Osredoročate se na vedenje, namesto na potrebo! Če se osredotočate na vedenje, potem popravljate vedenje. Vendar je vedenje običajno le simptom čustvenega dogajanja in določene notranje potrebe (da ni viden, slišan, razumljen, sprejet), ki je skrito za neustreznim vedenjem otroka.
Na ta način znova in znova spregledate, kakšna čustva doživlja otrok, in ga ne morete ustrezno učiti, kako naj ta čustva čuti, jih začne ustrezneje izražati, in kar je še bolj pomembno, kako se počasi lahko otrok sam nauči regulirati svoje lastno doživljanje in čutenje. Če se otrok tega ne nauči, potem ima dve možnosti. Ali čustva in občutke potlači, vendar nezavedno še vedno delujejo, ali pa se še naprej neustrezno obnaša, ker nima drugih načinov, kako se soočati s svojo notranjo stisko in kako svojo potrebo zadovoljiti na bolj ustrezen način. Kakšen bo torej vaš izziv?
Sprejmite otrokovo neprimerno vedenje kot del njegovega razvoja, vendar še vedno postavite mejo. Mame pogosto na vzgojo gledate črno-belo. Ali ga kaznujem ali pa mu moram popustiti. Vendar je izziv, h kateremu vas vabim, ta, da otroku postavite mejo (ne s kritiko, ne s tišino, ki kaznuje, ne s klofuto, ne z izolacijo, ne s kričanjem), vendar to naredite jasno, spoštljivo in odločno. Na primer: "Ne dovolim, da tipkaš po mojem telefonu." Kakšno je torej vaše novo dovoljenje?
Otrokova neprijetna čustva in neprimerna vedenja lahko vzamem kot izziv, kjer se bom učila z njim povezovati tako, da bom "popravljala" vedenje, vendar hkrati z njim ohranjala stik. Kadar postavite mejo s kritiko, s tišino, ki kaznuje, s klofuto, z izolacijo in s kričanjem, sicer lahko dosežete, da trenutno otrok opusti vedenje, ki vas moti ali se vam zdi neprimerno, vendar ga niste ničesar naučili o tem, kako naj se začuti, kaj potrebuje, kako naj to izrazi na sprejemljiv način, niti kaj naj počne s stisko, ki jo v sebi doživlja. To pa so pomembne veščine za njegovo življenje.
Prvi korak je, da ga vidite v njegovi stiski. To lahko naredite z zrcaljenjem, validacijo in empatijo. Primer: Otrok želi čokolado, vi mu je ne želite dati. Rečete: "Vidim, da bi rad čokolado. (zrcaljenje) Ima smisel, ker je res odlična. (validacija) In si predstavljam, da si žalosten, ker ti tega zdajle ne dovolim." (empatija) Ta mesec bom govorila o otroškem joku. Če želite VPRAŠALNIK za poglabljanje: 10 vprašanj, na katera si morate odgovoriti, če se ob otrokovem joku počutite nemočno, ste jezni ali izgubljeni, mi pišite na ljubecamama@gmail.com.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču