Otroku onemogočite, da si opomore in da se uči dalje. Trma je le ena izmed prvih stopnic v obnovitvenem procesu, ki ga otrok zmore izpeljati sam. Tako kot zna telo takrat, ko se otrok ureže, s krvjo, v kateri so trombociti, ustaviti krvavenje in zaceliti rano, tako zmore otrok prek joka, trme in kričanja zaceliti svoje čustvene rane, odložiti svoje stiske in frustracije.
Kaj bi se zgodilo, če bi posegali v proces celjenja rane in bi vedno znova odtrgali krasto, ki celi rane? Poglejmo konkreten primer. Malček si želi sam obuti čevlje. Takšne, ki jih še ne more. Poskuša in 'pade ven'. Starš mu želi pomagati, vendar otrok tega ne želi in kriči še bolj.
Običajen komentar je: "O, ti mala trmica ti." Ali pa: "Aha ... smo v obdobju trme." Morda celo: "Tako majhen, pa že tako trmari." Ali pa: "Moj pa nič ne uboga, ker ima močen karakter!"
Otrok ne doživlja nič od tega, ampak gre (v tem primeru) skozi razvojni proces učenja. Poskuša se nekaj naučiti in narediti razvojni preskok. Trma je način, na katerega se otrok po naravni poti spopada s frustracijo, odloži napetost in (če mu je to omogočeno) nadaljuje svoje življenje zadovoljen.
Naša vloga pri tem je, da mu dovolimo, da si prek aktivnega in glasnega boja z nevidno silo, ki je v njem, lahko opomore od prizadetosti in spoznanja, da še ne zmore. Večina pravih trm je kratkih. Trajajo od 5 do 15 minut. Medtem otroka le ljubeče poslušate in mu zagotovite varen okvir, znotraj katerega lahko izpelje svoj proces. Ko je procesa konec, bo otrokov obraz postal veder, mogoče se bo zasmejal, pohecal.
To 'čudo', kako se iz razdraženega otroka spet nazaj sestavi nežen, sodelujoč in umirjen otrok, je posledica ljubeče prisotnosti, ljubečega poslušanja in ne poseganja v sam proces. Otrok s tem pridobi potrpljenje. Predvsem pa odstrani blokade, ki ovirajo njegov proces učenja. Frustriran otrok naredi znova in znova enak poskus in enako napako. Ne želi pa pomoči drugega (npr. pri obuvanju čevljev). Po trmi (ki je zdrav in obnovitveni proces, če dovolimo, da ga otrok izpelje) se otrok sprosti in se zadovoljen spet vrne k učenju in sodelovanju. To ohranja pri otroku upanje in željo po vnovičnem učenju. Tako jim pozneje v življenju ne bo treba odnehati, ko bodo naleteli na težave.
Zmotno je prepričanje, da bo otrok, če mu pustimo, da trmari in 'izsiljuje', sčasoma krepil svoje vedenje. Prav nasprotno. Veliko bolj umirjen bo postal, zbran in lažje bo sodeloval, saj v sebi ne bo imel toliko nepredelanih čustvenih napetosti, ki znova in znova prihajajo ven v najrazličnejših situacijah.
Če želite brezplačen vodič LJUBEČE POSLUŠANJE – 7 korakov, kako se odzivati, ko ima otrok čustven izpad, mi pišite na ljubecamama@gmail.com.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del