Včeraj zvečer sem ležala ob mlajšem sinu. Odpravljali smo se spat in v posteljo pride starejši, petletni sin. Vidi me, kako objemam bratca, me grdo pogleda, malo počaka, potem pa bliskovito švigne k meni in me skoraj ugrizne.
Name je naslonil zobe, me hotel ugrizniti, a se je zadržal, čeprav me je zabolelo. Lahko bi reagirala tako, da bi mu rekla: "Ja, kaj se pa greš! To se ne dela!"
Morda bi lahko rekla celo: "Mulc, zdaj greš pa spat brez pravljice! Za kazen!" Priznam, da je bil delček mene precej reaktiven in nič kaj ljubeč. Vseeno mi je uspelo, da sem rekla: "Vidim, da si jezen." Odzrcalila sem njegovo čustveno vsebino, ki je prihajala do mene.
Še vedno je gledal izpod čela in vihal nos ter imel roke prekrižane na prsih. "Kaj pa je?" sem ga vprašala čez nekaj trenutkov. Molčal je. Dala sem mu še malo časa. Potem je neprijazno rekel: "Samo od Dana si (od bratca). Nič nisi samo moja!!!" V tem trenutku sem zares začutila, kaj je tisto, kar ga boli. Tukaj se je tisti moj reaktivni del, ki prej še ni zmogel biti ljubeč, stopil in zmogla sem narediti tisto, kar vas poskušam učiti oziroma vam pokazati.
Odzrcalila sem njegovo hrepenenje: "Praviš, da nisem samo tvoja." Naredila sem validacijo (osmišljanje njegovega pogleda): "Res je, da nisem več samo tvoja, ker imaš zdaj bratca." Potem pa dodala še empatijo: "In si predstavljam, da ti je včasih zato hudo." Pomigal je z glavo.
Kadar vam bo uspelo res videti, kaj otrok čuti, bo vedno pomigal z glavo. Potem pa sem ga še vprašala: "Kdaj pa boš vedel, da sem vseeno še kdaj samo tvoja?" Najprej je bil tiho, potem pa je rekel: "Ko boš samo z mano." Malo sem razmislila, potem pa predlagala: "Kaj, ko bi jutri šla sama skupaj v knjižnico?" (Vem, da ima to rad, lahko pa bi počakala, da sam predlaga, kaj bi delal.) In je dodal: "Ja, potem pa še na tortico!" In oči so se mu zasvetile. Objela sem ga in mu rekla, da velja!
Potem pa sem še rekla: "Če me boš pogrešal, bi drugič rada, da mi to poveš. Ne, da me ugrizneš. Velja?" Pomigal je z glavo. V tej situaciji je to postavljanje meje oziroma učenje. Prepričana sem, da je ta meja padla veliko bolj na plodna tla kot prvi način, opisan zgoraj. Vem, da bo to še kdaj naredil, vendar sta samoregulacija in integracija, ki sta potrebni, da bo res izrazil svoje občutke, namesto da bo reagiral na podlagi tega, kar čuti, procesa, ki se ju naučimo z leti.
Mnogo odraslih tega ne zmore in preveč je pričakovati, da bo to zmogel nekajletni otrok. Meni ne uspe vedno, da bi naredila tako, kot sem opisala, vendar sem in tja mi. In kadar mi, s sinom poglobiva odnos in vedno dobim potrditev, da je to prava pot in da je zares pomembno, da vsaj kdaj zmoremo videti hrepenenje, ki se skriva za vedenjem otroka, ki nam ni všeč.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec