Če imate doma petletnika, potem veste, da je pregovarjanje sestavni del življenja. Vsak dan kar mrgoli idej, česa on NE BI naredil. Zelo hitro padem v igro in mu začnem razlagati, kaj mora narediti, zakaj je to dobro in zakaj mora to narediti.
Na večino mojih idej ima seveda in spet svoje, vedno pogosteje celo popolnoma tehtne ideje in razloge, zato sem iskala način, kako vsaj v nekaterih situacijah skrajšati čas pregovarjanja. Otrok ima za to cel dan čas, jaz prav gotovo ne, niti za to nimam energije niti se mi to ne zdi vzgojno. Hkrati ne želim, da je otrok zgolj 'poslušen', čeprav bi bilo to mnogokrat zame seveda najlažje. Starši smo pravzaprav kar zanimivi. Želimo, da so naši otroci, ko odrastejo, samostojni, da znajo razmišljati s svojo glavo, da so pogumni, samozavestni, a hkrati želimo, da so ob nas poslušni, pridni, ne v breme in čim bolj sodelujoči. Ta slika mi nekako ne gre najbolj skupaj. Ob prebiranju ene izmed knjig dr. Daniela Siegla, ki raziskuje možgane otrok, sem dobila zanimivo idejo, ki jo je on še znanstveno podprl. Pravi, da naj starši čim večkrat otroku ponudimo izkušnjo, da otrok uporablja sprednji del možganov, ki se šele razvija. To je tisti del, ki je zadolžen za razmišljanje in za iskanje rešitev. Večkrat, ko ga uporabimo, več nevronskih povezav naredijo možgani, bolj je razvit.
In eden od načinov je, otroka sprašujemo čim več stvari tako, da on ob tem razmišlja in sam išče rešitve. Seveda sem idejo, ki mi je bila razumljiva in všečna, preizkusila v praksi. In pri meni se je zelo obnesla. Kadar se zapeljeva v začarani krog, ko bi jaz rada, da nekaj naredi, on pa ne bi, mu enostavno rečem: "Kaj pa ti misliš?" ali pa "Kaj pa bi ti naredil?" ali pa "Imaš mogoče ti kakšno idejo?" Potem mu dam čas, da razmisli. Nemalokrat sem presenečena, kako kreativne ideje ima, včasih pove idejo, ki je pravzaprav zelo podobna moji, ali pa reče nekaj, kar je sprejemljivo tudi zame. Če zame ni sprejemljivo, se pogovarjava dalje. Včasih, če stvar zame ni zares pomembna, mu grem naproti in dovolim, da je bolj 'po njegovo', če pa je zame res nekaj pomembno, mu to povem in vztrajam pri svojem.
Največkrat mu dam dve možnosti, da lahko na koncu vseeno on sam izbere, kaj bo naredil. Na ta način se veliko manj upira, hkrati pa razvija svoje ideje, dobiva občutek, da ga vključujem v odločitve, ki se tičejo njega, in da je, čeprav je star šele pet let, tudi on pomemben in da je pomembno njegovo mnenje. Ali to pomeni, da se dogovarjava za vsako stvar? Ne! Ali to pomeni, da je vedno po njegovo? Ne! To pomeni, da takrat, ko se ujamem, da se 'peljeva' proti poti, ki vodi do tega, da jaz postanem slabe volje in da sem na dobri poti, da 'padem ven', skušam na križišču zaviti na pot, kjer je varno za oba in kjer lahko vzgajam in učim svojega otroka tudi v takšnih situacijah, kjer sem v preteklosti že večkrat padla na izpitu.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na www.libra.si, na Facebooku, Twitterju in LinkedInu.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču