Daniel Siegel v knjigi Celostni razvoj otroških možganov pojasni, da imajo naši možgani različne dele, ki opravljajo različne naloge.
Leva stran možganov na primer pomaga premišljevati logično in organizirati misli v stavke, desna pa doživljati čustva in brati neverbalne znake. Imamo tudi 'plazilske možgane', ki omogočajo, da delujemo nagonsko in v trenutku sprejmemo odločitve, potrebne za preživetje, ter 'možgane sesalcev', ki nas usmerjajo v povezovanje in odnose. Ključno za rast in razvoj je, da različnim delom možganov omogočimo, da se med seboj povežejo in da delujejo usklajeno. Integracija vpliva na ločene dele možganov in jim pomaga delovati kot celota. Včasih starši rečejo: "Vem, da že razume, ampak danes ne posluša. Vidim, da me izsiljuje!" V resnici pa gre za to, da otrok, ko je umirjen, nahranjen, naspan, ko se čuti, da je povezan, lahko deluje z enim delom možganov, kadar je razburjen, ko ima čustven izbruh, ko je agresiven, zmeden itd., pa so aktivni drugi deli možganov. To je posledica izgubljene integracije (povezanosti) v možganih in to imenujemo tudi dezintegracija (nepovezanost, razpad povezanosti).
Ko to razumemo, hitro vidimo, da so kaznovanje, pretepanje otroka, kričanje in druge vzgojne 'tehnike' neustrezne, saj z njimi ne moremo pomagati otroku, da spet poveže (integrira) svoje različne dele možganov. Dolgoročno želimo, da je otrok samostojen, kar pomeni, da mu moramo omogočiti, da ob nas sčasoma zgradi takšne nevronske povezave in da zgradi takšne notranje delovne modele, ki mu bodo pomagali, da bo v različnih (tudi čustveno neprijetnih in napornih) okoliščinah lahko ohranil aktivne tiste dele možganov, ki mu bodo omogočale trezno razmišljanje in ustrezno odzivanje.
Naše možgane oblikujejo izkušnje. Ogromno izkušenj pa dobimo v medosebnih odnosih, še zlasti to velja za majhne otroke, ki jim je družinska celica pravzaprav temelj, kjer zgradijo največ modelov, po katerih potem delujejo (lahko tudi vse življenje). Ko doživimo neko izkušnjo, naše možganske celice – nevroni – postanejo aktivne. Možgani imajo sto milijard nevronov, vsak ima približno deset tisoč povezav z drugimi nevroni. Ko se nevroni aktivirajo hkrati, med njimi nastanejo nove povezave. Sčasoma povezave, ki so posledica aktiviranja nevronov, privedejo do nastanka novih vezi v možganih. Namen vzgoje je, da otroku pomagamo, da so njegovi možgani vodoravno integrirani, tako da logika leve polovice možganov lahko dobro sodeluje s čustvi desne polovice. In da so otrokovi možgani navpično integrirani, tako da zgornji del njihovih možganov, ki jih omogoča, da o svojih dejanjih lahko skrbno premislijo, dobro sodeluje z nižjimi deli, ki so odgovorni bolj za nagonske odzive in preživetje.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebnerasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec