izkušnje potem še veliko bolj povezana.
Če želite vodič LJUBEČE POSLUŠANJE – 7 korakov, kako se odzivati, ko ima otrok čustven izpad, mi pišite na ljubecamama@gmail.com.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebnerasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
