Spomnim se, kako sem kot otrok ogromno časa preživela zunaj, se igrala skupaj s svojimi prijateljicami in prijatelji, skakala kolebnico, plezala po drevesu, šli smo se zemljo krast, pa še mnoge druge igre, ki so danes že preteklost ali jih vidimo redko.
Nadomestile so jih nove igre. Načeloma je v redu, da se svet spreminja, vendar težava današnjih iger je, da jim manjkajo točno tisti elementi, ki so igri včasih dajali čar. Prosta igra je igra, pri kateri otrok lahko ima okvir, kaj se igra, vendar znotraj tega sam izbira, kaj bo dejansko delal. Pravila si prilagaja, z drugimi sodeluje, s tem izboljšuje svoje socialne veščine, uči se pogajanja, sodelovanja, vodenja in sledenja. To so vse zelo pomembne veščine, ki jih otrok usvaja spontano preko igre. Prosta igra je lahko tudi igra, pri kateri sploh ni pravil in okvirov, otrok sam 'pogrunta', kaj se bo igral, in to s tem, kar mu je takrat na voljo. Če je prosta igra še na prostem, je to zmagovita kombinacija.
Kako kreativni so otroci, ko imajo na razpolago nekaj kamnov, vej, lesenih palic in kup listja. Kako jim začne delati domišljija! "To je avto, to pa bager. In tole bo hiša. Narejena iz kamenja in palic. Najvišja na svetu bo!" Kako vse oživi v otroškem svetu, kako vse postane točno tisto, kar jim v tem trenutku narekuje domišljija. Današnje igrače so lepe, sijoče. Način igre je drugačen. Je to slabo? Eni bi rekli ja, drugi ne. Otroku se lahko zasvetijo oči, ko dobi nov tovornjak, ki si ga je zelo želel. Prav tako ali še bolj se mu svetijo oči, ko sam gradi, sam ustvarja, sam določa pravila in igra različne vloge, ki si jih ob tem zamišlja.
Ne smemo podcenjevati moči tovrstne proste igre, ki je ob zelo načrtovanem življenju doma, v vrtcu in v šoli postala že ogrožena vrsta. Prosta igra je izredno pomembna za otrokov psihološki razvoj, za njegov socialni razvoj in za razvijanje veščin, ki jih bo v življenju še kako potreboval. In če se bo vsega tega naučil oziroma bolje rečeno, če bo kot otrok dobil izkušnje, te neprecenljive izkušnje kako ustvarjati, kako uporabljati domišljijo, kako sodelovati in se pogajati, kako igro organizirati in jo sproti spreminjati, bo to neprecenljivo darilo za vse njegovo življenje.
Če te izkušnje kot otrok ne bo dobil oziroma jo bo premalo, če bo vse načrtovano, vse že oblikovano in brez prostora za njegov prispevek, bo kasneje njegovo življenje revnejše. Zanimiv paradoks, kajne? Več otroku damo, več mu pravzaprav vzamemo. Čeprav z dobrimi nameni in v imenu ljubezni. Če se torej vprašamo, kaj otrok izgublja s prosto igro? Nič. Čisto nič. Pravzaprav je ravno obratno. Pridobi. In to veliko.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na www.libra.si, na Facebooku, Twitterju in LinkedInu.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču