Ana Bešter Bertoncelj (kolumna) o tem, kako se nam vedno mudi

Ana Bešter Bertoncelj (kolumna) o tem, kako se nam vedno mudi (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Lady
25. 2. 2017

Zadnjič sem hitela po starejšega sina v vrtec, da bi šli čim prej domov in da bi se lahko igrali. Pridem v igralnico, ga pokličem in pride k meni v objem. Usede se na klop, jaz pa mu v naglici podajam oblačila, da bo čim prej oblečen, da gremo. 

Zraven je seveda še mlajši sin, že zavit v bundo, kapo in v rokavicah, ker je zunaj mraz. Pa me pogleda starejši sin s svojimi veliki očmi in vpraša: "Mami, zakaj pa hitiš? A se nam mudi?" Ustavim se in mu že hočem odgovoriti, da ja, čeprav se nam v resnici ne. Da gremo čim prej domov, da se bomo lahko igrali, da je bratcu vroče (čeprav se je zadovoljno razgledoval po garderobi). Pa se ustavim, še posebej zato, ker vem, da večkrat hitim, in se za trenutek zamislim ter sama sebe tiho vprašam: "Ali se nam res mudi? ... Ne, ne mudi se nam. Vse lahko počaka." Usedem se na klop, mlajšemu sinu dam kapo z glave, mu rahlo odpnem bundo in rečem starejšemu sinu: "Prav imaš. Hitim. Pa se nam pravzaprav nikamor ne mudi. Ti se kar počasi obleči, jaz te bom pa počakala." Globoko zadiham in opazujem. Mlajši sin opazuje nahrbtnike, ki jih imajo starejši otroci v garderobi, in glasno čeblja o likih, ki so naslikani na njih, starejši se počasi oblači. Pa se vmes vprašam, zakaj starši hitimo, ko pridemo po otroka?

Ja, vem, razlogov je veliko, ampak na moje presenečenje se je sin sam od sebe dokaj hitro oblekel, se živahno pogovarjal s prijateljico in zraven še meni razlagal, kaj vse so danes doživeli v vrtcu. Potem pa dejal: "No, pa pojdimo!" Vse skupaj je trajalo le nekaj minut več, kot če bi ga priganjala, naj pohiti. Tako smo lepo v miru odšli iz vrtca, oba sta me držala za roko in v miru smo se pogovarjali, kako smo preživeli dan. Verjamem, da se včasih res mudi. Verjamem, da je včasih situacija, ko je treba pohiteti, ampak dvomim, da si vsaj kdaj starši ne moremo vzeti vsaj kakšno minuto več, ko pridemo po otroka v vrtec. To je čas, ko se srečamo z njim, in priložnost, da z nami podeli, kaj se mu je dogajalo čez dan. Zdaj je pripravljen na to, morda čez nekaj minut ne bo več. Zdi se mi, da vse preveč hitimo, ker je tempo življenja takšen, ampak vsaj kdaj si lahko vzamemo trenutek ali dva in samo smo. Otroci to odlično obvladajo, ker še niso pozabili, kako je biti v tem trenutku tukaj in zdaj, in če jim dovolimo, nas z veseljem popeljejo tja, kjer je najlepše. V tukaj in zdaj, v stik in povezanost, v živost, radost in čutenje. Samo dovoliti jim moramo.

Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.

Priporočamo