Ko govorimo o tem, kakšen dom naj bi imel otrok, največkrat pomislimo na materialne dobrine. Vendar varen dom je tisti, ki otroku zares omogoča varnost. Kakšno varnost? Čustveno varnost, stabilnost in mir. Dom, kjer se otrok lahko ukvarja predvsem s svojimi vsebinami, s svojimi občutki, s svojimi čustvi. Dom, kjer takrat, ko je to potrebno, starši postavijo mejo in ponudijo ramo ali objem. Dom, znotraj katerega se otrok postopoma uči, kako ravnati s svojimi neprijetnimi in prijetnimi občutki, s svojimi neprijetnimi in prijetnimi čustvi. Kjer lahko čuti svoje telesne občutke in lahko takrat, kadar ne ve, kaj bi z njimi, to preveri v svoji družini. In kdaj za otroka ni varno?
Takrat, ko je ta proces prekinjen, ker zanj ni prostora, ker se mora otrok ukvarjati z vsebino staršev. Kadarkoli so starši v svojih lastnih vsebinah, v svojih lastnih stiskah, takrat se ukvarjajo s seboj in otrok se nujno ukvarja z njimi. Ne more drugače. Varnost družine je otrokova prioriteta, ker brez nje ne more živeti, zato tudi on sam naredi vse, kar lahko, da h temu prispeva. V varnem okolju lahko raziskuje, lahko čuti, lahko razmišlja in se razvija. V nevarnem okolju pa je cilj le eden. In sicer narediti okolje takšno, da bo zanj čim bolj varno. To pa največkrat pomeni, da se ukvarja z drugimi, namesto da je v stiku s seboj. Okolje, v katerem otrok vsak dan biva, je tudi odnos med staršema. Ta partnerski odnos je zanj matrica, je vzorec, ki se mu vsak dan vtiska v vsako celico njegovega telesa. To je okolje, v katerem otrok odrašča, in je nujno, da je varen, kolikor je to le mogoče. V vsakem partnerskem odnosu so obdobja, ko je lahko turbulentno. Takšno je življenje. Gre gor in gre dol. Ni treba, da je vedno vse lepo in mirno, vendar struktura mora biti trdna, takšna, da otrok čuti, da bo obstala, ne glede na brzice, ki bodo zagotovo prišle naproti. Starši lahko v družini prispevajo h temu, da je okolje varno, in enako velja tudi obratno. Vsak ima moč, da naredi okolje nevarno. Zato je pomembno, da se zavestno trudite za varnost v družini. Vsak član v družini gre v svojem življenju čez lasten proces osebne rasti. Večina nezavedno, čeprav vedno več ljudi h temu zavestno stremi. Kako lahko družinsko dinamiko razumete kot polje za osebno rast? Lahko jo vidite tako, da vam otrok nezmotljivo pokaže, kje so tiste vaše plati, ki še kličejo po tem, da jih osvetlite, partnerski odnos pa je tisti prostor, kjer je možnost, da povežete in zacelite, kar je treba povezati in zaceliti. Če imate srečo, da ste v odnosu, kjer je partner lahko takšna opora in ki želi potovati z nami, potem je to naporna, a prelepa in hranljiva pot. Na ta način vsi v družini pridobite. Mama in oče svojo celost, partnerski odnos povezanost in stik, otrok pa starše, ki mu dajejo varno zavetje in ki zmorejo otroka zares videti, čutiti in podpreti.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na www.libra.si, na Facebooku, Twitterju in LinkedInu.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec