Ana Bešter Bertoncelj (kolumna) o jezi staršev

Ana Bešter Bertoncelj (kolumna) o jezi staršev (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Lady
27. 1. 2017

Jeza je čustvo, s katerim v naši družbi ne znamo ravnati. Jeza ima svojo pomembno funkcijo, ki pa se izgubi, če je ne znamo občutiti, jo 'držati' in zavestno izbrati možnosti, ki jih imamo šele takrat, ko znamo razumeti, kaj nam jeza sporoča.

Na žalost smo tukaj na slabšem ženske, saj je družbeno nesprejemljivo, če je majhna deklica jezna, zato se številne deklice, kasneje ženske, namesto v jezo obrnejo v žalost ali užaljenost. Na srečo imamo vsi še eno možnost učenja ravnanja s svojimi čustvi. Ko postanemo starši, skupaj s svojimi otroki podoživljamo svojo otroštvo, največkrat na nezavedni ravni. Prav pri jezi imate starši nemalo težav. Obdobje, ko postane naporno zaradi uveljavljanja lastne volje, se pri otroku začne okrog drugega leta. Starši to obdobje pogosto opisujejo kot: "Trmari, samo dere se, nič mu ni prav, za vsako stvar protestira ..." Rešitve, ki jih starši iščejo, so: "Kako naj ga pripravim do tega, da bo naredil to in to? ", "Kaj naj naredim, da mi ne bo šel tako na živce?". Večinoma iščejo poti, kako spremeniti otroka. Pravo vprašanje pa je, kaj moram pri sebi spremeniti jaz, da se bo otrok lahko OB MENI naučil ravnati s svojimi občutki, s svojimi čustvi in da se bo sčasoma naučil ravnati z vsemi neprijetnimi občutki, ki se zbujajo v njem? Rada bi bila zelo jasna, da to nikakor NE pomeni, da lahko otrok dela, kar hoče, še manj, da razbija vse, kar mu pride pod roke, kadar je jezen! Kar želim povedati, je, da dokler sami ne znamo ravnati s svojimi čustvi, tega ne moremo učiti svojih otrok.

Kaj to konkretno pomeni? Če ste kot otrok izražali svojo jezo (zagotovo ste jo), pa ste dobili verbalna ali neverbalna sporočila, da se to ne dela, da to ni lepo, da je to nekulturno, da niste pridni, da se to ne spodobi ali ste bili celo tepeni, potem ste namesto tega, da bi jezo resnično lahko začutili in se šele nato naučili z njo ravnati, svojo jezo potlačili in namesto tega iskali strategije, kako del sebe skriti in se v enem delu prilagoditi, da boste sprejeti s strani staršev. Ker starši prav tako (zelo verjetno) niso znali ravnati s svojo jezo, je možno, da vas v čutenju vaše niso zmogli podpreti. V tej izkušnji so vsaj tri velike težave. Prvič: niste v stiku s svojo jezo. Drugič: še danes ste vedno, kadar ste v stiku s tujo jezo, vi v stiku z obrambnim mehanizmom, ki ste se ga naučili kot otrok. Tretjič: tega se verjetno sploh ne zavedate. Ko je danes jezen vaš otrok, vi reagirate in 'zaženete' svojo obrambno strategijo, ki ste se jo naučili kot otrok. Zato se vaš otrok ne more ukvarjati s svojo jezo, ne more je zares začutiti in ne more se naučiti ravnati z njo, ker se večino časa ukvarja s tem, da vi tega zanj ne morete 'držati'. Šele ko se boste vi naučili ravnati s svojo jezo, boste torej lahko varen pristan, kjer se bo otrok lahko učil ravnati s svojo jezo, ne da bi se ob tem moral ukvarjati z vami. Vzemite torej sobivanje z njim kot proces medsebojnega učenja in bogatenja.

Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na www.libra.si, na Facebooku, Twitterju in LinkedInu.