PRVIČ: Mame (in predvsem njihovi otroci), ki po koncu porodniškega dopusta ne morejo biti doma, bi morale imeti na voljo vrtec, kjer bi bilo mogoče daljše uvajanje in prisotnost mame toliko časa, dokler se otrok ne počuti dovolj varnega, da gre sam stran od nje in se k njej vrne brez stresa. In to večkrat. To nikakor ni enako temu, da gre otrok stran samo za nekaj sekund, mamica pa gre, ker misli, da se je že navadil. Uvajanje je izredno pomembno, vendar v javnih vrtcih žal traja premalo časa.
DRUGIČ: Otroci so različni, zato bi jih bilo treba, kar zadeva uvajanje in tudi vse preostalo (pomirjanje itd.), različno obravnavati. To je v večjih skupinah precej težko.
TRETJIČ: Zelo veliko je odvisno od vzgojiteljic! Številne so sočutne, uglašene, prijazne, tople. Žal pa jih je še vedno preveč takšnih, ki takšnih odzivov ne zmorejo.
ČETRTIČ: Zelo pomembno se mi zdi, da mame, ki so lahko doma, dobijo sporočilo, da je DOBRO, da so doma, če so lahko. Otrok do tretjega leta ne potrebuje socializacije v vrtcu. Moje mnenje je, da je mama ena sama, in koristi tega, da je otrok z njo, če je lahko, so nad kakršnokoli socializacijo. To pa seveda ne pomeni, da je mama, ki da otroka prej v vrtec, slaba mama.
PETIČ: Če je mogoče, dajte otroka v vrtec, kjer so skupine manjše, kjer delujejo po načelih, ki upoštevajo novejše smernice glede vzgoje, pomirjanja, kaznovanja itd.
ŠESTIČ: Skoraj nikjer ob vstopu v vrtec ne zasledim BISTVENE teme, to je stiska mame. Mama ob tem lahko doživlja DVE RAZLIČNI STISKI. Prva je povezana z ločevanjem od otroka, druga je podoživljanje stiske LASTNE ločitve od staršev. Ob tako močni izkušnji, kot je oddajanje otroka v vrtec, se neizogibno budijo mamine lastne zgodbe, običajno na nezavedni ravni, kar pa se lahko kaže v obliki najrazličnejše simptomatike (npr. močno stiskanje v prsih, tesnoba). Lahko to zbudi tudi druge težke in nepredelane izkušnje, kot je izguba ljubljene osebe. Če mamica čuti močno stisko, naj si obvezno poišče pomoč ali se vsaj pogovori z nekom, ki ve, kaj se v takšnih primerih dogaja. Tako lahko mama predela lastne zgodbe, ki pridejo na dan ob tem otrokovem prehodu. Ko bo to naredila, se bo pomirila, kar bo začutil tudi otrok, in obema bo prehod v vrtec lažji.
SEDMIČ: Če imate težave s tem, kako boste otroka oddali v vrtec, dobronamerni nasveti mam ali vzgojiteljic pa vam ne pomagajo, poslušajte sebe in bodite kreativne. Ne glede na to, kakšna je praksa uvajanja v vrtec, ki ga bo obiskoval vaš otrok, še vedno se lahko dogovorite z vzgojiteljico, kaj je tisto, kar vi potrebujete, da bosta z otrokom lažje naredila ta preskok. Če boste bolj mirni in če imate to možnost, začnite uvajati en teden za tem, ko je najbolj naporno obdobje uvajanja v vrtcu končano. Morda je lahko otrok prvi teden ali dva v vrtcu le dve uri ... Kakršnakoli je vaša situacija, zavedajte se, da za otroka delate najbolje, kar lahko in zmorete.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
